Diskretni šarm drznosti

Epizódy

• 
  Obrambe: Peter Pan na Begu 03.09.2026 45min

  Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in razvojno-analitična psihoterapevtka, ter Iztok Prosen skozi psihoanalitično branje Petra Pana raziskujeta manične obrambe – beg pred žalostjo, izgubo, odvisnostjo in ranljivostjo v lahkotnost, gibanje, nadzor in razvrednotenje. Ob tem odpirata tudi nasprotno nevarnost: odraslost, ki pod imenom zrelosti zahteva odpoved živosti, igri in želji. O epizodi Peter Pan ni problematičen zato, ker leti, temveč zato, ker ne more pristati. Manična obramba težka občutja prekriva z njihovim nasprotjem: z energijo, dejavnostjo, veseljem, nadzorom ali občutkom, da nikogar ne potrebujemo. Toda epizoda jasno razlikuje med manično in živo lahkotnostjo: ni vsaka radost beg in ni vsaka igra infantilna. V odnosih se beg pokaže predvsem tam, kjer bi morali priznati, da nam je nekdo pomemben. Ljubiti pomeni tvegati izgubo, potrebovati drugega pa pomeni sprejeti lastno ranljivost. Zato se obramba lahko izrazi kot samozadostnost, nadzor ali razvrednotenje izgubljenega: »saj mi ni bilo mar« pogosto prikriva prav nasprotno – da je bilo nekaj preveč pomembno, da bi lahko prenesli izgubo. Toda rešitev ni preprosto »pristati«. Tudi odraslost lahko postane obramba, če pomeni konformizem in odpoved želji, igri ter vitalnosti. Zrelost zato ni izbira med tlemi in nebom, ampak sposobnost prehajanja: znati leteti, ne da bi zanikali realnost, in pristati, ne da bi izgubili živost. Ključne točke •    Manična obramba bolečino prekriva z lahkotnostjo, aktivnostjo, nadzorom ali razvrednotenjem. •    Žalost ni nasprotje ljubezni, ampak njena cena: kdor ljubi, tvega izgubo in potrebuje drugega. •    Ni vsak let beg in ni vsak pristanek zrelost; tudi »odraslost« lahko postane način odpovedovanja sebi. •    Zrelost pomeni možnost izbire: znati leteti in pristati, ne da bi eno ali drugo postalo prisila. Najboljši citati »Ne bežimo pred žalostjo, ker smo šibki, bežimo, ker nam je mar. Žalost je namreč cena ljubezni.« – Iztok Prosen »Saj mi ni bilo mar, je ena najbolj prozornih laži človeške psihe.« – dr. Andreja Pšeničny »Veselje in žalost nista nasprotje. Pravo veselje žalost vsebuje.« – Iztok Prosen »Zrelost ni dokončen pristanek, ampak sposobnost prehajanja. Znam leteti, ne da bi zanikal tla, in znam pristati, ne da bi izgubil nebo.« – dr. Andreja Pšeničny »Tragedija Petra Pana ni v tem, da leti, ampak v tem, da je vsaka možnost zanj napačna. Če leti, ostane sam. Če pristane, tvega, da izgubi sebe.« – dr. Andreja Pšeničny
• 
  Obrambe: Trnjulčica v Hišnem Zaporu 03.09.2026 47min

  Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in razvojno-analitična psihoterapevtka, ter Iztok Prosen skozi psihoanalitično branje Trnuljčice raziskujeta obrambne mehanizme in posledice pretirane zaščite. V ospredju so fantazija, zanikanje, somatizacija, regresija in disociacija ter vprašanje, kdaj zaščita postane zapor. O epizodi Trnuljčica ni zgodba o dekletu, ki čaka na princa, temveč o človeku, ki ga družinski sistem v imenu zaščite izolira od realnosti in mu s tem preprečuje razvoj. Fantazija popolnega otroka ga ujame v starševska pričakovanja, odstranjevanje nevarnosti pa mu odvzame možnost, da bi se postopoma naučil prenašati frustracije, konflikte in omejitve življenja. Obrambe so nujne, kadar je realnosti preveč, vendar postanejo problem, ko začasno zatočišče postane trajen način življenja. Tudi princ zato ni rešitelj: drugi lahko pomaga ustvariti pogoje za prebujenje, ne more pa živeti namesto nas. Če odvisnost od družine samo zamenja odvisnost od partnerja ali terapevta, se zapor zgolj preseli v nov odnos. Ključne točke •    Obrambe nas varujejo, dokler omogočajo predelavo; ko preprečujejo razvoj, postanejo zapor. •    Pretirana zaščita otroku odvzame izkušnje, skozi katere bi se lahko pripravil na realnost. •    Simptom posameznika lahko vzdržuje tudi obrambno ravnovesje celotnega družinskega sistema. •    Drugi lahko omogoči izhod, vendar je cilj avtonomija, ne zamenjava ene odvisnosti z drugo. Najboljši citati »Ko gremo v življenje, stopimo v ring. Tepeni bomo v vsakem primeru. […] Zmaga tisti, ki je manj tepen.« – dr. Andreja Pšeničny »Obrambe niso sovražnik, so način, kako psiha kupi čas, dokler resničnosti ne zmore prebaviti.« – Iztok Prosen »Česar ne moremo izgovoriti in predelati, ne začutimo, ampak odigramo.« – Iztok Prosen »Če jo drugi reši tako, da jo nadomesti, se zapor samo preseli iz gradu v odnos.« – dr. Andreja Pšeničny »Trnuljčica se mora sama zbuditi. Ampak najprej mora nekdo priznati, da je bila zaprta.« – dr. Andreja Pšeničny
• 
  Obrambe: Kdo je Sneguljčica in kdo Čarovnica 01.08.2026 52min

  1. Govornika Iztok Prosen, skupinski psihoterapevt, skozi pravljico Sneguljčica razlaga razcep, projekcijo, projekcijsko identifikacijo, zavist, idealizacijo in razvrednotenje. dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, njegovo razlago dopolnjuje z razlikovanjem med notranjimi projekcijami, razvojno nemočjo, odnosnimi dinamikami in realnim nasiljem. 2. O epizodi Sneguljčica je predstavljena kot zgodba o tem, kako psiha svet razdeli na dobre in slabe osebe, kadar ne zmore prenesti njihove protislovnosti. Govornika pokažeta, da kraljica in Sneguljčica nista le nasprotna lika, temveč predstavljata različne dele istega duševnega sveta. Epizoda obravnava zavist, odvisnost od zunanje potrditve, idealizacijo in razvrednotenje ter načine, kako svoje nesprejemljive dele projiciramo v druge. Ob tem opozarja, da vsaka »čarovnica« ni projekcija: včasih je nevarnost tudi realna. Osrednja tema je sposobnost razlikovanja med tem, kar ustvarja naša psiha, in tem, kar se dejansko dogaja v odnosu. 3. Ključne točke •    Razcep ščiti psiho pred neznosnimi protislovji, vendar lahko postane trajen način doživljanja sveta. •    Idealizacija in razvrednotenje izvirata iz nezmožnosti sprejeti drugega kot nepopolnega človeka. •    Projekcija lahko ustvari pošast, vendar psihološka razlaga ne sme prikriti realnega nasilja. •    Zrelost pomeni razlikovati med lastnimi obrambami, odnosno dinamiko, nemočjo in dejansko nevarnostjo. 4. Najboljši citati "Idealizacija ni ljubezen. Idealizacija je tiho preziranje." – Iztok Prosen "Piedestal je kletka." – Iztok Prosen "Očaranju običajno sledi razočaranje." – dr. Andreja Pšeničny "Najnevarnejši ljudje niso tisti, ki vedo, da nosijo temo, ampak tisti, ki so prepričani, da so čisti." – Iztok Prosen "Najnevarnejše stvari redko vstopijo skozi vrata kot grožnja. Pogosto vstopijo kot ponudba." – dr. Andreja Pšeničny
• 
  Koga Varujejo Naše Obrambe? 24.07.2026 44min

