Strašno hudi

Folgen

• 
  Jožica Gričar, raziskovalka, ki drevesa opazuje z očmi forenzičarke 22.07.2026 33Min.

  Jožica Gričar z Gozdarskega inštituta Slovenije na gozd ne gleda kot običajna sprehajalka, temveč ga opazuje skorajda z očmi forenzičarke. V poletnem vonju smole in buhtenju zelenja ne vidi zgolj življenja, ampak prepoznava drevesa, ki se v vročini dušijo in pripravljajo na svoj konec. Jesen, ki nas številne pogosto očara s paleto svojih barv, pa zanjo nima zlatega pridiha, saj v njenih barvah vidi rezultat poletnega stresa in procese razpadanja, torej, barve jeseni so odtenki umiranja. Raziskovalka izpostavlja fascinanten biološki podatek, da so drevesa v resnici večinoma mrtva. Od 90 do 95 odstotkov njihovega tkiva predstavljajo mrtve celice, ki drevesu dajejo oporo in delujejo kot cevke za prenos vode. Brez teh mrtvih elementov drevesa ne bi mogla doseči takšnih višin in kljubovati vetru. In v ta namen določene celice izvedejo nekakšen nadzorovan samomor, da lahko drevo kot celota stoji in raste še stoletja. Jožica Gričar s svojo ekipo preučuje predvsem skorjo dreves, ki predstavlja prvo obrambno linijo drevesa. Opazuje, kako ekstremni dogodki, kot so požari, uničujejo gozdove, ki se ne morejo več dovolj hitro prilagajati novim razmeram. -- Podpri Strašno hude Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite www.strasnohudi.si/podpri
• 
  Cianokast: Ni vsaka voda kopalna voda 25.06.2026 44Min.

  V sklepni epizodi serije Cianokast novinarji razgrnemo, kaj monitoring cianobakterij pove o naših vodah in zakaj so uporabniki mnogih priljubljenih voda v Sloveniji pogosto prepuščeni samim sebi. V zadnjem delu serije v ospredje stopijo novinarji Strašno hudih, Klara Škrinjar, Zarja Muršič, Samo Demšar in Maja Čakarić, in se posvetijo vprašanju, ki ga je pravzaprav odprla Veronina izkušnja in pogovori z raziskovalkami na NIB: kako dobro v resnici poznamo kakovost voda, v katerih se poleti hladimo, in v katere se z navdušenjem podajo psi. Slovenija ima vzpostavljen sistem nadzora za uradna kopalna območja, toda večina priljubljenih gramoznic, jezer in rečnih tolmunov mednje ne sodi. To pomeni, da tam ni rednega monitoringa, ni opozorilnih tabel in ni informacij o morebitnih tveganjih zaradi cianobakterij. V epizodi se posvetimo izhodiščem projekta Skrivnosti slovenskih motnih voda: kako pri nas spremljamo cianobakterije, kdo je odgovoren za obveščanje javnosti in zakaj se pristojnosti pogosto razpršene med občine, upravljavce zemljišč in državo. Pogledamo, kako se znanstveni podatki prelivajo (ali pa se ne) v odločitve na terenu, ter zakaj je prav pri neuradnih kopališčih največja vrzel med tem, kar bi ljudje morali vedeti, in tem, kar dejansko izvejo. V pogovoru novinarji pripovedujejo tudi o izkušnji sodelovanja z NIB in pri tem razmišljajo, zakaj so lahko znanstveniki več kot dobrodošli v novinarskih preiskavah. Pa pojasnjujejo, zakaj so prav raziskovalci postali edini neformalni obveščevalci javnosti v državi, in se pri tem sprašujejo, zakaj je pomembno vzpostaviti bolj odziven, jasen in dostopen sistem obveščanja, ki bi zaščitil tako ljudi kot njihove domače živali ne glede na to, ali se kopajo na uradnem kopalnem območju ali tam, kjer ga nihče ne nadzoruje. S to epizodo zaključujemo tridelno serijo Cianokast, ki je del projekta Skrivnost slovenskih motnih voda. Vse vsebine, vključno z besedili, brošuro, podkasti … najdete na projektni strani www.strasnohudi.si/cianobakterije.
• 
  Cianokast: Velik svet miniorganizmov 24.06.2026 30Min.

