Sobotno branje

Episode

• Werner Herzog: Vsak zase in Bog proti vsem 30.05.2026 22mnt

  Spomini velikega nemškega režiserja se berejo kot kak pustolovski roman, obenem pa postavljajo spomenik presežni lepoti in ekstatični resnici, ki se lahko razkrijeta samo na filmskem platnuVeliko ljudi se v poznih letih sicer loti pisanja svojih spominov, a se ob branju potem dovolj pogosto pokaže, da njihova življenja nemara le niso bila tako zanimiva, razgibana, napeta ali protislovna, da bi jih bilo po vsej sili treba popisati v knjigi. No, ta pomislek oziroma zadržek, ki se na načelni ravni lahko drži avtobiografskega pisanja, pa ne velja za Wernerja Herzoga, enega največjih živečih umetnikov na svetu, ki je svoje življenje leta 2022 popisal v knjigi Vsak zase in Bog proti vsem, knjigi, ki je pod založniškim okriljem Beletrine zdaj izšla tudi v slovenskem prevodu. Ob branju spominov danes 83-letnega nemškega režiserja, ki se je podpisal pod take filmske mojstrovine, kot so Aguirre, srd božji pa Fitzcarraldo ter Jama pozabljenih sanj, se namreč ni mogoče znebiti vtisa, da je véliki cineast vseskozi živel skrajno intenzivno, da, drugače rečeno, v svojem življenju ni vrgel stran niti enega samega dneva, niti ene same ure. Ko se je torej lotil pisanja spominov, Herzogu nikakor ni manjkalo snovi. A kako natanko je vse prigode, nezgode, zmagoslavja in poraze, ki jih je zabeležil na svoji razgibani življenjski poti, razgrnil pred očmi radovednih bralk in bralcev? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Anjo Naglič, ki je Herzogove spomine prevedla v slovenski jezik. Foto. Goran Dekleva
• Walter Tevis: Mož, ki je padel na Zemljo 23.05.2026 23mnt

  Znanstvenofantastični roman, ki skozi oči prišleka iz oddaljenega planeta nastavlja ogledalo naši družbiNekega dne je na Zemlji pristal mož iz oddaljenega planeta, z nalogo, da tu zgradi vesoljsko plovilo, s katerim bo lahko k nam prepeljal preživele člane svoje civilizacije, ki jim na njihovem planetu zmanjkuje osnovnih virov za preživetje. Če vam zgodba zveni znano, ste si bržkone nekoč ogledali kultni znanstveno-fantastični film Mož, ki je padel na Zemljo, v katerem je 50 let nazaj nezemljana odigral sam David Bowie. Veliko manj verjetno pa je, da ste kdaj prijeli v roko knjižno predlogo tega filma, ki je bila dolgo v senci filmske priredbe. V tokratnem Sobotnem branju nam bo Tevisev znanstveno-fantastični roman Mož, ki je padel na Zemljo, ki je nedavno izšel pri založbi LUD Literatura, pomagal predstaviti prevajalec in pesnik Tone Škrjanec. Oddajo je pripravila Alja Zore.
• Publij Ovidij Nazon: Metamorfoze VII–IX 16.05.2026 25mnt

  Starorimska pesnitev, ki obsega kakih 12 tisoč verzov, velja za eno najpomembnejših, najvplivnejših del v vsej zgodovini zahodne književnostiPred nedavnim je pri Slovenski matici izšel tretji zvezek Metamorfoz velikega starorimskega pesnika Publija Ovidija Nazona. Gre za zvezek, ki prinaša sedmo, osmo in deveto knjigo oziroma, rečeno s sodobnejšim besednjakom, sedmi, osmi in deveti spev te epske pesnitve. To pa pomeni, da je Ovidijeva prevajalka, s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana klasična filologinja Barbara Šega Čeh, zdaj, po dobrih 15 letih dela, približno na dveh tretjinah osupljivo ambicioznega, osupljivo zahtevnega projekta, kako v slovenščino preliti kar 12 tisoč verzov dolgo latinsko pesnitev. A zakaj neki naj bi bili bralke in bralci na izid te knjige pozorni, ko pa prevajalski napor Barbare Šega Čeh očitno sploh še ni pri kraju? – Zato ker Metamorfoze predstavljajo enega izmed temeljev, na katerih je postavljena veličastna zgradba evro-ameriške književnosti. No, ta odgovor pa pred nas slej ko prej postavi novo vprašanje: ali je Ovidijeva pesnitev nekaj marmornatega in monumentalnega, nekaj, kar sicer moremo občudovati na načelni ravni, a nas vendarle pušča hladnega, ali pa Metamorfoze, nasprotno, še naprej pripadajo tistemu segmentu zahodnega kanona, ki bije živo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Barbaro Šega Čeh. Foto: Goran Dekleva
• Anton Špacapan Vončina in Francesco Tomada: Volkuljin sin 09.05.2026 25mnt

  Na dan zmage pa bo temu primeren tudi izbor knjige v današnjem Sobotnem branju. Volkuljin sin (Založba Goga) – knjigo sta napisala Anton Špacapan Vončina in Francesco Tomada, prevedel jo je Gašper Malej, saj je sprva izšla v italijanščini – se dogaja v 30-ih letih prejšnjega stoletja, ko se je nad obmejno vasico Čepovan na severnem Primorskem vse bolj zgrinjala senca fašizma. Ker gre za politično pravljico, pa ima knjiga v sebi tudi elemente magičnega realizma. Oddajo je pripravila Tina Lamovšek.
• Hakan Günday: Še 02.05.2026 19mnt

  Trgovina z ljudmi skozi oči otroka, ki je hkrati žrtev in storilecNelegalne množične migracije in trgovina z ljudmi, ki je tesno prepletena z njimi, so snov romana Še turškega pisatelja Hakana Gündaya, ki je navdih zanjo dobil v resničnem dogodku. Zgodbo pripoveduje deček Gaza, katerega oče pri devetih letih vzame za pomočnika pri svojem poslu – tihotapljenju ljudi. Skozi njegove oči in odraščanje ter verigo travmatičnih dogodkom roman Še ponuja vpogled tako v vzgibe posameznikov kot v dinamiko odnosov med ljudmi, ki vedno znova povzročajo trpljenje v eni najbolj množičnih in vztrajnih humanitarnih katastrof današnjega časa.
• Al Pacino: Sonny Boy 25.04.2026 26mnt

  Tokrat se bomo ob spominih Al Pacina, slovitega igralca, ki danes praznuje 86. rojstni dan, podali na pot njegovega otroštva. Spremljali bomo njegovo odraščanje, prve korake v gledališču, kjer odkrije svojo strast do igre, in nato prehod v film, kjer ga svet počasi prepoznava — vse do prelomne vloge v Botru, ki ga izstreli med največje. Kultni igralec je odraščal v Bronxu, kjer bi lahko kmalu zašel na kriva pota, vendar ga je nekaj zadrževalo. Filmi, ki jih je gledal z mamo, so bili odločilni, da je od življenja želel več. Dobil je oskarja, štiri zlate globuse, dva tonyja, dva emmyja, ugledno nagrado obie ... Postal je Michael Corleone in Tony Montana. Knjigo je prevedel Jure ŠešetSogovornica: urednica Tjaša Lešnik (knjižna zbirka Žametna Beletrina)
• Brina Svit: Adios Buenos Aires 18.04.2026 24mnt

  Pisateljica, ki je leto za letom odhajala v to mesto, plesala tango in spoznavala zgodbe ljudi, se po letih odsotnosti spet vrne vanj, v to mesto, s katerim je spletla tesne vezi. Marsikaj je enako, marsikaj pa tudi drugačno. Ali ni drugačna tudi sama?
• Uwe Timm: Opazovalec ptic 11.04.2026 32mnt

  V romanu se razkrivajo spomini na usodno privlačnost med poročeno žensko iz visoke družbe in nekoč izjemno uspešnim podjetnikom, ki po osebnem in poklicnem zlomu pristane na odmaknjenem nemškem otoku v Severnem morju. V osami, zaznamovani z notranjimi monologi, spomini in raziskovanjem narave ter lastne preteklosti, se sooča z izgubo, željo in krivdo, vendar se počuti svobodnega. To se spremeni, ko ga znova pokliče nekdanja ljubezen, prav tista ... Roman Opazovalec ptic Uweja Timma sicer prepleta zgodbi dveh ljubezenskih parov ter razpira večna vprašanja o morali, odgovornosti in hrepenenju. Ob tem subtilno briše mejo med fikcijo in resničnostjo ter osebno izkušnjo umešča v širši zgodovinski in družbeni kontekst. Sogovornik: prevajalec romana Slavo Šerc
• Frančišek Asiški: Sončna pesem ali Hvalnica stvarstva 04.04.2026 23mnt

  Papež Leon XIV. je letošnje, ob osmem stoletju smrti sv. Frančiška Asiškega, razglasil za posebno jubilejno leto, hkrati pa obeležujemo tudi osemstoletnico nastanka enega od biserov svetovne religiozne poezije - Frančiškovo Sončno pesem ali Hvalnico stvarstvu. Ob tem jubileju je pri založbi Celjska Mohorjeva družba izšla tudi nova slovenska izdaja te pesnitve, ki jo je prevedel Vital Vodušek, opremljena pa je tudi s slikami akademskega slikarja Jošta Snoja. Knjigo je uredila dr. Tanja Ozvatič, spremno besedo pa so prispevali dr. Vinko Škafar, dr. Miha Pintarič ter docent dr. Miran Špelič, frančiškan, teolog, prevajalec in profesor pri Katedri za zgodovino Cerkve in patrologijo na ljubljanski Teološki fakulteti. S patrom Špeličem se je o Asiškovi Sončni pesmi pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič, pesnitev pa je v oddaji interpretiral Renato Horvat.
• Ana Makuc: Švercam lubenice 28.03.2026 20mnt

  Ana Makuc, pesnica, prevajalka in aktivistka, doktorica ženskih študij in študij spolov na Univerzi v Lancastru v Veliki Britaniji, je leta 2016 za svoj pesniški prvenec z naslovom Ljubica Rolanda Barthesa prejela Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta. Takrat so v obrazložitvi zapisali, da gre za prelomno delo: za kakovostno, premišljeno poezijo brez zdrsov, za poezijo, ki premika družbene konvencije, predsodke in stereotipe in kaže drugačen pogled na družbeno stvarnost, za poezijo, ki subvertira stare patriarhalne vzorce in opolnomoči družbeno šibkejše in zatirane, gre za feministično poezijo, ki se zaveda ženskih moči, ustvarjalnih, družbenih in seksualnih. Avtoričina druga pesniška zbirka z naslovom Švercam lubenice pa, kot je v spremni besedi zapisala Barbara Korun, prepričljivo kaže na kontinuirano umetniško moč avtorice. Ano Makuc je pred mikrofon povabila vodititeljica oddaje Tita Mayer.
• Mary Oliver: Sreča 21.03.2026 23mnt

  Zadnja pesniška zbirka, ki jo je zaživa še pripravila bržčas najbolj priljubljena ameriška pesnica zadnjih desetletij, se bere kot nekakšna sklepna izjava nazora, kot strnitev umetničinih ključnih življenjskih uvidovKdor meni, da se poeziji velja izogibati v širokem loku, saj da je kratko malo pretežka, preveč zapletena, da bi jo običajni bralke in bralci lahko razumeli, se slej ko prej še ni srečal s pesništvom Mary Oliver. Ameriška avtorica, ki se je rodila leta 1935 v Ohiu, večji del življenja preživela v Massachusettsu, umrla pa pred sedmimi leti na Floridi, je s svojimi več kot tridesetimi zbirkami namreč prepričala kritike v Združenih državah in za svoje pisanje prejela vse tamkajšnje najuglednejše nagrade s Pulitzerjevo na čelu, obenem pa je v zadnjem desetletju ali dveh svojega življenja veljala tudi za prodajno daleč najbolj uspešno ameriško pesnico. Uspelo ji je, drugače rečeno, očarati ravno tiste izmuzljive, težko dosegljive običajne bralke in bralce – ne da bi morala za to žrtvovati izrazno pretanjenost ali miselno globino lastne poezije. In kako natanko se je Mary Oliver to posrečilo? – Odgovor smo ob svetovnem dnevu poezije iskali v Sobotnem branju, ko smo listali po Sreči, zadnji zbirki, ki jo je pesnica zaživa še pripravila za objavo, in ki je pod založniškim okriljem Mladinske knjige pred nedavnim izšla v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbela naša tokratna gostja, Jana Unuk. Foto: Goran Dekleva
• Joanna Elmy: Narejeni iz krivde 14.03.2026 27mnt

  Joanna Elmy, bolgarska pisateljica mlajše generacije, je svoj prvenec umestila v kraje in države, ki jih dobro pozna in v katerih tudi preživi največ časa, saj živi med svojo domovino in Združenimi državami Amerike. Že danes velja za eno najbolj prepoznavnih mladih pisateljskih imen, ne le v Bolgariji, kjer je leta 2022 prejela najprestižnejšo bolgarsko nagrado za vzhajajočo literaturo. Njen prvenec Narejeni iz krivde žanje uspehe tudi drugod, saj je bil njen roman o treh ženskah iz iste družine, ki pripadajo različnim generacijam, doslej preveden v najmanj petnajst jezikov. Zgodbe, teme in motivi, ki se spletajo v romanu, ne potekajo linearno, temveč se počasi gradijo v celoto, čeprav obrisi strukture na začetku še niso povsem jasni. Knjiga prinaša marsikaj, kar je bilo v preteklih desetletjih potisnjeno v ozadje velikih zgodb o Evropi in svetu ter pozabljeno v času bolgarske tranzicije, medtem ko jih Elmy zelo neposredno osvetljuje.Sogovornik: prevajalec knjige Borut Omerzel
• Fjodor M. Dostojevski: Izbrana pisma 07.03.2026 25mnt

  Kako je razmišljal morda največji ruski pisatelj, kakšen je bil njegov značaj, kakšne so bile njegove slabosti in kakšne njegove življenjske ambicije, morda najlažje razberemo prav iz njegove pisemske zapuščineNikakršnega dvoma ni, da je Fjodor Mihajlovič Dostojevski ustvaril enega najpomembnejših, intelektualno in emocionalno najbolj izzivalnih opusov v zgodovini ne le ruske ampak kar svetovne književnosti. Romane, kot so Zločin in kazen, Idiot, Besi ter Bratje Karamazovi, je pač vedno znova mogoče jemati v roke in skupaj z njihovimi junaki in junakinjami nihati med upom in obupom, med znanstvenim racionalizmom in pravoslavnim misticizmom, med voljo do moči in močjo krotkosti, blagosti, nesebičnosti. Romani Dostojevskega so, drugače rečeno, kar najbolj obvezno domače branje. Kaj pa druga besedila iz pisateljeve zapuščine? Njegovi eseji, na primer, pa njegovi časopisni članki in njegova pisma – kako zelo nujno je brati te stvari? – Vprašanje je postalo posebej aktualno zdaj, ko je pod založniškim okriljem Celjske Mohorjeve družbe izšel izbor iz pisemske korespondence Dostojevskega … Je to knjiga, ki je namenjena le največjim zaljubljencem v Dostojevskega, medtem ko jo lahko drugi – še posebej če se doslej še nismo pregrizli čez osrednja dela iz opusa ruskega pisatelja – mirne duše prihranimo za kdaj pozneje ali celo povsem spregledamo? Ali pa so, nasprotno, Izbrana pisma Dostojevskega v idejnem in estetskem smislu polnokrvno čtivo, ki nam bo širilo horizonte in nas, za nameček, še kratkočasilo, razveseljevalo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusistko in komparativistko dr. Uršo Zabukovec, ki je pisma, ki so zdaj pred nami, izbrala, prevedla in jim pripisala spremno besedo. Foto: Goran Dekleva
• Joseph Ponthus: Za tekočim trakom 28.02.2026 32mnt

  Avtobiografski roman v verzih nas popelje v svet tovarniškega delavca, v katerem se nemogoče delovne razmere prepletajo s humorjem, lucidnimi razmisleki o življenju in petjem francoskih šansonovFrancoski pisatelj Joseph Ponthus nas v romanu Za tekočim trakom: Zapiski iz tovarne popelje v svet bretanske živilske industrije 21. stoletja, ki ga nato z zaskrbljenostjo in občudovanjem, sočutjem in jezo, smehom in žalostjo spremljamo skozi celo vrsto prostih verzov, polnih resnično težkih delovnih razmer, majhnih gest delavskega odpora in solidarnosti, nepremičnih urinih kazalcev in francoskih šansonov, ki vsaj na trenutke premagajo brezupnost položaja. To resnično nenavadno besedilo, ki je nedavno izšlo pri Cankarjevi založbi, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka besedila Saša Jerele. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Alja Zore
• Elif Shafak: Po nebu tečejo reke 21.02.2026 31mnt

  "Ta roman je kraj, kamor me je odpeljalo srce. Ta roman je moja ljubezenska pesem rekam – tistim, ki še tečejo, in onim, ki jih že davno ni več." Elif ShafakV romanu Po nebu tečejo reke potuje kapljica vode, reke pa skozi stoletja valovijo s tisočerimi spomini. Ljudje razmišljajo o zgodovini in znanosti, berejo epe in si pripovedujejo zgodbe, pišejo poezijo, poznajo modrosti in mite, kopičijo znanje, odkrivajo pozabljene pisave ter razvozlavajo skrivnostne znake. Zanima jih posebna in presunljiva dežela, kjer so davno tega asirski kralji gradili palače, kanale in vrtove ter postavili ogromno knjižnico z zaščitnimi duhovi pred vsakim vhodom, da se temu blaženemu raju ne bi pripetilo nič hudega … Vendar se je zgodilo – in se še vedno dogaja: preganjanja, pokoli in smrti. Rečni tokovi na dolgem potovanju čez širjave in daljave, puščave in goščave, doline in kotline, skozi svetlobo in temo človeštva, skozi hlad in toploto – ko voda zaledeni, izpareva in se znova utekočinja – prenašajo dežno kapljico. Ta je lahko zadnja v plastenki vode ali čista, grenka solza, ki tava na svoji krožni poti proti morju … V tem neprestanem kroženju vode se s kapljico prepletajo fiktivni dogodki in dejansko izpričana zgodovina: najprej dežna kapljica pristane na glavi asirskega kralja Asurbanipala v Ninivah, na koncu prepleta zgodb pa je to solza, ki spolzi iz očesa na rečni čoln v Londonu. Medtem padajo imperiji, ki so se znali nekako preslepiti, da bodo trajali večno. Tudi ljudje živimo v pomirjajoči zmoti, da bodo stavbe, ki jih postavljamo, pesmi, ki jih zlagamo, in civilizacije, ki jih ustvarjamo, preživele tudi potem, ko nas bo odnesla reka večnega počitka. Sogovornica: Andreja Udovč, Založba SanjePrevedla: Maja Ropret
• Ajda Bračič: Kresničevje 14.02.2026 20mnt

  Romaneskni prvenec pisateljice, ki je pred nekaj leti opozorila nase z mojstrskimi kratkimi zgodbami, spretno pretresa velike teme: razmerje med odgovornostjo in krivdo, med kulturo in naturo, med individualnim in kolektivnimAjda Bračič, arhitektka in pisateljica, je leta 2022 z izvrstno kratkoprozno zbirko Leteči ljudje na mah osvojila slovenske bralke in bralke in zanjo potem prejela še dve ugledni priznanji – kritiško sito za naj knjigo leta po izboru slovenskih literarnih kritikov in kritičark ter nagrado Maruše Krese za najboljšo zbirko kratkih zgodb. Tako najbrž ni presenetljivo, da se je bralska javnost vse odtlej s precejšnjim zanimanjem spraševala, kaj bo naslednje delo, ki bo na naše knjižne police dospelo iz pisateljske delavnice Ajde Bračič. No, čakanja in spraševanja je bilo proti koncu lanskega leta naposled konec, saj je pod založniškim okriljem LUD Literatura luč sveta ugledal pisateljičin prvi roman, Kresničevje. Gre za ambiciozno delo, ki pretresa velika vprašanja, velike teme: razmerje med odgovornostjo in krivdo, med kulturo in naturo, med tem, kar je individualno, in tem, kar je kolektivno. Kakšen pa je zgodbeni okvir, znotraj katerega pisateljica potem preigrava ta kompleksna vprašanja? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ajdo Bračič. Foto: Goran Dekleva
• Ana Pepelnik: V drevo 07.02.2026 32mnt

  Pesniška zbirka, za katero je njena avtorica prejela eno od letošnjih nagrad Prešernovega sklada, je podkletena s premišljevanjem o tem, čemu neki poezijo sploh brati in pisatiMed letošnjimi prejemniki in prejemnicami nagrade Prešernovega sklada je tudi pesnica in prevajalka Ana Pepelnik, ki prestižno priznanje prejme za zbirki to se ne pove (LUD Literatura, 2023) – za to delo je sicer predlani že prejela tudi kritiško sito, nagrado za »naj« leposlovno knjigo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov – ter V drevo (LUD Šerpa, 2025). O slednji so pri Upravnem odboru Prešernovega sklada zapisali tole: »Čeprav bi se bilo nemalokrat, kakor pravi naslov zbirke, bolj vabljivo kot boriti se s človeškostjo, spremeniti v drevo, je prav poezija Ane Pepelnik urjenje v tem, kako zdržati: s pesmijo, z jezikom, s svetom – in s seboj.« Kako je to urjenje v resnici videti, kako novopečena lavreatka ustvarja, kako razume poezijo in kaj nam s svojimi pesmimi pravzaprav želi sporočiti, smo v preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ano Pepelnik. Foto: Goran Dekleva
• Urmas Vadi: Duša ob cesti 31.01.2026 20mnt

  Kratkoprozna zbirka sodobnega estonskega pisatelja, za prevod katere je Julija Potrč Šavli minulo jesen prejela Sovretovo nagrado za naj prevod lanskega leta, pokaže, da je kulturna razdalja med Slovenijo in Estonijo precej manjša, kot bi si misliliČe bi človek sedel za volan avtomobila v Ljubljani in se odpeljal v Talin, prestolnico Estonije, bi za to pot menda porabil več kot 20 ur čiste vožnje. In jezik, ki ga ljudje tam govorijo, sploh ni, kakor slovenščina, indoevropski, ampak sodi – skupaj s finščino, madžarščino in še nekaterimi zahodno-sibirskimi jeziki – v tako imenovano uralsko jezikovno družino. Vse to seveda lahko hitro ustvari vtis, da se Estonija nahaja precej daleč stran od nas, da je malodane na drugem koncu sveta. Toda Julija Potrč Šavli, naša prva in še vedno edina književna prevajalka iz estonščine, od minule jeseni pa tudi prejemnica Sovretove nagrade – to prestižno priznanje je prejela za svoj prevod Duše ob cesti, kratkoprozne zbirke sodobnega estonskega pisatelja Urmasa Vadija, ki je izšla pri založbi LUD Literatura –, opozarja, da se ta geografsko-lingvistična oddaljenost najmanjše izmed baltskih republik od nas nikakor ne prevaja v nekakšno kulturno tujost. V čem natanko pa sta si Estonija in Slovenija podobni? – Prav to je vprašanje, ki smo ga v pogovoru z Julijo Potrč Šavli pa ob hkratnem listanju po Vadijevi Duši ob cesti zasledovali v tokratnem Sobotnem branju … Foto: Goran Dekleva
• Agri Ismaïl: Hiper 24.01.2026 23mnt

  Če vemo, da vsaj zahodni svet že od industrijske revolucije v veliki meri obvladuje kapitalizem, ni nenavadno, da obstaja vrsta poizkusov, kako to stanje človeka ubesediti tudi v literaturi. Večina pisateljev se pri tem oprime bolj tradicionalnih pristopov in se ukvarja s tem, kako se z močjo kapitala sooča ta ali oni literarni junak iz različnih socialnih okolij. Redkeje pa smo priča delom, v katerih literarni junak na nek način postane kar kapital sam. Enega od najbolj nedavnih podvigov te vrste prinaša roman Hiper, ki ga je napisal kurdski pisatelj Agri Ismail in je pred kratkim izšel v zbirki Izhodi pri založbi Sophia. In če ob omembi kurdskega pisatelja pomislite na boje ljudstva, ki ni nikoli dobilo lastne države ali njihove revolucionarne ideje o nekapitalističnem družbenem sistemu, naj že takoj povemo, da roman pisatelja, ki je odraščal v Londonu, ni zgodba o kurdskem vprašanju ali sanjah o spremembi sveta, ampak prej priča o cinizmu izseljenske generacije, ki je opustila boje idealističnih staršev in vseobsegajočemu kapitalu - tako v svojih življenjih kot v romanu - prepustila glavno vlogo. O Hiperju smo za tokratno Sobotno branje govorili z urednikom in prevajalcem dela Markom Bauerjem, ki je za začetek povedal nekaj o avtorju. Oddajo je pripravila Alja Zore.
• Emilia Hart: Vešče 17.01.2026 27mnt

  »Vešče so knjiga, ob kateri ti vzdrgeta srce. In se kot vranja perut iz globoko zakopane črnine zgane pradavni spomin na čarovnico v nas. Moč ni sramota.« Tako o tridelno zasnovani knjigi, skozi katero spremljamo nemile usode treh žensk, ki v sebi nosijo pradavne moči, posredovane po sorodstvenih vezeh, pravi urednica knjige in avtorica spremne besede Andreja Udovč.Poseben način zbliževanja z naravo, ki je tudi zdravilen, se od prednic prenaša vse od leta 1619, ko deklico Altho bremeni obsodba za smrt kmeta, ki so ga poteptale krave. V razkošju dvorca leta 1942 živi zelo izolirano življenje deklica Violet, ki (skoraj) na skrivaj raziskuje svet drobnih živali, vse bolj pa jo zanima tudi skrivnostna materina usoda. Štiristo let pozneje, ko se z zatohlim vaškim okoljem bori Altha, iz londonskega stanovanja, v katerega je ujeta, pred nasilnim partnerjem zbeži Kate …Sicer pa je lani minilo 600 let od umora – najverjetneje utopitve – Veronike Deseniške, ki je bila prav tako obsojena čarovniškega delovanja. Knjiga je izšla pri Založbi Sanje, prevedlajo je Polona Glavan.