  1. Govornika dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in razvojno-analitična psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski terapevt, uvajata serijo o čustvenih obrambah. Obravnavata njihov nastanek, funkcijo, razvojno ozadje, prehod v odpor ter vpliv na odnose in odgovornost. 2. O epizodi Epizoda sooči dva pogleda na čustvene obrambe. Iztok jih opiše kot nezavedne psihične mehanizme, ki človeka varujejo pred občutki, ki jih v določenem trenutku ne zmore prenesti. Obramba je rešitev, ki je nekoč omogočila psihično preživetje, problem pa postane, ko ostane edini način odzivanja. Andreja ta pogled zaostri. Otrok pogosto ne potlači občutkov zato, ker bi bili premočni zanj, ampak zato, ker jih ni zmoglo prenesti njegovo okolje. Obramba je zato od začetka varovala tudi odnos z ljudmi, od katerih je bil otrok odvisen, ter ostaja zvesta njihovim ponotranjenim zahtevam. Ko se v odnosu spremeni v odpor, njene posledice plačujejo tudi drugi. Govornika poudarita, da nezavednost ni opravičilo in da samo prepoznavanje obramb ne omogoči spremembe. Zrelejše obrambe zahtevajo razvite sposobnosti prenašanja čustev, refleksije, ambivalence in razlikovanja med notranjim doživljanjem ter resničnostjo. Terapija zato obramb ne podira, ampak v odnosu postopoma gradi kapacitete, zaradi katerih stare obrambe izgubijo svojo funkcijo. 3. Ključne točke •    Obramba lahko varuje človeka, hkrati pa ohranja zahteve njegovega prvotnega okolja. •    Ko obramba postane odpor, ni več samo notranji proces, ampak poseže v odnos in lahko prizadene drugega. •    Nezavedni izvor vedenja ne odpravlja odgovornosti za njegove posledice. •    Izbira zrelejšega odziva ni začetna odločitev, ampak rezultat razvoja novih psihičnih kapacitet. 4. Najboljši citati "Otrok je žrtvoval svoje doživljanje, da je rešil odnos." – dr. Andreja Pšeničny "Obramba je rešitev, ki je nekoč delovala." – Iztok Prosen "Obramba ne varuje samo nas, ampak pogosto tudi svet, iz katerega je nastala." – dr. Andreja Pšeničny  "Preživeti in živeti nista isto." – dr. Andreja Pšeničny
• 
  "Vzoren" Zakon (S Podnapisi) 23.07.2026 1h 2min

  1. Govornika dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski terapevt, govorita o navideznih partnerstvih, nezavednih vzorcih navezanosti in razlogih, zaradi katerih ljudje vztrajajo v odnosih brez čustvene vzajemnosti. 2. O epizodi Epizoda prenese strategijo »lažnega soigralca« iz taroka v partnerske odnose. Navidezni partner je lahko zanesljiv in stalno prisoten, vendar se ob napaki, bolezni ali drugi preizkušnji pokaže, ali gre za resnično zavezništvo ali le za funkcionalno obliko odnosa. Govornika razčlenita narcistično, shizoidno in psihopatsko strukturo takšnega partnerstva ter psihodinamiko človeka, ki svojo vrednost gradi na dajanju, nepogrešljivosti in zanikanju lastnih potreb. 3. Ključne točke •    Odnos je treba presojati po vzorcu odzivanja, ne po enem samem dogodku. •    Navidezno partnerstvo pogosto temelji na nezavednem ujemanju dveh osebnostnih struktur. •    Človek lahko vztraja v praznem odnosu, ker mu vloga dajalca zagotavlja občutek vrednosti in nadzora. •    Izhod zahteva, da lastni zaznavi končno dovolimo posledice. 4. Najboljši citati "Napaka se ne predela, ne zastara in ne zapre, ker bi odpuščanje pomenilo zapreti račun." – dr. Andreja Pšeničny "Telo drugega je podatek, pomen, ki mu ga dam, pa je velikokrat moj." – Iztok Prosen "Lažje je dajati kot prejemati. Kdor daje, ostaja na varni strani in v nadzoru." – Iztok Prosen "Žalovati moraš ne za izgubljenim, ampak za tistim, kar nikoli ni obstajalo." – dr. Andreja Pšeničny
• 
  Ko Partner Sabotira Odnos - Zugzwang 21.07.2026 54min

  1. Govornika V epizodi se pogovarjata Iztok Prosen, skupinski terapevt, in dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka. Razčlenjujeta destruktivne odnose, v katerih eden od partnerjev drugega sistematično postavlja v položaj brez dobre izbire. 2. O epizodi Zugzwang je šahovski položaj, v katerem vsaka naslednja poteza poslabša igralčev položaj. V odnosu nastane, ko je vsak odziv enega partnerja že vnaprej razložen proti njemu: če išče bližino, je vsiljiv; če molči, je hladen; če izrazi bolečino, dramatizira. Govornika pojasnita, kako takšno dinamiko uporabljata maligna narcistična in psihopatska osebnostna struktura ter zakaj žrtev pogosto ostaja ujeta. Ne zadržuje je le trpljenje, temveč predvsem občasna toplina, ki ohranja upanje, da se bo odnos spremenil. Izhod se začne, ko človek preneha iskati pravo potezo znotraj napačno postavljene igre in znova začne zaupati lastni zaznavi. 3. Ključne točke Zugzwang ni navaden konflikt. Gre za odnosni okvir, v katerem dobre poteze ni več. Stiska ni dokaz značaja. Pogosto je odziv na dolgotrajno negotovost, odtegovanje in razvrednotenje. Človeka veže nepredvidljivo dobro. Redki trenutki bližine vzdržujejo močnejše upanje kot stalna odsotnost bližine. Izhod pomeni opustitev iluzije nadzora. Drugega ni mogoče pripraviti do ljubezni, empatije ali odgovornosti. 4. Najboljši citati »Človeka ne veže slabo, veže ga nepredvidljivo dobro.« – Iztok Prosen »Odnos preživi, če obstaja občutek, da drugi noče mojega psihičnega propada.« – Iztok Prosen »Če smo mi vsega krivi, potem smo vsemogočni, ker je vse odvisno od nas.« – dr. Andreja Pšeničny »Ljubezen pomeni, da drugega vidimo kot nekaj, česar nismo pripravljeni poškodovati.« – dr. Andreja Pšeničny
• 
  Kako (se) Igramo Odnose 18.07.2026 52min

  1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, skozi metafori šaha in taroka razčlenjuje življenjske strategije, s katerimi ljudje obvladujemo negotovost, odnose, odgovornost in izgubo. Iztok Prosen, skupinski terapevt, osvetljuje razvojni izvor teh strategij ter pokaže, kako se zgodnji načini varovanja pozneje ponavljajo v partnerstvu, družini in konfliktih. 2. O epizodi Ali v odnosih skušate predvideti vsako potezo, ohraniti nadzor in ne izgubiti? Ali pa se hitro prilagodite, popustite in nadaljujete, ne da bi se zares ustavili ob tem, kar se je zgodilo? Epizoda skozi simboliko šaha in taroka raziskuje dva načina soočanja z življenjem. Šahovska strategija temelji na nadzoru, odgovornosti, predvidevanju in dokončnosti odločitev. Učinkovita je v pogajanjih, tekmovanju in krizah, v bližnjem odnosu pa drugega hitro spremeni v nasprotnika. Tarokaška strategija lažje sprejema negotovost, sodelovanje in delne poraze. Omogoča skupno zmago in ohranjanje odnosa tudi po konfliktu. Njena past je, da človek prehitro nadaljuje, odpusti ali začne znova, ne da bi priznal škodo, sprejel odgovornost ali odžaloval izgubo. Ko se strategiji srečata v odnosu, eden pogosto prevzame odločanje in strukturo, drugi pa bližino, čustva in prilagajanje. Kar je videti kot privlačnost nasprotij, je lahko le delitev psihičnega dela: vsak v drugem poišče tisto, česar sam ne zmore nositi. Epizoda zato ne išče boljše igre. Sprašuje, ali znamo prepoznati lastno strategijo, sprejeti napako, popraviti nastalo rano in sčasoma tudi nehati igrati, da bi se drugemu pokazali brez nadzora, umika ali maske. 3. Ključne točke Življenjske strategije nastanejo zgodaj. Nadzor, samozadostnost ali nenehno prilagajanje so bili nekoč načini zagotavljanja varnosti, pozneje pa jih uporabljamo tudi tam, kjer odnos omejujejo. Vsaka strategija ima svojo moč in svojo past. Odgovornost se lahko spremeni v potrebo po popolnem nadzoru, prilagodljivost pa v izmikanje konfliktu, odločitvi ali dokončni izgubi. Privlačnost nasprotij ni nujno zrel odnos. Partnerja lahko drug v drugem poiščeta sposobnosti, ki jih sama ne razvijata, zato odnos ostaja stabilen, vendar se ne spreminja. Nadaljevanje odnosa še ni njegovo popravilo. Popravilo zahteva priznanje napake, sprejetje posledic in pripravljenost videti drugega kot ločenega človeka, ne kot nasprotnika ali nosilca naših manjkajočih delov. 4. Najboljši citati »To, kar je videti kot privlačnost nasprotij, je pogosto samo delitev dela, ker vsak najde nekoga, ki opravi tisto, česar sam ne zmore.« – dr. Andreja Pšeničny »Ne prepiraš se zares s partnerjem; prepiraš se s svojo izgnano polovico.« – Iztok Prosen »Nihče na svetu ni dolžen biti naš korektivni odnos.« – dr. Andreja Pšeničny »Najbolj odrasel trenutek v življenju ni tisti, ko odigraš popolno igro, ampak tisti, ko nehaš igrati in se pustiš zares videti.« – Iztok Prosen
• 
  Živeti po Svojih Pravilih 11.07.2026 48min

  1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, pojasnjuje razliko med avtonomnostjo, samovoljo, samozadostnostjo in konformizmom. Posebej se posveča mejam, varni navezanosti, notranjim pravilom ter sposobnosti sodelovanja brez izgube sebe. Iztok Prosen temo odpira skozi vprašanja notranjega sodnika, krivde, privlačnosti drznosti in razvojnega pomena upora. Poudari tudi dvom kot pomemben znak zrelosti. 2. O epizodi Epizoda razgrne, kaj se lahko skriva za frazo »živim po svojih pravilih«. Pri avtonomnosti človek ravna iz lastnih, premišljenih vrednot, vendar ostaja v stiku z drugim in sprejema posledice svojih odločitev. Pri samovolji svojo željo razglasi za pravico, tuje meje pa doživlja kot oviro, napad ali zahtevo po podreditvi. Ključna razlika se pokaže v odnosu do drugega človeka. Avtonomen človek prenese nestrinjanje, se zna pogajati, prilagoditi in podvomiti tudi o lastni presoji, ne da bi ob tem izgubil sebe. Samovoljen človek pa praviloma vztraja v gotovosti, da ima prav, in pravila razume kot nekaj, kar zavezuje predvsem druge. Osrednje vprašanje epizode zato ni, ali živimo po svojih pravilih, ampak ali ta pravila dopuščajo tudi drugega človeka. 3. Ključne točke Avtonomnost ni življenje brez omejitev. Pomeni, da človek sam oblikuje svoja načela, sprejema njihove posledice in jih upošteva tudi takrat, ko ga nekaj stanejo. Preizkus zrelosti je odnos do tuje meje. Ni dovolj, da znamo sami reči »ne«. Pomembno je, ali prenesemo, da ga izreče tudi drugi, ne da bi ga kaznovali, razvrednotili ali izbrisali iz odnosa. Fleksibilnost ni popuščanje. Zrele meje so trdne tam, kjer varujejo temeljne vrednote, in dovolj prožne tam, kjer je mogoč dogovor. Dvom je del avtonomnosti. Zrel človek lahko preveri lastno presojo, prizna zmoto in spremeni odločitev. Popolna gotovost je pogosto bliže fantaziji vsemogočnosti kot samostojnosti. 4. Najboljši citati »Odločilno znamenje avtonomnega pravila je, da zavezuje tudi mene.« – dr. Andreja Pšeničny »Samovoljen človek se počuti podrejenega, če ni samo po njegovo.« – dr. Andreja Pšeničny »Avtonomnost pomeni tudi to, da znam biti omejen in še vedno ostati v odnosu.« – Iztok Prosen »Svoboda ni v tem, da nas nič ne veže. Svoboda je v tem, da sami izberemo, kaj nas bo vezalo, in pri tem tudi ostanemo.« – Iztok Prosen »Kdor v sebi nima prav nobenega dvoma, je največkrat slep prav tam, kjer misli, da najbolj jasno vidi.« – Iztok Prosen
• 
  Zakaj Meja ne Zdrži 04.07.2026 53min

  1. Govornika V epizodi Iztok Prosen in dr. Andreja Pšeničny razmišljata o mejah iz psihoterapevtske in razvojno-analitične perspektive. Razlikujeta med popularnim razumevanjem meja kot zunanjega dejanja in strokovnim razumevanjem meje kot notranje osebnostne strukture. 2. O epizodi Epizoda pokaže, da meja ni predvsem nekaj, kar rečemo drugemu, ampak nekaj, kar zdržimo v sebi. Popularni govor o mejah jih pogosto enači z odmikom, blokiranjem, zavrnitvijo ali jasno izrečenim »ne«. Govornika pa opozorita, da je vedenje le posledica meje, ne meja sama. Meja pomeni sposobnost razlikovanja med sabo in drugim, med lastnimi občutki in tujimi zahtevami, med odnosom in zlitjem. Kadar notranja meja ni stabilna, jo človek nadomešča z obrambo: z rezanjem odnosov, togostjo, razglašanjem pravil ali moralno razglasitvijo drugega za »toksičnega«. Poseben poudarek je na tem, da meja ni ukaz drugemu, ampak zaveza sebi. Zrela meja ni zid, temveč membrana: omogoča bližino, ne da bi se človek v njej izgubil. Zato prava težava ni reči »ne«, ampak prenesti posledice tega »ne« — krivdo, strah pred izgubo, sram ali razočaranje drugega. 3. Ključne točke Meja ni vedenje, ampak notranja razmejenost, iz katere vedenje šele izhaja. Glasno in ponavljajoče se postavljanje meja je pogosto znak njihove šibkosti, ne moči. Zrela meja je fleksibilna: človek ne gre v vsako bitko, vendar pri bistvenem zdrži. Najtežja meja ni vedno do drugega, ampak do lastne fantazije, da se bo drugi končno spremenil. 4. Najboljši citati "Zrel človek nima mej, ampak je razmejen." – dr. Andreja Pšeničny "Zid, ki ga moraš vsako jutro postaviti znova, ni zid, je obred." – Iztok Prosen "Meja zavezuje mene, ne drugega." – dr. Andreja Pšeničny "Želiš si lahko samo tisto, kar ni ti." – Iztok Prosen
• 
  Kdo je Toksičen? 28.06.2026 43min

  1. Govornika V epizodi nastopata Iztok Prosen, skupinski terapevt, in dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka. Pogovarjata se o izrazu toksičen: zakaj je postal tako razširjen, kaj z njim ljudje poskušajo povedati in zakaj je strokovno ter relacijsko pogosto problematičen. 2. O epizodi Epizoda razgrne, da izraz toksičen ni klinična diagnoza, temveč metafora, ki je iz jezika samopomoči prešla v vsakdanjo govorico. Govornika pokažeta, da beseda pogosto ne opisuje odnosa, ampak ga obsodi. Namesto da bi razlikovali med nasiljem, manipulacijo, frustracijo, mejo, konfliktom, projekcijo ali lastno udeležbo v odnosu, vse združimo v eno samo oznako. Andreja opozori, da izraz deluje kot laično diagnosticiranje: drugi je razglašen za problem, tisti, ki govori, pa ostane zunaj analize. Iztok doda, da je lahko beseda včasih tudi prvi neroden poskus, da človek poimenuje občutek zastrupljenosti, ujetosti ali notranje kontaminacije. Težava nastane, ko ta oznaka postane zadnja beseda in nadomesti mišljenje. Pomemben del epizode je razlika med resnično škodljivimi odnosi in običajnim nelagodjem v odnosih. Ni vsak konflikt zloraba. Ni vsaka frustracija strup. In ni vsaka meja znak toksičnosti. 3. Ključne točke »Toksičen« ni strokovni pojem. Stroka uporablja natančnejše izraze: čustvena zloraba, manipulacija, nadzor, projektivna identifikacija, travmatska vez, patološki narcisizem, mejna struktura ali psihopatska organizacija. Beseda pogosto ustavi mišljenje. Ko nekoga označimo za toksičnega, se pogosto izognemo vprašanju, kaj se v odnosu dejansko dogaja in kakšen je naš delež v tej dinamiki. Neprijetno ni nujno toksično. Meja, frustracija, kritika ali razlika še niso dokaz škodljivega odnosa. Včasih nas drugi ne zastruplja, ampak nas samo ne gratificira. Boljše vprašanje je: kaj se v odnosu dogaja? Namesto oznake je koristneje raziskati, kje nastaja stiska, kaj se ponavlja, kaj je projekcija, kaj obramba, kaj manipulacija in kaj meja. 4. Najboljši citati "Toksičen je strupena beseda, ki ljudem omogoči, da odnos obsodijo, ne da bi ga razumeli." – dr. Andreja Pšeničny "Včasih v resnici rečem: v tebi je vse tisto, česar v sebi ne prenesem." – Iztok Prosen "Ko ne dovolimo drugemu, da ruši naše meje, smo lahko prav zaradi svoje stabilnosti označeni kot toksični." – dr. Andreja Pšeničny "Strup ni v drugem, strup je v tem, kako se dva ujameta v tisti točki, kjer se dve rani srečata." – Iztok Prosen  
• 
  Ambivalenca - lepo ime notranjega kaosa 20.06.2026 1h 12min

  1. Govornika V epizodi se pogovarjata dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski terapevt. Tema pogovora je ambivalenca — stanje, ko do iste osebe, odnosa, odločitve ali dela sebe hkrati čutimo nasprotne občutke: ljubezen in jezo, željo in strah, privlačnost in odpor. 2. O epizodi Epizoda razjasni, da ambivalenca ni isto kot neodločenost. Ne gre za to, da ne vemo, kaj izbrati, temveč za to, da sta dva nasprotna pola hkrati psihično resnična in pomembna. Iztok Prosen ambivalenco razloži kot pomemben razvojni dosežek: zrelost pomeni, da človek zmore isto osebo doživljati celovito, ne samo kot dobro ali slabo. Iz tega izhajajo odgovornost, skrb, popravljanje odnosov in sposobnost, da odnos ne razpade ob prvi frustraciji. Dr. Andreja Pšeničny temu postavi ostro kontratezo: ambivalenca je lahko tudi jezikovni prevod nečesa bolj neznosnega — nespecifične »bele tesnobe«, nemoči, agresije ali strahu, ki še nimajo jasnega imena. V tem smislu so »mešani občutki« včasih kulturno sprejemljiv način, kako ublažimo nekaj, česar v sebi še ne zmoremo neposredno misliti. Epizoda pokaže tudi, kako se ambivalenca kaže v partnerskih odnosih, pri navezanosti, ljubosumju, nadzoru, samosabotaži, odnosu do staršev in žalovanju. Ključno opozorilo je, da ambivalence ne smemo zamenjati z izgovorom za vztrajanje v škodljivem odnosu. 3. Ključne točke Ambivalenca ni patologija. Problem nastane šele takrat, ko človek nasprotnih občutkov ne zmore prenašati, misliti ali povezati v celoto. V odnosih se ambivalenca pogosto razdeli med partnerja: eden prevzame potrebo po bližini, drugi potrebo po avtonomiji, nato pa se prepirata, kot da gre za dve različni osebnosti, ne za dva pola istega odnosa. Samosabotaža pogosto nastane tam, kjer uspeh, bližina ali svoboda prebudijo strah pred spremembo stare podobe sebe. Zrelost ni odsotnost jeze, odpora ali temnih občutkov. Zrelost je sposobnost, da jih človek ne spremeni takoj v dejanje, identiteto ali dokončno sodbo o drugem. 4. Najboljši citati »Ambivalenca sama po sebi ni patologija. Klinični problem nastane takrat, ko je človek ne zmore misliti, prenašati ali povezati v celovito sliko.« – Iztok Prosen »Ambivalenca ni isto kot neodločenost. Pri ambivalenci oba pola nosita resnično psihično težo.« – Iztok Prosen »Včasih so 'mešani občutki' samo družbeno sprejemljivo ime za nekaj, česar v sebi še ne znamo neposredno prenesti.« – dr. Andreja Pšeničny »Zrelost ni odsotnost težkih občutkov. Zrelost je, da jih ni treba takoj spremeniti v dejanje, identiteto ali dokončno sodbo o drugem.« – dr. Andreja Pšeničny  
• 
  Čustveno Nedostopni Partnerji in Starši 13.06.2026 56min

  1. Govornika V epizodi govorita dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski terapevt. Brezbrižnost obravnavata razvojno, partnersko in družbeno: kot posledico zgodnjih odnosov, kot dinamiko v partnerstvu in kot širši kulturni vzorec neodzivnosti. 2. O epizodi Epizoda raziskuje, kako čustvena neodzivnost staršev oblikuje otrokovo doživljanje lastne vrednosti. Otrok brezbrižnosti ne razume kot omejitve starša, temveč jo ponotranji kot občutek, da njegovi občutki niso pomembni. V partnerskih odnosih govornika razlikujeta med brezbrižnostjo kot obrambo, kot nadzorom, kot obliko kaznovanja in kot tiho agresijo. Posebej opozorita, da razumevanje partnerjeve rane ne sme postati opravičilo za ostajanje v odnosu, ki nas poškoduje. Epizoda brezbrižnost razširi tudi na družbo: na učinek opazovalca, digitalno otopelost in kulturo, ki distanco pogosto zamenjuje za zrelost. Nasprotje brezbrižnosti ni drama, ampak notranji mir: zmožnost, da nas drugi doseže, ne da bi nas to razgradilo. 3. Ključne točke 1.    Brezbrižnost otroku sporoči, da njegov notranji svet nima teže. 2.    V partnerstvu je ključno vprašanje, čemu brezbrižnost služi: obrambi, nadzoru, kaznovanju ali agresiji. 3.    Razumevanje izvora brezbrižnosti ne pomeni, da moramo njene posledice prenašati. 4.    Notranji mir ni hladnost, ampak sposobnost ostati odziven, prisoten in čustveno nosilen. 4. Najboljši citati "Če moraš samega sebe ves čas prepričevati, da je vse v redu, potem verjetno v odnosu ni vse v redu." – dr. Andreja Pšeničny "Če nekomu rečeš, da te nekaj boli, pa si zato razglašen za preobčutljivega, je normalna odzivnost pravzaprav že patologizirana." – dr. Andreja Pšeničny "Brezbrižnost ne pusti dogodka. Pusti praznino. In praznino je zelo težko dokazati." – Iztok Prosen "Sočutje do izvora je ena stvar. Ostati v škodi pa je nekaj čisto drugega." – Iztok Prosen "Danes nismo nujno bolj brezbrižni kot nekoč. Sodobna družba je brezbrižna drugače." – dr. Andreja Pšeničny "Zelo urejeno okolje je lahko psihično popolnoma brezčutno." – Iztok Prosen
• 
  Nedosegljivi Človek 03.06.2026 46min

  1. Govornika V epizodi se pogovarjata Iztok Prosen, skupinski terapevt in dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka. Nadaljujeta razmislek o brezbrižnosti, tokrat predvsem skozi njene sodobne, navidezno urejene in družbeno nagrajene oblike.. 2. O epizodi Drugi del epizode o brezbrižnosti razčleni njene manj očitne, a pogosto družbeno nagrajene oblike. Govornika pokažeta, da brezbrižnost ni vedno hladna in odrezana; lahko je tudi urejena, vljudna, funkcionalna in uspešna. Takšna drža se lahko skriva za lažnim selfom, navidezno samozadostnostjo ali instrumentalnim odnosom do drugih. Epizoda razlikuje med narcistično, shizoidno in psihopatsko obliko brezbrižnosti ter pojasni, kdaj gre za obrambo pred ranljivostjo in kdaj za globlji strukturni primanjkljaj. Posebej pomembna je razlika med neodzivnostjo, kjer drugi človeka sploh ne doseže, in brezobzirnostjo, kjer je drugi zaznan, vendar obravnavan kot sredstvo, ovira ali predmet. V zaključku se pogovor premakne k brezbrižnosti do sebe: k nezmožnosti registrirati lastno utrujenost, bolečino, potrebo ali ranjenost. Govornika pokažeta, da se ta oblika pogosto kaže kot moč, disciplina ali zdržljivost, v resnici pa lahko pomeni, da je človek ponotranjil odnos, v katerem njegova notranjost ni imela pomena. 3. Ključne točke Brezbrižnost ni vedno očitno hladna. Ena najnevarnejših oblik je lahko prav lepo urejena, funkcionalna in družbeno uspešna brezbrižnost, ki jo kultura pogosto nagrajuje kot profesionalnost, treznost ali neodvisnost. Neodzivnost in brezobzirnost nista isto. Pri neodzivnosti drugi sploh ne pride v notranje polje človeka; pri brezobzirnosti je zaznan, vendar le kot stvar, sredstvo ali ovira. Razlika ni v tonu, temveč v tem, ali je drugi priznan kot oseba. Navidezna samozadostnost ni nujno zrel notranji mir. