Kulturni fokus

Epizody

• Slivovka – bratska, totemska in demonska pijača 29.05.2026 56min

  Slivovka je pijača, ki je, kot trdi dr. Jernej Mlekuž, zaznamovala prostor nekdanje Jugoslavije in razmišlja: kaj, če se zgodovina naroda ne skriva v ustavah, vladavinah, patriotizmu, govorih, vojnah in mejah, ampak v enem samem samcatem kozarčku? Dr. Jernej Mlekuž v knjigi Bratstvo in slivovka zgodovino pripoveduje iz nepričakovanega zornega kota – iz šilca slivovke. To ni le knjiga o pijači, temveč o svetu, ki se vrti okoli nje. Ena sama tekočina namreč o narodu, zgodovini in vsakdanjem življenju lahko razkrije več, kot številne uradne razlage. Slivovka ni zgolj alkohol, ampak simbol – most med ljudmi, kraji, spomini ...  Kako lahko ena sama pijača pove več o zgodovini kot učbeniki? Tako, da opojno tekočino razumemo, kot jezik pripadnosti, sredstvo prepričevanja in celo detonator zgodovine. V njej se srečujejo gostoljubje, trgovina, miti in razpadanje skupnosti. Tokrat pogled v kozarec slivovke – in skozi njega razkriva zgodbo Jugoslavije in sveta po njej. V zelo razširjenem alkoholu izvemo več o družbi, ki se v njem zrcali. Slivovka tu ni rekvizit, ampak glavna figura: tekoča priča časa, ki povezuje spomine, razpoke in vsakdan. A ta zgodba ima tudi temnejšo plat. Časopisni zapisi govorijo o razširjenem pijančevanju, ki zajame podeželje in mesta, vlake in ceste, vojašnice in nedeljske večere. Alkohol postane del vsakdanjika, njegove posledice pa segajo od nasilja do polnih bolnišnic. Slivovka tako ni le tolažba ali navada, ampak simbol širših družbenih napetosti. Je hkrati vezivo in razdiralec, most in prepad. Lahko povezuje ljudi in hkrati razkriva njihove razlike. Slivovka je preživela režime, meje in vojne ter ostala stalnica prostora, ki se je nenehno spreminjal. Avtor knjige Bratstvo in slivovka pokaže, kako včasih narod najlažje razumeš prav tam, kjer si nekaj naliva. gost: dr. Jernej Mlekuž, ZRC SAZU (Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije)
• Srečko Kosovel – vizionar 22.05.2026 54min

  Pesmi, ki jih je ustvarjal v zadnjih letih življenja, govorijo o apokalipsi starega sveta, obenem pa tudi že ustvarjajo nov, etično prenovljen kozmos, utemeljen na prelomnih spoznanjih relativnostne in kvantne fizikeZdaj, ko od njegove smrti mineva sto let, in se razgledujemo po literarnem opusu, ki nam ga je komaj dvaindvajsetleten zapustil, se ni mogoče ne čuditi se Srečku Kosovelu. V nekaj kratkih letih ustvarjanja je pesnik namreč ustvaril opus, ki ni le nenavadno obsežen, ampak tudi notranje sila pester, raznolik in pogosto naravnost vizionarski. Številni bralke in bralci ga seveda cenimo prvenstveno zaradi nežnih, občutenih impresij, v katerih je – slej ko prej pod vplivom Josipa Murna – upesnjeval rodno kraško krajino, a z minevanjem časa postaja jasno, da je najbrž še pomembnejši, nagovorno še močnejši tisti del njegovega pesništva, v katerem Kosovel tematizira nov, radikalno spremenjen položaj, v katerem se je prav v času njegovega življenja znašlo človeštvo. Pomislimo: Einstein objavi svojo relativnostno teorijo leta 1905, Picasso naslika Avignonske gospodične leta 1907, sedem let zatem izbruhne prva svetovna vojna, še tri leta pozneje pa oktobrska revolucija. Svet starih, stoletnih gotovosti, v katerega se je marca leta 1904 Kosovel rodil, je do njegovega 14 leta kratko malo prenehal obstajati. In tega se je Kosovel za razloček od velike večine tedanjih Slovencev – pa ne le Slovencev, kar Evropejcev – očitno zelo dobro zavedal. Pesmi, ki jih je ustvarjal v zadnjem obdobju življenja, namreč tematizirajo propad, apokaliptični propad starega sveta, obenem pa tudi že stopajo v nek nov prostor, v nek nov, etično prenovljen kozmos, ki ga, podkletene z idejami Friedricha Nietzscheja, Karla Marxa, ruskih avantgardistov ter relativnostne in celo kvantne fizike, ustvarjajo tako rekoč sproti, iz verza v verz. Toda: kako se je Kosovelu sploh uspelo seznaniti se z vsemi temi idejami? Kako jih je spajal med seboj? In, jasno, kakšne etične konsekvence je uspel potegniti iz osupljivih novih odkritij, do katerih so se takrat dokopale naravoslovne znanosti s fiziko na čelu? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili enega naših najboljših poznavalcev Kosovela, literarnega zgodovinarja, dolgoletnega predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Janeza Vrečka, avtorja še sveže razprave Čas ≡ prostor (LUD Literatura), v kateri se posveča doslej neraziskanemu vprašanju, kako sta na Kosovela vplivala Albert Einstein in Max Planck in kako je, oborožen z njunimi spoznanji, naš pesnik stopil v frontalni spopad z do tedaj prevladujočimi koncepcijami sveta, ki so počivale na starih idejah Renéja Descartesa in Isaaca Newtona. Foto: Srečko Kosovel leta 1920 (Wikipedija, javna domena)
• Z zgodbami iz Kolizeja s Heleno Koder: čas ni nekaj, kar zapravljaš, ampak nekaj, kar živiš 15.05.2026 53min

  Kolizej v Ljubljani je bil eden največjih in najpomembnejših arhitekturnih projektov 19. stoletja, zgrajen med letoma 1845 in 1848 po načrtih Josefa Benedicta Withalma. Njegovo gradnjo so zaznamovali ključni predstavniki tedanje oblasti, med njimi Janez Nepomuk Hradecky, ki je sodeloval pri polaganju temeljnega kamna, a dokončanja stavbe ni dočakal. Kolizej je bil prvotno zasnovan kot tranzitna vojašnica, namenjena nastanitvi vojakov na poti skozi Ljubljano, hkrati pa je že od začetka združeval tudi gospodarske in družbene funkcije.S svojo velikostjo, arhitekturno raznolikostjo in ambiciozno zasnovo je predstavljal simbol modernizacije Ljubljane ter njenega vse večjega pomena v okviru tedanjega cesarstva. V njem so bili poleg vojaških prostorov tudi kavarna, plesna dvorana, jahalnica, trgovine in stanovanja, zato je deloval kot pravo “mesto v malem”. V različnih obdobjih so v Kolizeju živeli vojaki in častniki, kasneje pa obrtniki, trgovci in številne delavske družine, kar kaže na njegovo pomembno socialno vlogo v mestnem življenju.Sčasoma je stavba izgubila svoj prvotni namen, zlasti po izgradnji novih vojašnic. Po ljubljanskem potresu leta 1895, obeh svetovnih vojnah in še posebej po nacionalizaciji po drugi svetovni vojni je začela postopno propadati. Čeprav je bila pozneje razglašena za kulturni spomenik, njeno stanje ni bilo ustrezno vzdrževano.Prelomni trenutek v njeni zgodovini se je zgodil leta 1995, ko se je zaradi neustreznih gradbenih posegov porušil del stavbe; zrušila se je tretjina strehe, pri čemer so umrli trije ljudje. Ta tragedija je dokončno razkrila nevarno stanje objekta in močno vplivala na razprave o njegovi prihodnosti. Kljub nasprotovanju dela strokovne javnosti je bil Kolizej leta 2011 porušen, na njegovem mestu pa danes stoji sodoben kompleks Schellenburg.Pisateljica Helena Koder, nekdanja televizijka, ki je svoje poklicno življenje posvetila predvsem scenaristiki in režiji dokumentarnih filmov, je nedavno izdala knjigo z naslovom Kolizej, ki jo je ilustrirala Helena Tahir. Vsebino kolizejskih osebnih zgodb in zgodovine pa je že leta 1984 predstavila v dokumentarnem filmu. Helena Koder Kolizej razume kot metaforo širših družbenih sprememb. Njegov propad in rušenje odpirata vprašanja o odnosu do kulturne dediščine, o odgovornosti do skupnega prostora ter o tem, koliko smo kot družba sposobni razumeti preteklost in druge ljudi, ki so v teh prostorih živeli. Fotografija: Anton Jurman – Ljubljanski Kolizej (sredi 19. stoletja) Wikipedija
• Štirje tedni, v katerih so nacisti vzpostavili diktaturo 08.05.2026 49min

  Kako so bliskovit zlom weimarske republike in vzpostavitev brutalne nacistične strahovlade v februarju leta 1933 doživljali vodilni nemški književniki, gledališčniki in novinarji tistega časa?V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o koncu sveta. O koncu nekega zelo specifičnega sveta. Govorili smo o zatonu demokracije, kolapsu pravne države, ukinitvi temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter vzpostavitvi brutalne, barbarske, totalitarne države. Govorili smo o tem, kaj natanko se je dogajalo v Nemčiji med 30. januarjem in 27. februarjem 1933, med dnem torej, ko je bil Hitler imenovan za kanclerja, in dnem, ko so nacisti izkoristili požar v poslopju nemškega parlamenta, da bi razglasili izredne razmere in uvedli diktaturo. Pri tem nam je bila v pomoč izvrstna knjiga Februar 33, v kateri njen avtor, ugleden nemški kulturni novinar in literarni zgodovinar Uwe Wittstock opisuje zlom civilizacije in vzpostavitev Tretjega rajha. Svojega dela pa se Wittstock ne loteva na suhoparen, zgodovinarski način, ampak se naslanja na bogato zapuščino beležk, pisem in dnevnikov, ki so jih natanko v tistih usodnih štirih tednih pisali tedaj vodilni nemški pesniki, pisatelji, novinarji, režiserji in igralci. Drugače rečeno: Wittstock ne govori o velikih, slej ko prej neosebnih zgodovinskih silnicah in procesih, ki navsezadnje krojijo usodo milijonom, ne govori torej po vsej sili o krivičnem versajskem miru ali množični brezposelnosti ali tradicionalnem nemškem militarizmu, ampak si pomaga z besedami, z vtisi, občutji in premišljevanji retorično kar najbolj nadarjenih, spretnih posameznic in posameznikov tistega časa, da bi pokazal, kako je velika zgodovina konec koncev videti od spodaj, s perspektive individualnih življenj majhnih, navadnih ljudi – pa čeprav so ti navadni, majhni ljudje lahko tudi tako slavni književniki, kot sta, denimo, Thomas Mann ali Bertolt Brecht. Kako je navsezadnje torej videti ta črni mozaik, ta freska mračne zgodovine, ugledane z žabje perspektive, ki jo Wittstock prepričljivo izriše v svojem delu, smo preverjali v pogovoru s komparativistko dr. Seto Knop, ki je Februar 33 pred nedavnim prevedla za založbo Literarno-umetniškega društva Literatura. Foto: požar v Reichstagu 27. februarja 1933, ki so ga nacisti že naslednji dan izkoristili za razglasitev izrednih razmer in uvedbo diktature (Wikipedija, javna last)
• Perica je bila do uvedbe strojnega pranja s svojim delom prava prenašalka kulturnih vsebin 01.05.2026 52min

  Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk. Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU). Fotografija: Bizoviške periceMuzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)    
• Koprčan, ki je v 15. stoletju položil temelje evropskim predstavam o resnični izobraženosti 17.04.2026 54min

  Peter Pavel Vergerij sr. je bil pionir evropske pedagoške misli, ki je z razpravo O plemenitih navadah in izobrazbi mladih svobodnega rodu dolgoročno oblikoval naše predstave o tem, kaj se pravi biti resnično omikanZdi se, da v sodobnem svetu čislamo predvsem znanje, ki je neposredno uporabno, ki pride prav, kot se reče, v resničnem življenju. A ni še tako dolgo, kar je veljalo, da človek kratko malo ne more veljati za resnično izobraženega, resnično omikanega, če ni na široko razgledan po filozofiji in zgodovini, če ni vešč klasičnih jezikov, če ne zna na izust latinskih pregovorov ali vsaj kopice Prešernovih verzov. Pridobivanju tovrstne, na videz nekoristne vednosti je bila slej ko prej namenjena gimnazija, kakršna se je na Slovenskem oblikovala v drugi polovici 19. stoletja, a tu je vendarle treba reči, da so se avstro-ogrski pedagogi, ko so oblikovali gimnazijski kurikulum, navezovali na precej starejše predstave o smotrih in metodah vzgoje oziroma izobraževanja. Opirali so se namreč na pedagoške ideje in poglede, ki so se oblikovali v zgodnjerenesančni Italiji druge polovice 14. in prve polovice 15. stoletja. V tem kontekstu pa je eno ključnih vlog odigral bleščeč intelektualec iz Kopra, pionir evropske pedagoške misli, Peter Pavel Vergerij starejši, ki je leta 1402 v latinščini napisal vplivno razpravo O plemenitih navadah in izobrazbi mladih svobodnega rodu, ki je v gibkem prevodu Anje Božič pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem Celjske Mohorjeve družbe. In kako natanko si Vergerij zamišlja ta izobraževalni proces, v katerem se vihravi mladeniči preoblikujejo v krepostne, modre može? – Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Anjo Božič, sicer raziskovalko na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, ki je svoj prevod razprave O plemenitih navadah opremila z izvrstno spremno besedo, za dobro mero pa je slovenski izdaji dodala še nekaj Vergerijevih pisem ter njegovo komedijo Paulus, tako da se zdaj lahko naposled res temeljito seznanimo s tem evropsko pomembnim in odmevnim učenjakom z današnjega slovenskega ozemlja, ki pa je bil pri nas doslej skoraj docela neznan. Foto: Vergerijev portret znotraj iniciale, s katero se začenja njegova razprava O plemenitih navadah v rokopisu, ki ga hrani oxfordska knjižnica Bodleian (detajl z naslovnice slovenske izdaje Vergerija starejšega)
• Lupa Romana – volkulja iz rimskega sveta in simbol večnosti novih Rimov, ki so hitro propadli 10.04.2026 38min

  Upodobitve mitov, povezanih z ustanovitvijo Rima, so imele v rimskem svetu pomembno simbolno in propagandno vlogo. Med njimi posebej izstopa motiv volkulje z dvojčkoma, Romulom in Remom, znan kot Lupa Romana. Ta podoba iz javnega in zasebnega prostora, ki se je sčasoma razširila v različne umetniške zvrsti, je predstavljala sam Rim, danes pa je najbolj znana in razširjena njena bronasta različica poznejšega izvora. V času rimskega cesarstva je motiv dobil še dodatne pomene, povezane z dinastično ideologijo in zlato dobo, predvsem v obdobju Avgusta. Pogosto je bil umeščen tudi v vojaški kontekst, kjer je poudarjal moč Rima, včasih v povezavi z bogom Marsom. Motiv volkulje je bil zelo razširjen tudi v provincah, zlasti v Noriku in Panoniji, kjer se pogosto pojavlja na nagrobnih spomenikih kot izraz želje po nesmrtnosti pokojnika. Prisotnost motiva v donavskih provincah kaže na močno ideološko in kulturno povezanost z Rimom. Poleg tega motiva se redkeje pojavljajo tudi drugi ustanovitveni miti, kot je prihod Eneja iz Troje. Čeprav so se ikonografske podrobnosti nekoliko prilagajale lokalnim razmeram, je njihov osnovni pomen ostajal enak: poudarjanje rimskega izvora, identitete in večnosti. S poskusi oživitve antičnih motivov in vzorcev se je v preteklosti znova pojavila večja uporaba tega motiva; pozneje je bil zlorabljen tudi v politične namene, dandanes pa je del sodobne kulture.Sogovornica: dr Katarina Šmid, Fakulteta za humanistiko, Univerza na Primorskem  fotografija: Wikipedia  
• Kakšno vlogo so v zgodnji zgodovini krščanstva igrali semitski jeziki? 03.04.2026 53min

  Poezija Kirilone, skrivnostnega avtorja, ki je v semitski sirščini ustvarjal ob koncu 4. stoletja, ponuja drugačno doživetje krščanstva od tistega, ki ga dobimo ob branju sicer sočasnih, a konceptualno zelo rigoroznih teoloških razprav, napisanih v grškem jezikuKo danes razmišljamo o zgodnjem krščanstvu – o oblikovanju korpusa kanoničnih besedil, o vprašanjih, ki so zaposlovala tedanjo teologijo, pa tudi o oblikah čaščenja in skupnostnega življenja v prvih štirih, petih stoletjih po Kristusu –, si praviloma pomagamo z besedili, ki so jih ustvarili bodisi latinsko bodisi grško pišoči avtorji. To ni posebej presenetljivo, saj sta bila to vendar osrednja jezika omike v rimskem cesarstvu. Toda pri tem slej ko prej pozabljamo, da Jezus, ko je deloval v Sveti deželi, ni govoril ne latinsko ne grško – temveč aramejsko, torej enega izmed semitskih jezikov. Prav tako pozabljamo, da je v sirščini, jeziku, ki je bil aramejščini soroden, nastalo kar nekaj pomembnih besedil, ki pričajo o življenju krščanskih skupnosti na vzhodnem obrobju rimskega imperija in prav posebni duhovni klimi, ki je te skupnosti ob koncu antike prevevala. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu premišljevali, kakšno vlogo pravzaprav igrajo semitski jeziki v zgodovini krščanstva in kako se naše razumevanje krščanstva spremeni, če upoštevamo tudi njegovo semitsko komponento? – Te nelahke naloge smo se lotili ob pretresanju poezije, ki jo je napisal Kirilona, sirsko pišoči avtor s konca četrtega stoletja našega štetja, poezije, ki jo je v knjigi Peruti duha – ta je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem založbe Družina – prevedel in izdatno komentiral naš tokratni gost, dr. Jan Dominik Bogataj, sicer predavatelj na ljubljanski Teološki fakulteti. Foto: detajl z naslovnice Peruti duha, slovenske izdaje Kirilonove poezije (Goran Dekleva)
• Kratka zgodovina ljubezni – od sodobnih aplikacij za zmenke do Platonove filozofije 27.03.2026 49min

  Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje ljubezenskega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo?Veliki starorimski pesnik Ovidij v prvi knjigi svoje znamenite pesnitve Umetnost ljubezni takole svetuje moškim zapeljivcem: »Vlogo ljubimca igraj, spregovori kot žrtev ljubezni; / spomni se veščih zvijač, le da prepričaš dekle. / Zlahka verjamejo; vsaki se zdi, da je vredna ljubezni; / naj bo še táko babšè, sebi neznansko je všeč. / Večkrat nanese celo, da hinavec v resnici jo vzljubi; / večkrat zares se zgodi, kar je le hlinil pred tem. / Torej, dekleta, zato se le vdajte hinavskim ljubimcem; / lažna ljubezen lahko resna postane nekoč.« Čeprav vemo, da so ti verzi nastali pred več kot 2000 leti, v njih lahko brez posebnih težav prepoznavamo dinamiko intimnih odnosov, ki jo poznamo tudi iz naše lastne sodobnosti, nemara celo iz naše lastne izkušnje. Čeprav se je v teh dveh tisočletjih, ki nas ločijo od Ovidija, svet nekajkrat postavil na glavo, se torej vendarle zdi, da se – vsaj ko gre za ljubezen – na tem svetu ni spremenilo prav nič. V podporo tej tezi bi seveda lahko navajali še številne druge verze drugih pesnic in pesnikov – od Sapfo prek Danteja do Puškina ali, zakaj pa ne, Prešerna. Vsi so se več kot očitno znašli v položajih, ki jih mi danes brez težav prepoznavamo kot naše lastne; svoje občutke, svoje vzhičenosti in pobitosti, ki so se zbudili v njihovih zaljubljenih srcih, pa so ubesedili v verzih, ki jih – ponovno brez posebnih težav – mi danes lahko vzamemo za svoje. Sklep, ki se nam na ozadju teh opažanj precej premočrtno vsiljuje, je torej jasen – ljubezen kratko malo ne pozna zgodovine. Toda pred nedavnim je pod založniškim okriljem Društva za teoretsko psihoanalizo izšla Logična struktura ljubezni, intrigantna razprava psihologa in filozofa Dina Manzonija, raziskovalca na Družbeno-medicinskem inštitutu ZRC SAZU, ki prepričljivo dokazuje prav nasprotno. Da ljubezen vsekakor ima zgodovino. Da starogrški eros, krščanska caritas in Minne, o kateri pojejo srednjeveški trubadurji iz nemških dežel, nikakor niso ena in ista stvar, čeprav seveda vse prevajamo z besedo »ljubezen«. In da si na sodobnih aplikacijah za zmenke v resnici nihče ne želi srečati se z Goethejevo Lotte ali z gospodom Darcyjem Jane Austen. Če to drži, tedaj se seveda velja vprašati, kakšna pravzaprav je zgodovina ljubezni? Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje tega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo? Kaj tem transformacijam botruje, kaj jih poganja? In, nikakor ne nazadnje, zakaj tako zelo hočemo verjeti, da ljubezen nima zgodovine? – To je le nekaj v vrsti vprašanj, povezanih z ljubeznijo in njeno izmuzljivo zgodovino, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Dina Manzonija. Foto: Gustav Klimt, Objem, 1905, izrez (Wikipedija, javna last)
• Slon, kot bojni stroj in jokajoče bitje 20.03.2026 47min

  Ko pomislimo na antiko in slone, se ne moremo izogniti podobam iz 2. punske vojne, ko se Hanibal, veliki vojaški strateg, odloči, da bo s svojo vojsko, konjenico in sloni, z rinjenjem čez Alpe presenetil Rimljane. Prizor je skoraj legendaren, a realnost precej bolj surova: mraz, lakota in neizprosen teren so poskrbeli, da je veličastno orožje hitro postalo skoraj prehudo breme. Tudi sicer so bili bojni sloni dvorezen meč – en sam ranjen slon je lahko odločil bitko, kot se je zgodilo v vrstah kralja Pira, kjer je povzročil popoln kaos. Rimljanom so se sloni zdeli preveč nepredvidljivi, da bi jih vključili v svoje legije, zato pa so postali nepogrešljiva eksotika rimskih spektaklov. V arenah so nastopali kot zvezde, ki so dokazovale rimsko moč nad svetom. Namesto orožja so postali simbol nadzora. Rim tako ne obvladuje le sovražnikov, ampak tudi naravo. Obstajajo celo namigi, da so jih načrtno vzrejali. Vendar to ne pomeni, da se ta inteligentna, skoraj človeška bitja, kot jih opisuje Plinij, niso zavedala svojega položaja v ujetništvu. Znan je primer skupinskega slonjega “jokanja”, ko so ugotovili, da se iz pasti ne bodo več rešili. Drugod po svetu slon nikoli ni bil le orožje ali zabava – bil je nekaj precej večjega. V Indiji bog Ganeša združuje moč in modrost ter odstranjuje ovire. V budistični tradiciji beli slon napoveduje rojstvo Siddhartha Gautama, zato simbolizira čistost in razsvetljenje. V Afriki so sloni pogosto povezani s kraljevsko avtoriteto in spominom prednikov – kot živa vez med generacijami. V tradicijah številnih kultur tako slon simbolizira pravičnost, modrost in razsodnost, pripisujejo pa mu tudi občutek za lepo. Sogovornica: dr. Julijana Visočnik (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Nadškofijski arhiv Ljubljana), ki je s člankom o slonih v Rimskem imperiju sodelovala na Grošljevem simpoziju.  fotografija: Wikimedia commons
• Kaj v likovni umetnosti pride za obdobjem modernizma? 13.03.2026 52min

  In zakaj se zdi, da priročnega odgovora, ki bi z besedo ali dvema elegantno povzel vse raznolike prakse sodobnega umetnostnega ustvarjanja ter tako pokazal na njihove jedrne skupne poteze, pravzaprav nihče ne pozna?Vzemite v roke katerikoli umetnostnozgodovinski učbenik in izvedeli boste, da v kontekstu evropske likovne in arhitekturne ustvarjalnosti stilnemu obdobju romanike, ki je zaznamovala čas nekako med 10. in 13. stoletjem, sledi gotika, gotiki renesansa, tej manierizem, ki se hitro umakne baroku in klasicizmu. Potem napoči – zdaj ste že v zgodnjem 19. stoletju – romantika, no, ko med listanjem pridete do strani, ki govorijo o umetnosti 20. stoletja, pa se boste poučili, da je to čas modernizma. Toda Pablo Picasso, bržčas prvo ime modernistične likovne umetnosti, je umrl že leta 1973. Marc Chagall mu je sledil 12 let pozneje in Salvador Dalí leta 1989. Eden zadnjih nesporno velikih modernistov je bil slej ko prej abstraktni ekspresionist Willem de Kooning, od čigar smrti pa bo prihodnji teden tudi že minilo 29 let. Zato se počasi menda lahko vprašamo, kaj pravzaprav sledi modernizmu? Učbenik, po katerem ste doslej listali, vam tu slej ko prej ne bo v pomoč; pa ne zato, ker bi bili njegovi avtorji in avtorice leni, ampak zato, ker sama umetnostnozgodovinska veda slej ko prej ne ve prav dobro. Vprašanje, kaj pride po modernizmu, je pač na široko odprto. In to ne le zato, ker v polju umetnostne produkcije danes cveti pregovornih sto cvetov, ker, drugače rečeno, vsak umetnik, vsaka umetnica krčevito zasledujeta le sebi lasten, unikaten in neponovljiv umetniški izraz, ampak najbrž tudi zato, ker dandanes ni povsem jasno, kaj umetnost sploh je, kako razume človeka in njegov položaj v svetu, kakšno mesto zavzema v življenju posameznic in posameznikov, kakšno pa v življenju različnih skupnosti – od tistih lokalnega, regionalnega ali nacionalnega značaja do one, relativno mlade, ki ji lahko vse bolj upravičeno rečemo globalna. Glede sodobne umetnosti se, skratka, ne strinjajo niti filozofi in drugi teoretiki, ki se ukvarjajo z njo; orientirati se v pravem pravcatem metežu idej, konceptov in vrednostnih sodb, ki poganjajo diskusije, debate in prerekanja o zdajšnji umetnosti oziroma umetnostni produkciji, pa je vse prej kot enostavno. No, eno izmed možnih rdečih niti, kako se znajti v tem zagonetnem blodnjaku, nam ponuja intrigantna knjiga Umetnost v živem in mrtvem kotu, v kateri je slikar, grafik, likovni teoretik in filozof, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, akad. dr. Jožef Muhovič, zbral svoje razprave, svoja razmišljanja o moči in nemoči umetniških del, da izrekajo resnico, da izrekajo lepoto, da spreminjajo svet. Kakšne so perspektive, ki se nam torej odpirajo ob branju njegove knjige, ki je izšla pod založniškim okriljem Slovenske matice, smo v pogovoru z dr. Muhovičem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Foto: instalacija Sound II britanskega kiparja Antonyja Gormleyja v kripti katedrale v angleškem Winchestru iz leta 1986 (David Kernan / Wikipedia)
• Henrik Ibsen – njegova Nora je k nam prispela hitro 06.03.2026 55min

  Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila nedavno premierna predstava Sovražnik ljudstva. Drama Henrika Ibsena, ki je bila do tokratne priredbe novinarja in pisatelja Viktorja Ivančića in režijske interpretacije Ivice Buljana, na profesionalnih odrih današnje Slovenije uprizorjena štirikrat, v slovenskem prostoru sicer nima tako izrazitega kultnega statusa, kot nekatere druge njegove drame, čeprav naj bi pomembno vplivala tudi na dramatiko Ivana Cankarja. Ibsen, ki ga zgodovina svetovne dramatike po pomembnosti uvršča takoj za Shakespearom, sodi med najpogosteje uprizarjane dramatike v slovenskem gledališču, saj so njegova dela doživela skoraj sedemdeset uprizoritev. Prva je bila že leta 1892 v Ljubljani – drama Nora ali Hiša za lutke v režiji Ignacija Borštnika. Pomemben del dramatike Henrika Ibsena, ki sicer velja za enega ključnih utemeljiteljev moderne drame, predstavljajo prav kompleksno oblikovani ženski liki. V času, ko je bila vloga ženske v družbi večinoma omejena na družino in zasebno sfero, je Ibsen v svojih delih odpiral vprašanja ženskega položaja, svobode in osebne identitete. Njegove junakinje niso zgolj stranski ali pasivni liki, temveč nosilke notranjih konfliktov in stisk, družbenih pritiskov ter hlepenja po samostojnosti. Takšna je tudi Nora, naslovna junakinja drame, ki sprva deluje vdano in lahkomiselno. Vendar je zaradi izbire lastne svobode in zavrnitve tradicionalne vloge – zaradi odločitve, da zapusti otroke in moža – v času nastanka drame, zlasti v Nemčiji, sprožila burne razprave o položaju žensk v družbi. Poleg Nore kot še bolj zapleten ženski lik izstopa tragična figura Hedde Gabler, ki zaradi želje po samouresničitvi poseže po samodestruktivnih dejanjih. Otroštvo Henrika Ibsena, ki ga pogosto omenjamo kot enega prvih dramatikov, ki je v umetnosti resno in poglobljeno obravnaval vprašanje položaja žensk v sodobni družbi, je zaznamoval finančni propad družine. Ta je močno vplival na njegovo razumevanje družbenih odnosov, družbenih norm in resnice v človeških odnosih. Sogovornica: dr. Marija Zlatnar Moe, poznavalka njegovega opusa in prevajalka njegovih del iz norveščine. fotografija: Wikipedia
• Gozdovi, ki so Beneški Sloveniji ukradli njeno preteklost 27.02.2026 53min

  Modernizacijski pritiski sodobnega sveta so v zadnjih desetletjih korenito spremenili življenja ljudi v Nadiških dolinah, te spremembe pa so se potem odrazile tudi v močno spremenjeni podobi tamkajšnje kulturne krajinePred nekaj leti je slovenske ljubitelje in ljubiteljice sedme umetnosti navdušil film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerec, ki ga je njegov režiser in so-scenarist Gregor Božič umestil med strme hribe in odročne doline Beneške Slovenije. Film je gledalke in gledalce očaral predvsem z lepimi, pravzaprav že kar sapo jemajočimi podobami tamkajšnje neokrnjene narave. A te estetizantne podobe tihih, rumenečih gozdov imajo tudi svojo senčnejšo, hrbtno stran, stran, o kateri se lahko pouči, kdor v roke vzame Zaraščanje in upanje v Beneški Sloveniji. Gre za intrigantno razpravo, ki jo je pri Založbi Univerze v Ljubljani lani objavila antropologinja, predavateljica na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Tina Ivnik, v njej pa piše – kot pravzaprav lahko razberemo že iz podnaslova knjige – o preobrazbah kulturne krajine Nadiških dolin. To pomeni, povedano precej preprosto, da se avtorica v svoji monografiji posveča vprašanju, kako so modernizacijski pritiski sodobnega sveta spremenili življenja ljudi v Beneški Sloveniji in kako so se te spremembe potem navzven odrazile v podobi tamkajšnje krajine, ki se je v zadnjega pol ali tri četrt stoletja menda precej spremenila, precej pogozdila. In kolikor je razumeti razpravljanje dr. Ivnik, so ti isti gozdovi, ki so tako navdušili slovenske cinefile, v očeh Beneških Slovencev videti čisto drugače. Takole namreč beremo v predgovoru: »O gozdu so mi pripovedovali z nejevoljo, večkrat so me podučili, da gozd Nadiških dolin ni lep gozd, in ga nasploh opisovali kot nekakšno nadlogo.« Zakaj tako? Od kod ta resentiment? Kaj se je Beneški Sloveniji, njenim krajem in njenim ljudem zgodilo v novejši dobi, da so razvili tak odnos do gozda? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Tino Ivnik. Foto: kulturna krajina v Nadiških dolinah septembra 2022 (Tina Ivnik, objavljeno z dovoljenjem avtorice)
• Tina Modotti – med srpom in kladivom, fotografijo in revolucijo 20.02.2026 55min

  Tina Modotti, ki se je pred 130 leti rodila v Vidmu v Italiji, danes velja za pomembno ustvarjalko moderne fotografije 20. stoletja. In vendar je njen inteziven in dovršen umetniški opus nastajal le dobrih sedem let. Kmalu zatem je kot članica mehiške komunistične partije postala prepoznavna figura revolucionarnega gibanja – in fotografijo je povsem opustila. Kot najstnica se je preselila v Združene države Amerike in se preizkusila kot gledališka in filmska igralka, njen ustvarjalni in politični preobrat se je zgodil v Mehiki dvajsetih let prejšnjega stoletja. Tam je vstopila v krog umetnikov in intelektualcev, med katerimi sta bila tudi Diego Rivera in Frida Kahlo. Ključno vlogo pri njenem razvoju je imel ameriški fotograf Edward Weston. Po izgonu iz Mehike se je vključila v delo Mednarodne rdeče pomoči. Njena pot jo je vodila v Sovjetsko zvezo in nato v Španijo, kjer je med državljansko vojno delovala v podporo republikanski strani. Povsem se je posvetila političnemu organiziranju, revolucionarnemu in humanitarnemu delu, zato se k fotografiji ni več vrnila. Posebno zanimivo je, da je del svoje zapuščine – fotografije in drugo gradivo – v Moskvi zaupala tržaškemu Slovencu, revolucionarju in povojnemu politiku Ivanu Regentu. Prav po zaslugi teh vezi ima tudi slovenski prostor pomembno, čeprav pogosto prezrto mesto v zgodbi Tine Modotti. gost: dr. Miklavž Komelj, poznavalec njenega dela, ki je izbrskal umetničino zapuščino v Sloveniji  fotografija: Wikipeida, Tina Modotti by Jane Reece c. 1919
• Mizzart, Strip Core, grafiti, murali in celostna umetnina Metelkova 12.02.2026 50min

  Kako pravzaprav vrednotiti ulično likovno umetnost? Kako pomemben del naše kulturne dediščine so grafiti, murali in druge poslikave, ki jih najdemo na ljubljanski Metelkovi?Grafiti zavzemajo precej dvoumno mesto v očeh javnosti. Če so po mnenju nekaterih pravzaprav eklatanten primer vandalizma in simptom širše družbene dekadence, nekakšnega celostnega razkroja moralnih vrednot, pa drugi v njih, nasprotno, prepoznavajo dragoceno pričevanje, nepogrešljivo družbeno-politično intervencijo oziroma že kar ključen umetniški izraz deklasiranih slojev, ki o sebi in svojem položaju v svetu nočejo ali ne morejo govoriti kako drugače, saj nimajo dostopa do akademij, galerij, muzejev, založb in tiskarn, vseh tistih institucij, skratka, ki služijo ustvarjalkam in ustvarjalcem iz socialnih okoljih, ki so pač nekoliko višje na družbeni hierarhični lestvici. Ta ambivalenca v našem odnosu do grafitov se je, če dobro premislimo, v zadnjih nekaj desetletjih kvečjemu še poglobila. Dela kolikor anonimnega toliko razvpitega Banksyja, bržčas najbolj slavnega uličnega umetnika na svetu, katerega prava identiteta ostaja skrbno varovana skrivnost, se, denimo, na dražbah zdaj prodajajo za milijone. Po drugi strani pa je nedavna odločitev ljubljanske policije, da z grafiti že dolgo porisano Metelkovo z okolico razglasi za varnostno tvegano območje, slej ko prej potrdila najhujše sume in strahove vseh tistih, ki imajo od vsega najraje neomadeževane fasade – kakor da bi veljala enačba, da tam, kjer so grafiti, je pač tudi kriminal. Nič čudnega, skratka, če je antropologinja dr. Helena Konda svojo knjigo Mizzart in Strip Core : proto street art na Slovenskem (Založba Univerze v Ljubljani), v kateri pretresa delovanje dveh umetniških, grafitarskih kolektivov – Mizzarta in Strip Cora, kajpada – v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, začela s temle stavkom: »Umetnost na ulicah obstaja, odkar obstajajo ulice, spreminjajo pa se njene pojavne oblike in položaj v družbenem vrednostnem sistemu.« Kako torej vrednotiti grafite oziroma, širše, ulično umetnost? Še bolj konkretno: kako pomemben del naše kulturne dediščine so grafiti in murali na ljubljanski Metelkovi? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Heleno Konda.   Foto: ena izmed poslikav, ki so jih člani kolektiva Mizzart ustvarili leta 1993 v prostorih kluba Bunker v Ljubljani (arhiv kolektiva Mizzart, poobjavljeno v knjigi Helene Konda Mizzart in Strip Core : proto street art na Slovenskem)
• Kje smo v kozmosu besed iz zlatega runa in kako se matematika zgleduje po legendi 06.02.2026 53min

  V pripovedno, ironično-satiričnem esejističnem romanu Kje smo? antropologinje in pisateljice dr. Svetlane Slapšak se Ljubljana razkriva kot steganogram spomina – mesto skritih pomenov, prehodov in pozab.   Avtorica prepleta zgodbe resničnih, mitoloških in skoraj izbrisanih osebnosti, ki so mesto zaznamovale ali pa so mu bile zgolj bežno blizu. Nekatere, vpisane v zgodovino ali pisateljičino notranjo refleksijo, v Ljubljani najdejo novo življenje in poslanstvo, druge sprejmejo usodne, dobre ali slabe odločitve, za tretjimi ostane le posvetilo na nagrobnem kamnu. Pisateljica tako vstopa v dialog z zgodovinskimi in mitičnimi liki, skozi njihove glasove gradi spomin na Ljubljano, hkrati pa razkriva mehanizme pozabe, družbene neenakosti in sistemske zapostavljenosti žensk skozi čas, vendar ne v slogu uveljavljenih stereotipov. Roman se simbolno začne z legendo o Argonavtih, ki naj bi po eni izmed različic mita ustanovili rimsko Emono, v ospredje pa je – poleg številnih drugih, postavljen tudi baladni, skrivnostni motiv Povodnega moža. Ti mitološki in literarni referenčni okviri se nenehno prepletajo z zgodovinskimi plastmi mesta ter z osebnimi in kolektivnimi spomini. Številni liki, figure, živali in motivi vstopajo v dialog z antičnim in mitološkim, pri čemer se z branjem postopoma odstirajo različni svetovi. Strukturno izhodišče romana je matematična formula Iva Laha, ki ladjo Argo razstavi na njene nedeljive dele – podobno kot so jo morali Argonavti razstaviti in prenesti do morja. Ta ideja razstavljanja in ponovnega sestavljanja postane temelj romana, katerega podnaslov se navezuje na steganografijo: skrito sporočilo znotraj drugega sporočila. Kje smo? je žanrsko heterogeno in slogovno hibridno delo, najbližje menipski satiri, v kateri se poetičnost spaja tako s tragiko kot komiko in parodijo. Roman zaznamuje izrazita jezikovna raznolikost, bogastvo kulturnih referenc in močna osebna izpoved. Avtorica pogosto črpa iz lastnega spomina: otroštva, šolanja, žensk, ki so oblikovale njen svetovni nazor, profesorjev, izjemnih osebnosti in partnerstev. Brez zadržkov odstira svoj intimni doživljajski kozmos, ki se s prekrivanjem realnega in fiktivnega zlije v  nenehno prepletajoče sovpadanje poetičnosti, ironije in melanholije, pretresljivosti in družbene kritike. Sogovornica: dr. Svetlana Slapšak, pisateljica in antropologinja  Fotografija: z naslovnice romana Kje smo? (Založba Goga)
• »Vsak trenutek je v nekem smislu večen za budistične modrece« 30.01.2026 52min

  Japonska nas ne navdušuje samo z lepoto in globino svoje umetnosti, ampak nas, kot v svoji najnovejši knjigi pokaže Marko Uršič, lahko nagovarja tudi s svojo filozofsko tradicijo, ki jo je pomembno zaznamoval zen budizemVse odkar so proti koncu 19. stoletja Vincentu van Goghu v roke prišli prvi japonski barvni lesorezi – tako imenovani ukiyo-e –, se zdi, da se na Zahodu ne znamo nehati čuditi se kulturi dežele vzhajajočega sonca. Pomislimo: na Bertolta Brechta je močno vplivalo gledališče nō; filmski režiserji od Bernarda Bertoluccija do Quentina Tarantina so se zgledovali pri Akiru Kurosawu; Svetlana Makarovič je v zadnjem času izdala kar tri zbirke haikujev, te, kar najbolj prepoznavno japonske pesemske forme; o množični priljubljenosti anim in mang, japonskih risanih filmov in stripov, med mladimi na Zahodu danes pa skorajda ne gre izgubljati besed. A to še ni vse – dežela vzhajajočega sonca namreč ne premore le sila bogate in navdihujoče umetnostne zakladnice, ampak se ponaša tudi z osupljivo raznoliko in dolgo tradicijo filozofskih ter duhovno-religijskih iskanj in premišljevanj, ki nas v Evropi in Amerikah prav tako kličejo v kolikor izzivalen toliko ploden dialog. Enemu takemu dvogovoru smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa, dolgoletnega predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Marka Uršiča. Naš gost je namreč pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani proti koncu lanskega leta izdal Odseve dežele vzhajajočega sonca, nenavadno, intrigantno delo, ki med seboj prepleta, križa in spaja prvine filozofske razprave, introspektivne meditacije in potopisa. Potopisa po Japonski, kajpada. V pogovoru z dr. Uršičem smo preverjali, kam, na robove kakšnih spoznanj in uvidov navsezadnje lahko pripelje svoje bralke in bralce ta knjiga, ki z eno nogo sicer stoji na tleh evropske, z drugo pa na tleh japonske filozofije, predvsem tiste, podkletene z budizmom. Foto: Kinkakuji ali Tempelj zlatega paviljona, zen-budistično svetišče s konca 14. stoletja v stari cesarski prestolnici Kjoto (Hyppolyte de Saint-Rambert / Wikipedija)
• »V resnici ne obstaja nič takega kot umetnost. So samo umetniki.« 23.01.2026 57min

  Ernst Hans Gombrich nas v svoji knjigi Zgodovina umetnosti, ki je prvič izšla leta 1950, vodi po zgodovinskem zemljevidu umetnosti. Bralcu ponuja koordinate za orientacijo v kronološki zgodbi umetnosti, ki se je – podobno kot jeziki – rodila ob neznani uri, v kraju, ki mu človek še ni podelil imena. Avtorja ne zanima zgolj zaporedje slogov in obdobij, temveč predvsem vprašanje, kako umetnost deluje: kakšno vlogo ima v življenju ljudi, v obredih in verovanjih, v politiki in vsakdanjiku. Zanima ga, zakaj so umetnine nastajale, kakšne potrebe so zadovoljevale, kako so ljudje nekoč gledali svet – in koliko teh, pogosto zelo globokih miselnih vzorcev, nosimo v sebi še danes.Čeprav je od prve izdaje knjige minilo že več kot sedemdeset let, Zgodovina umetnosti ni ostala zamrznjena v času. Ernst Hans Gombrich jo je v novih izdajah dopolnjeval in razširjal, predvsem z dodajanjem poglavij o moderni umetnosti, do katere je gojil določene zadržke. Zavedal se je omejenosti pogleda od blizu in ni želel napovedovati, katere oblike eksperimentalne in abstraktne umetnosti bodo presegle trenutne modne tokove ter prestale presojo časa.Knjiga je bila ob izidu sprejeta z velikim navdušenjem, pozneje pa tudi kritično – zlasti zaradi evropocentričnega pogleda in odsotnosti ženskih umetnic. Kljub tem razpravam delo ohranja svoje izstopajoče mesto in pomen.Gombrich še vedno ostaja ključen avtor za razumevanje umetnosti, v marsičem je presenetljivo aktualen, v povsem drugačnem svetu, nas lahko še vedno uči nečesa bistvenega: kako gledati. Sogovornica: Katja Jenčič, prevajalka in urednica knjigeFotografija: detajl stropa Sikstinske kapele, Michelangelo, iz knjige Zgodovina umetnostiZaložba Studia humanitatis
• Dragica Čadež, Nataša Kramberger in umetnost, ki ni za v direktorske pisarne 16.01.2026 51min

  V knjigi Kaj le v sebi nosiš v intenziven dialog stopata ustvarjanji kiparke, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega skladaV naših predstavah, slej ko prej podedovanih s konca 19. stoletja, se umetnosti še vedno drži nekaj nežnega, rahlega, krhkega in neživljenjskega. Saj vemo: preciozne mlade dame, ki v pozlačenih meščanskih salonih igrajo klavir, pa bledični mladeniči, ki, nesramežljivo očarani nad intenzivnostjo lastnega čustvovanja, globoko zdihujejo in pišejo otožne verze. No, tem starosvetnim predstavam bi kazalo zoperstaviti delo kiparke Dragice Čadež, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice Nataše Kramberger, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada. Prva je namreč najmonumentalnejši del svojega opusa ustvarila s hrupno motorno žago v roki, prav rada pa, kot vemo, tudi gnete mastno glino in iz nje izvablja nepričakovane oblike, medtem ko pisanje druge zadnja leta poganja in raste predvsem iz znoja, s katerim zaliva mastno zemljo svoje biodinamične kmetije na štajerskem severovzhodu. Dobro, Dragica Čadež in Nataša Kramberger pač ne ustvarjata v bidermajerskih salonih, njune roke so žuljave, a to seveda še ne pomeni, da je zaradi tega delo ene in delo druge mogoče vzporejati ali da se tisto, kar nam kaže ena in pripoveduje druga, v estetskem oziroma sporočilnem smislu stika, dopolnjuje ali celo prekriva. Prekriva najbrž res ne, a ko so v začetku lanskega decembra v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev odprli pregledno razstavo Dragice Čadež, je Galerija istočasno izdala knjigo Kaj le v sebi nosiš, intriganten dialog med likovno in literarno umetnostjo, pri katerem so fotografijam skulptur Dragice Čadež so-in-zoper-postavljena žanrsko raznolika besedila Nataše Kramberger. In kaj iz tega srečanja kipa in teksta navsezadnje vznika? Je to nekakšen ljubeč klic nazaj k materialnemu in naravnemu, k otipljivim rečem in brstečim stvarem tega sveta ali vendarle kaj čisto drugega? – Prav to je vprašanje, ki nas je v pogovoru z Dragico Čadež in Natašo Kramberger zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Foto: Dragica Čadež in Nataša Kramberger (Goran Dekleva)
• Pisatelj in svet, vmes pa tanka živčna izolacija 09.01.2026 50min

  Peter Svetina in njegova Veščina pisanja Branje rojeva literaturo, pravi avtor knjige Veščina pisanja, ki ni vešč le pisanja, temveč tudi inovativnih bralnih in pripovednih pristopov. Knjiga ni strogo in premišljeno strukturirana, ampak diha svobodno, zato jo je mogoče začeti brati na kateri koli strani – na začetku ali na koncu. Prikaže zaodrja nastajanja besedila, njegov vznik in poriv, nabiranje idej, vsebin in tematik, sproženih iz človeških dejanj, opazovanj dogajanja, nastalih dogodkov ali pojavov narave. Korpus tematik, ki pristane na papirju in v tisku, se lahko napaja iz procesov osebnih izkušenj, ki predirajo stene občutljive pisateljske propustnosti, konstrukcija literarne zgradbe pa je podprta tudi z mentalnimi in telesnimi zmožnostmi, z neprestanim pisateljskim treningom (tudi z razteznimi vajami in dihalnimi tehnikami) ter z nabiranjem vedno novih znanj. Peter Svetina bralca z avtopoetičnim pristopom pripelje vse do zaključnih dejanj nastanka literature, do srečnega konca... Fotografija: Založba Miš