  Kako lahko organizmi, ki so ustvarili kisik in omogočili življenje na Zemlji, zdaj vplivajo na zdravje ljudi in njihovih ljubljenčkov? V drugi epizodi se podamo v laboratorij Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer raziskovalke razkrivajo fascinanten svet cianobakterij in hkrati opozarjajo, da nas lahko na pogled kristalno čista tudi prevara. Cianobakterije so z nami dobesedno celo večnost, tri in pol milijarde let. Ustvarile so kisik, omogočile razvoj življenja in še danes živijo v skoraj vsakem kotičku planeta, od termalnih vrelcev do snega, kopalniških fug in jezer. So drobne, a izjemno prilagodljive. Kot prokarioti nimajo strogo popredalčkanih celic kot alge ali rastline, kar jim omogoča, da se na spremembe v okolju odzovejo hitreje kot skoraj katerikoli drug organizem. V določenih razmerah začnejo proizvajati cianotoksine in lahko postanejo nevarne za ljudi in živali. V tej epizodi se z raziskovalkami z NIB in izvajalkami aktivnosti na spletnem mestu ciano.si, dr. Tino Eleršek, Niko Tivadar in Marušo Kerenčič, pogovarjamo o tem, zakaj so cianobakterije tako uspešne in kako hitro lahko spremenijo videz in kakovost vode. Veliko povedo o tem, kako jih sploh spremljajo pod mikroskopom, kakšna je razlika med planktonskim cvetenjem, ki ga vidimo s prostim očesom že na daleč, in bentoškimi oblogami, ki se skrivajo na dnu ali obrežju na kamnih in jih težje opazimo. Pojasnijo tudi, zakaj jih je tako zahtevno nadzirati, zakaj se lahko v vodi pojavijo tako rekoč čez noč in kako pomembno je, da rezultate različnih metod preverjajo med seboj. Dotaknemo se tudi strupov: zakaj jih cianobakterije sploh proizvajajo, kdaj se sprostijo v vodo in zakaj je dobro poznati tveganja pri kopanju, igranju ali hlajenju v vodi. Raziskovalke v pogovoru poudarjajo, da je previdnost smiselna, panika pa ne, in da je zato izobraževanje uporabnikov voda eden pomembnejših korakov k varnejšemu sobivanju z naravo. To je drugi del tridelne podkast serije Cianokast. V zadnji epizodi bomo predstavili izsledke našega projekt Skrivnost slovenskih motnih voda in v pogovoru preverili, zakaj uporabniki mnogih priljubljenih kopališč nimajo jasnih informacij o kakovost vode in cianobakterijah.
• 
  Cianokast: Najdaljša noč psičke Verone 23.06.2026 25Min.

  Avgustovsko popoldne na gramoznici v Kidričevem je bilo videti popolno. Voda je bila videti čista, kot vedno turkizne barve, trenutek je bil primeren za rekreacijo in sladoled. Psičko Verono pa je tako kot vedno nezaustavljivo gnalo v vodo. Z užitkom je zagrabila palico, prekrito z rjavkasto oblogo in … le kakšno uro pozneje se je radosten dan zanjo in njeno lastnico Zarjo sprevrgel v nočno moro. Verona je nenadzorovano drgetala, izgubila nadzor nad zadnjimi nogami, imela silovite krče, tako da so sredi noči pristali v veterinarski kliniki. Da je preživela, se lahko zahvali le veterinarki, ki je posumila na zastrupitev s cianotoksini in psičko med drugim zaščitila z umetno komo. Verona je preživela. Konec dober vse dobro? Njena izkušnja kažena sistemske pomanjkljivosti pri nadzoru kakovosti vode in obveščanju prebivalcev. Slovenija svojo identiteto gradi na podobi dežele čistih voda, vendar uradni nadzor seže le do 49 uradnih kopalnih območij. Vse ostale priljubljene točke, kjer se hladijo tisoči, za sistem tako rekoč ne obstajajo. Tam ni uradnega monitoringa, ni opozorilnih ter izobraževalnih tabel o morebitnih cianotoksinih. Občina oziroma upravljavec odgovornost preloži na ljudi - ob obali ga bo počakala tabla o uporabi vode na »lastno odgovornost«. Takšno je zagledala tudi Zarja, ko se je tistega dne z Verono spuščala do jezera, a je pred tem tudi prebrala obvestilo na družbenem omrežju, da je kakovost vode ustrezna. Slabi dve leti pozneje, ko smo jezero obiskali v okviru znanstveno-novinarske preiskave, smo na istem mestu vzeli vzorec vode. Raziskovalci NIB so spet potrdili potencialno toksične bentoške cianobakterije. Tveganje torej ni minilo. A kakovosti tovrstnih vod izven območij kopalnih vod nihče sistematično ne spremlja.  V prvi epizodi podkasta se z ekipo Strašno hudi podajamo na obrežje Zelenega jezera, da bi razumeli, kakšne so lahko posledice tega, da v Sloveniji nimamo protokola spremljanja in obveščanja za vodna območja, ki niso uradna. Z veterinarko Marušo Ahaj smo se pogovarjali, kaj se zgodi v telesu živali ob zaužitju nevarnih nevrotoksinov, z lastnico Zarjo pa razmišljamo o pravici državljanov do obveščenosti.  To je prvi del tridelne podkast serije, ki smo jo pripravili v projektu Skrivnost slovenskih motnih voda. V naslednjih dveh epizodah se bomo potopili v svet znanosti pod mikroskopom in se pogovarjali o izsledkih našega projekta.  
• 
  Matija Tomc, fotograf, ki s posmrtnimi portreti ruši tabu smrti 19.06.2026 28Min.

  Matija Tomc je idejni vodja, producent in fotograf projekta Facing Death - Soočanja s smrtjo. S sodelavci ustvarjajo estetsko dovršene diptihe: dve fotografiji iste osebe, kjer portret živega človeka zre neposredno v svoj posmrtni obraz. Pred desetimi leti je bil še močno vpet v modno fotografijo; italijanska izdaja revije Vogue ga je denimo uvrstila med osem najbolj nadarjenih modnih fotografov. Tam so spodobujali raznolike projekte in med drugim odprli tudi temo post-mortem fotografije. In takrat je počasi pri njem začela zoreti zamisel o sodobnih posmrtnih portretih. Spominja se posmrtnih fotografij svojih prastarih staršev v družinskem albumu. Dobro pa ve, da so takšne podobe iz njih nasploh izginile, ko pokojnikov pred pogrebom nismo več imeli na domu, temveč v mrliških vežicah. Kot je povedal v podkastu, smo s tem premikom smrt izrinili iz skupnosti, s tem pa si tudi otežili proces žalovanja: »Rešili smo higienski vidik, na drugi strani pa zanemarili psihološkega.« Skupaj s Špelo Jambrek sta v teh razmislekov zasnovala projekt Soočanja s smrtjo, pri katerem z ekipo ustvarijo pretresljiv, a estetsko izščiščen diptih osebe, ki zre v svojo posmrtno podobo. Projekt deluje kot mreža koncentričnih krogov, ki povezujejo ustvarjalce, prostovoljce društva Hospic, umirajoče in njihove svojce, strokovnjake, institucije in širšo javnost. Matija poudarja, da umirajoči v projekt vstopajo pri polni zavesti in aktivno sodelujejo pri oblikovanju svoje zadnje podobe. »In na sploh je zanimivo, da v zadnjih dneh pogovori ne tečejo o velikih filozofskih ali religioznih temah, ampak o povsem konkretnih zadevah: kaj bi še radi videli, kaj bi še radi doživeli, katero Netflixovo serijo bi še pogledali, s kom bi še radi preživeli čas.« V svojem delu uporablja estetiko kot vozilo, s katerim težke vsebine približa javnosti na sprejemljiv način. Skozi objektiv opazuje, kako se strahovi ob neposrednem stiku z umirajočimi pogosto razblinijo. -- Podpri Strašno hude Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite www.strasnohudi.si/podpri
• 
  Navodila za konec: Krog življenja in smrti 15.06.2026 38Min.

  Dočakali smo smrt, dočakali smo »končni« konec, a majhni konci se v našem telesu dogajajo ves čas. Kako se razlikujejo od tistih zadnjih? Kaj se zgodi, ko bi se moralo nekaj končati, pa vztraja? In ko pravi konec pride, kaj nas razgradi in kako?V tokratni epizodi podkasta Navodil za konec gledamo naše celice pod mikroskopom e. Raziskujemo, kaj se z njimi dogaja v trenutku, ko zadnjič izdihnemo, in kaj se zgodi potem z našimi celicami ter vsemi drugimi prebivalkami in prebivalci našega telesa.Vse to mi pomagata razumeti dr. Mateja Erdani Kreft, raziskovalka in profesorica celične biologije z Inštituta za celično biologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, in dr. David Stopar, raziskovalec in profesorja mikrobne ekologije z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.Skupaj se potopimo v očem skrivno, a dinamično življenje naših celic: koliko jih vsak dan umre in tudi ali res drži, da se naše telo popolnoma zamenja vsakih sedem let. Kaj pa se zgodi, ko umremo, ko smo klinično in biološko mrtvi? Takrat pride do avtolize, zunanje okolje celic se spremeni in te postopoma začnejo razpadati. Človek je je kompleksen ekosistem. Zato nas zanima tudi, kaj se zgodi z milijardami mikroorganizmov v nas, ko naše telo ugasne? V pogovoru se s sogovornikoma potopimo v zanimiv biološki svet, kjer spoznamo, da smrt posameznika ali posameznice sploh ni dokončen konec. Je nujen, izjemno urejen proces in začetek nečesa novega. V naravnem krogu namreč ni konca, ki ne bi bil hkrati tudi začetek.Druga epizoda podkasta Navodila za konec je na voljo na vaši najljubši podkast platformi.
• 
  Simona Kuntarič Zupanc, antropologinja, ki preučuje, kje se živi srečujejo z mrtvimi 22.05.2026 27Min.

  S smrtjo se je nekoliko nepričakovano srečala, ko je za magistrsko nalogo v Maroku raziskovala starodavne sisteme namakanja. Družina iz vasice ob vznožju gorovja Atlas, pri kateri je takrat bivala, je medse sprejela brezdomnega sorodnika. Bil je neozdravljivo bolan. In tako je pod isto streho, kjer je delala, spremljala proces umiranja. Opazovala je, kako so umirajočega sredi hiše umivali, ga hranili in molili ob njem, medtem ko so se v istem prostoru igrali otroci. Smrt je bila skozi družinske in družbene rituale več kot očitno vtkana v življenje in nikakor ločena od njega.In v Sloveniji? Na prvi se pogled zdi, da je drugače: smrt zapiramo v institucije in umikamo v zasebnost, a Simona ugotavlja, da to ne drži v celoti. Pri svojem terenskem delu na podeželju severovzhodne Slovenije namreč preučuje, kje ljudje prihajajo v stik z mrtvimi. Ugotavlja, da najpogosteje v štirih prostorih: na pokopališču, doma, v sanjah in – presenetljivo – ob tamkajšnji državni meji, ki poteka v gozdu, in žive opominja na nasilne dogodke, ki so se tam odvili v preteklosti in s katerimi še vedno niso pomirjeni. Sogovorniki so ji v pogovorih pojasnjevali, da pokojne predvsem začutijo: ko jim zadiši domač vonj tobaka, ko zaslišijo znan zvok ali pa imajo zgolj neopisljiv občutek njihove prisotnosti. V podkastu nam je pripovedovala o fantu, ki je del očetovega pepela raztrosil na domačem vrtu. Ko se znajde pred pomembno odločitvijo, gre tja, prižge cigareto zase in eno za očeta ter s pijačo v roki skupaj v pogovoru z očetom išče odgovore. Takšni drobni, osebni rituali nam omogočajo, da ohranjamo odnos z umrlim in da tudi lažje sprejemamo smrt – pri tem pa se tudi predstava, da je smrt absolutna, nekoliko omehča.
• 
  Navodila za konec: Procesi umiranja 07.05.2026 46Min.

  Pred tremi leti sem prvič v odraslosti od blizu spoznavala proces umiranja. Bil je boleč in težak. Spremljala sem umiranje očeta svoje takrat partnerke, zdaj žene, ki je bil dolgo bolan. V tistem časa nama je izjemno prav prišel podkast Ologies, v katerem je Alie Ward večkrat govorila o smrti, umiranju in žalovanju. Takrat se je v meni porodila želja, da bi nekoč pripravila podkast o tem zahtevnem obdobju. Zdaj je tu.V prvem delu serije Navodila za konec, ki ga vodim Zarja, spoznamo procese umiranja. Nikdar niso enaki, čeprav pri vseh potekajo podobno. Konec dočakamo vsi, a vsak na svoj način. Kako preživeti zadnje tedne? Kaj se takrat dogaja v našem telesu? Kako lahko bližnji podprejo umirajočega?
• 
  Glasovi tišine: Mateja Lopuh, zdravnica, ki spremlja človeka do zadnjega koraka 24.04.2026 36Min.

  Glasovi tišine z Matejo Lopuh,  zdravnico, ki spremlja človeka do zadnjega koraka.Smrt opisuje kot »eksplozijo neporabljene energije«, v kateri se sprostijo neizpolnjene sanje, načrti, vizije in ljubezen. Svojcem kot strokovnjakinja paliativne medicine pomaga to energijo ujeti, namesto da pred njo zbežijo.Vodi Center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v Splošni bolnišnici Jesenice. Njena pot pa se je začela v anesteziologiji, kjer so jo pacienti z neozdravljivimi boleznimi hitro naučili, da medicina nima odgovorov na vsa vprašanja. Spoznala je koncept »totalne bolečine« – to je tista točka, kjer protibolečinske tablete, čeprav še kako močne, ne delujejo, kjer se pokaže, da ne boli več telo, temveč duša. Takrat je pozornost od napredne medicine preusmerila k človeku. Namesto v receptorje zdaj gleda tudi v oči posameznika, ki pred njo odlaga svoje zadnje »balastne vreče«.
• 
  Strašno hudi so nazaj – tokrat s podkasti o smrti 24.04.2026 6Min.

  Maji in Klari se pridružuje komunikatorka znanosti Zarja Muršič. Skupaj bodo v serijah, Navodila za konec in Glasovi tišine, raziskovale temo, pred katero najraje zamižimo: smrt.
• 
  Od nevidnih pomočnic do kritičnih intelektualk 30.12.2025 1Std. 59Min.

  Ena soba, ena miza in šest znanstvenic. Izmenjava družboslovnih, humanističnih in naravoslovnih vpogledov. Za sam epilog serije o ženskih perspektivah v znanosti v Sloveniji spoznate akademsko in intelektualno »smetano« v živo. No, na zahtevo in na daljavo. Na posnetku okrogle mize z naslovom »Mesto žensk(e) je v znanosti: od nevidnih v preteklosti do ustvarjalk prihodnosti« lahko spremljate pogovor o zgodovinski dediščini znanstvenic, ki so kljub nevidnosti pomembno prispevale k razvoju slovenske znanosti, pa vplivu njihove zapuščine na sodobne raziskovalke in intelektualke. Kako preteklost v dobrem in slabem še danes vpliva na znanstvene discipline in kateri družbeni vzorci se danes odsevajo v znanosti in razumevanju družbe? Upamo, da vam je serija z veliko bero perspektiv sodobnih znanstvenic pomagala pri razumevanju družbe, sveta in znanosti. Če popotovanja še ne želite končati, vas vabimo k nadaljnjemu raziskovanju – pripravile smo seznam objav raziskovalk, ki so sodelovale v podkastih. Vsi podkasti, poglobljeni intervjuji in dodatni bralni napotki so dostopni na www.strasnohudi.si.Vodita: Tjaša Kosar in Zarja MuršičSogovornice: prof. dr. Milica Antić Gaber, prof. dr. Katja Mihurko, doc. dr. Kristina Žagar Soderžnik, prof. dr. Andreja Gomboc, doc. dr. Jovana Mihajlović TrbovcProdukcija in postprodukcija: Maja Čakarić in Klara ŠkrinjarSerija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.
• 
  Ko tehnologija krepi stare hierarhije in predsodke 30.12.2025 33Min.

  Predzadnja epizoda se zazre v prihodnost znanosti.  Kaj ji preti? Razmišljamo o »paktih molka« – o zgodovinskih, imperialnih, kolonialnih, genocidnih, ki danes povezujejo države EU, pa tudi o zgodovini znanosti – ki imajo visoko ceno. Sodobni znanosti, ki je še vedno večinsko nekritična, moškosrediščna in evropocentrična, grozijo nove nevarnosti: psevdoznanost, »Google« strokovnjaki, kultura Silicijeve doline, tehnološki determinizem. Zakaj so humanistični, kritični pogledi znanstvenic na tehnologijo nujni, nam iz Kalifornije pomaga razumeti dr. Nina Beguš, raziskovalka na univerzi v Berkeleyju.Ker je v domišljijskem svetu žensk vse mogoče, tudi planet brez hierarhij, se z magistro antropologije spolov Teo Hvala sprehodimo po njihovih delih v znanstvenofantastičnih vzporednih svetovih. Tam se srečamo s pošastjo. S pošastjo, ki sledi denarju, družbeni in epistemološki pravičnosti ter pravičnosti v znanosti. Avtorice zgodovinskega kopanja: Maja Čakarić, Tjaša Kosar in Zarja MuršičSogovornice: prof. dr. Milica Antić Gaber, prof. dr. Katja Mihurko, doc. dr. Kristina Žagar Soderžnik, prof. dr. Andreja Gomboc, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc, dr. Jana Javornik, mag. Tea Hvala, dr. Nina BegušPostprodukcija: Klara ŠkrinjarSerija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.
• 
  Po brbotanju 90. let se vračajo stari vzorci 30.12.2025 41Min.

  V tej epizodi  vstopimo v novo ero. Brbotanje novega sistema in novih začetkov 90. let. Ženske študije postanejo del univerzitetnega in raziskovalnega prostora. Prof. dr. Eva Bahovec in prof. dr. Milica Antić Gaber orišeta začetke teh programov. A napredek se kmalu izkaže za nepopolnega. Spoznamo učinek steklenega stropa, spolne kvote v politiki, feminizacijo poklicev, simbolno nasilje in retradicionalizacijo. Iz arhiva dokazov potegnemo nedavni primer osrednjega filozofskega dogodka v Sloveniji ob dnevu filozofije.Pogled v sedanjost razkrije, da se breme skrbstvenega dela spet vali na hrbte žensk. Dr. Jana Javornik pojasni, na kakšen način se vloga matere krepi in zrcali na znanstvenice. Doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc in doc. dr. Kristina Žagar Soderžnik pokažeta, kako lahko vidik spola upoštevamo v naravoslovju in tehnologiji. V zadnjem delu pa z mag. Ano Reberc, sodobno silo kritične psihologije, preverimo, ali res ni nobene znanstvenice v Sloveniji s področja dobrobiti, ki bi imela o tem kaj povedati. Razširi nam tudi pogled, da je feminizmov več.Avtorici zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja MuršičSogovornice: prof. dr. Milica Antić Gaber, prof. dr. Eva Bahovec, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc, doc. dr. Kristina Žagar Soderžnik, mag. Ana RebercPostprodukcija: Klara Škrinjar
• 
  Država odpira vrata laboratorijev, raziskovalke vzletijo 30.12.2025 29Min.

  Tretja epizoda nas popelje v 2. polovico 20. stoletja, v čas Jugoslavije. Ženska gibanja so ob sprejemanju novih socialnih politik oblikovala ideal zaposlene matere, kar je skupaj z revolucijo v hormonski kontracepciji, s svetovanjem o njeni rabi kot zdravniški dolžnosti in s pravico do splava ženske katapultiralo v vse sfere dela in znanosti. Zato se poglobimo v socialne okoliščine, ki so ženske pri prodoru v javnost podprle, in jih primerjamo z današnjimi: koliko žensk je danes v znanosti in koliko sredstev za raziskovanje je več ... ali manj kot v Jugoslaviji?S prof. dr. Jano Javornik in doc. dr. Jovano Mihajlović Trbovc razmišljamo naprej, zakaj znanost potrebuje različne perspektive in kako prav ženske perspektive spreminjajo znanost na boljše. Spomnimo se Jane Goodall. V zaključku pa raziskovalka na Centru za socialno psihologijo dr. Dora Matejak pokaže, kako se pogled na podnebje in okolje spremeni, ko ga opazujemo skozi očala znanstvenic.Avtorici zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja MuršičSogovornice: prof. dr. Jana Javornik, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc, asist. dr. Dora MatejakPostprodukcija: Klara Škrinjar Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.
• 
  Ko ženske niso mogle skozi vrata univerz, so plezale skozi okno 30.12.2025 34Min.

  V drugem delu odkrijemo žensko, ki je navdihnila besedo »scientist«. Potujemo med 18. stoletjem in prvo polovico 20. stoletja, ko se znanost iz salonov preseli v institucije. Francoska revolucija premožnim ženskam rahlo odpre vrata v znanost, s čimer se nam razširi polje razumevanja, da poleg spola produkcijo znanja  oblikuje tudi družbeni razred. Spoznamo prve astronomke, matematičarke in Nobelovo nagrajenko. V slovenski prostor vstopamo prek Zofke Kveder, ene od prvih slovenskih pisateljic, ter prve slovenske zdravnice, Eleonore Jenko. Njuni zgodbi nas pripeljeta do raziskovalke prof. dr. Katje Mihurko, ki preučuje reprezentacije ženskosti in moškosti v književnosti, zlasti  slovenski. V zaključku epizode nadaljujemo s postavljanjem znanstvenih temeljev. Sociologinja prof. dr. Jana Javornik, raziskovalka in profesorica na Univerzi v Leedsu, nam razširi razumevanje o spolno občutljivi znanosti in pojasni, da objektivnost ni privzeto moška. Avtorici zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja MuršičSogovornice: prof. dr. Katja Mihurko, prof. dr. Jana Javornik, prof. dr. Andreja GombocPostprodukcija: Klara Škrinjar Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.
• 
  Od sumerskih pivovark do alkimistik in človeških računark v senci 30.12.2025 36Min.

  Serijo Znanost brez kravate začenjamo pri samih koreninah. Zakopljemo se globoko v zgodovino, in sicer v začetke ustvarjanja vednosti in prispevkov žensk. Potovanje začnemo v samih povojih znanja, v sumerski civilizaciji, ki je položila prve plasti, iz katerih se je pozneje razvila tudi zahodna tradicija. Obiščemo Stari Egipt in Grčijo. Razmišljamo o duhu tistega časa in o tem, kako se je ideja o potiskanju žensk ob rob javnega valila do Aristotla, somišljenikov in naprej v srednji vek, kjer se seznanimo z  mistikinjami in alkimistkami ter s prvimi koraki botaničark in astronomk.V drugem delu epizode s pomočjo sodobnih raziskovalk in znanstvenic postavimo temelje za nadaljnjo analizo, zakaj so bile ženske izrinjene iz produkcije vedenja. Košček za koščkom, iz podkasta v podkast pa nato razkrivamo, zakaj znanost ni samo zbiranje in analiziranje podatkov, temveč proces, ki oblikuje družbe, družbena moč pa proces znanosti – ter obratno. Vabljene in vabljeni k radovednemu prisluhu.Avtorice zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja Muršič, Maja ČakarićSogovornice: prof. dr. Eva Bahovec, prof. dr. Jana Javornik, doc. dr. Jovana Mihajlović TrbovcPostprodukcija: Klara Škrinjar Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.
• 
  Maja 23.12.2025 31Min.

  Na Mirovnem inštitutu deluje že skoraj osemnajst let. Maja Ladić je svojo pot začela kot študentka pri prepisovanju intervjujev z izbrisanimi, kar je bila njena vstopna točka v svet boja za človekove pravice in soočanja s sistemskimi krivicami. Kasneje jo je pot vodila v Ruando, kjer je sodelovala pri razvojnih projektih. Tam se je osebno soočila s posledicami genocida – trenutek, ko je na ulici srečala zapornike v rožnatih oblekah, obsojene zaradi grozodejstev, ji je odprl oči za razsežnosti tragedije, ki jo prebivalstvo čuti še desetletja kasneje. Ta izkušnja je trajno zaznamovala njeno delo na področju antidiskriminacije in boja proti zločinom iz sovraštva.Danes se pri svojem delu srečuje s podobnimi občutki ob dogajanju v Gazi, le da se ta genocid odvija v živo, pred našimi očmi, na naših zaslonih. Maja opozarja na absurdne birokratske ovire, ki ljudem preprečujejo beg na varno. Postopki za združitev družine so polni zank: bratje in sestre kot da niso ožji družinski člani, od njih zahtevajo originalne dokumente, ki so v vojni pogosto uničeni, in osebno prisotnost na veleposlaništvu, denimo v Kairu, do koder pa je iz zaprte Gaze nemogoče priti. »Jaz recimo še svoje mape z vsemi originalnimi dokumenti nimam. Če pride do vojne in bi morala pobegniti, bi verjetno padla na točno teh problemih.«Njeno glavno orožje v boju s togimi institucijami je nepopustljivost ali, kot sama pravi, »teženje in teženje in teženje«.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.
• 
  Urška 15.12.2025 30Min.

  Po izobrazbi je Urška Breznik sinologinja in umetnostna zgodovinarka. Prav študij kitajske kulture, jezika, zgodovine in filozofije je bil tisti, ki ji je odprl oči za širše družbeno zavedanje. Branje Edwarda Saida, palestinsko-ameriškega akademika in političnega aktivista, ter soočenje z evrocentrizmom pa sta jo pretresla in ji dala vedeti, da zahodna družba ni tako urejena, kot se rada predstavlja. Danes deluje v mariborski Pekarni Magdalenske mreže, kjer se tesno prepletatata njeno osebno in poklicno življenje – v nevladnem sektorju, pravi, meja med njima skoraj izgine. Za druge se aktivno postavlja najmanj osemnajst let, prelomni trenutek pa se je zgodil leta 2012, ko so v Mariboru mestu organizirali razstavo, ki je izraelske naselbine na Zahodnem bregu prikazovala kot simbol napredka in moderne arhitekture, povsem iztrgane iz konteksta okupacije. »Na otvoritvi razstave smo organizirali protest. Nanjo je bil povabljen tudi izraelski veleposlanik. No, in takrat se je rodila ideja, iz katere je nastala kulturna ambasada Palestine.« Od takrat naprej ozavešča javnost, v zadnjem času pa so skupaj z nevladnimi organizacijami vložili kazensko ovadbo proti izraelskim politikom in zahteva tudi pravno odgovornost za genocid.Pri svojem delovanju se Urška vsakodnevno srečuje z birokratskimi zidovi, ki preprečujejo konkretno pomoč ljudem. Opozarja na razkorak med politično retoriko in dejanskimi upravnimi postopki. Čeprav se slovenski politični vrh javno rad predstavlja kot podpornik  Palestincev v njihovih prizadevanjih, se v praksi zatika pri osnovah, kot so vizumi. Izpostavlja primer mladega prostovoljca iz Dženina, ki zaradi okupacije ni mogel na slovenskem veleposlaništvu v Tel Avivu oddati prstnih odtisov. Izrael mu je zato preprečil prihod v Slovenijo, češ da je »varnostna grožnja«, slovenska diplomacija pa je ostala pasivna. »Ko se z njimi pogovarjaš, imaš občutek, kot da sploh ne vedo, kaj se dogaja ali pa da so na strani Izraela. To je prav neverjetno.«Kljub sistemskim oviram solidarno deluje na lokalni ravni. Nevladne organizacije vidi kot »nujno zlo«, ki krpa luknje tam, kjer država odpove – od socialnih stisk do integracije. V Mariboru vodi skupine za učenje slovenščine, kjer se srečujejo Palestinci, Iranci, Ukrajinci in domačini. Učijo se jezika, obenem pa tudi spoznavajo in gradijo skupnost. Prepričana je, da solidarnosti ne moreš občutiti, če živiš v zaprtem mehurčku udobja: »Solidarnost zelo težko občutiš, če živiš v zaprtem krogu ljudi, ki so iz istega poklica, istega družbenega razreda ... in ne vidiš, kako ljudje v resnici živijo.«Njena vztrajnost temelji na prepričanju, da nimamo pravice obupati. Navdih črpa iz besed Palestincev, ki kljub grozotam ohranjajo upanje, ter filozofije, da aktivizem ni le orodje za spremembo vlade, temveč ščit, ki varuje pred tem, da sistem spremeni nas. »Palestinke in Palestinci ves čas govorijo, da je izguba upanje privilegij zahoda. Ker oni si tega ne morejo privoščiti, saj bi potem lahko vsak dan preprosto legli in čakali, da nanje pade bomba.« Zato verjame v »optimizem volje in pesimizem duha« – v zavedanje, da je situacija težka, a da se je zanjo nujno boriti.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.
• 
  Amna 19.11.2025 27Min.

  Pred dvema letoma je Amna Naji v Gazi še študirala veterino. Redno je obiskovala predavanja, veliko telovadila, jahala, se družila s prijatelji. Imela je tudi občutek, da se življenje odvija v pravo smer. Potem je nastopil tisti 7. oktober. Amna Naji je imela življenje, ki ga opisuje kot skoraj popolnega. Študirala je veterino na univerzi Al-Azhar v Gazi, obdana je bila s prijatelji, družino, športom in občutkom, da je možno tako rekoč vse. A vse se je spremenilo 7. oktobra 2023. Gaza, regija, tudi ves svet, nenazadnje, so se prebudili v kaos raket, eksplozij in negotovosti. Družina se je čez čas umaknila na jug Gaze, kjer se je zdelo bolj varno. A občutek varnosti je bil varljiv. Tistega dne so se s starši pripravljali na novo selitev. Amna je na dvorišču je obešala perilo, ko je začutila nenavaden nemir. Štiri sekunde pozneje je bila žrtev napada, ki ji je spremenil življenje. »Odprla sem oči, a premakniti se nisem mogla … Pogledala sem svojo roko in videla, da sem ob prst. Pogledala sem nogo in zagledala kri, meso in kost. Ostala sem še brez noge. Pogledam drugo nogo in vidim, da tam manjka še en prst. V tistem trenutku sem se zasmejala: In tudi ob ta prst sem?« Oče jo je odnesel v improvizirano bolnišnico, ki je bila zgolj skupek velikih šotorov. Bila je pri zavesti, a se ni mogla premakniti niti, ko so zarezali v njeno nogo. A območje so neprestano preletavali droni, zato so ji lahko dali le injekcijo. Do naslednjega dne je niso mogli operirati. Tudi takrat je bila pri zavesti. In tudi takrat tega niso opazili. »S težavo sem jim naposled to nakazala z obrvmi. Ko so le opazili, da sem budna, so mi dali še eno injekcijo, da sem zaspala.«Na nadaljne zdravljenje jo je sestra, zdravnica, odpeljala v Egipt, kjer pa se je nato odprla možnost zdravljenja amputirane noge v Sloveniji. Zagrabila jo je, čeprav je morala na pot sama, daleč od vsega znanega.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.
• 
  Milica 21.10.2025 35Min.

  Demenca ni le pozabljanje imen in datumov. Je skupek simptomov, ki nastanejo zaradi  propadanja možganskih celic. »Pomembno je, da jo družba prepozna kot bolezen, primerljivo z vsemi drugimi,« poudarja nevrologinja in raziskovalka demence dr. Milica Gregorič Kramberger.Vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki v Ljubljani, doktorica medicine Milica Gregorič Kramberger, v podkastu razgrne tako človeško kot strokovno plat te zapletene bolezni. Njeno delo pa sega daleč onkraj bolnišničnih zidov – z raziskavami, izobraževanji in sodelovanjem pri nacionalni strategiji za obvladovanje demenco si prizadeva za bolj razumevajočo in vključujočo družbo. Sodeluje tudi s švedskim inštitutom Karolinska ter je aktivna članica združenja za pomoč pri demenci, Spominčica. Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen, ki postopoma prizadene spomin, orientacije in presojo. V Sloveniji z njo živi okoli 47.000 ljudi, število pa hitro narašča. Čeprav bolezen še vedno spremlja stigma, Gregorič Kramberger opaža napredek: ljudje težave prepoznajo prej, svojci so bolj pozorni, zdravniki pa bolje usposobljeni za zgodnje odkrivanje. Pot od prvih sumov na bolezen do diagnoze še vedno predolga, zato bi po njenem morali po vsej državi vzpostaviti dostopne “klinike za spomin”.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.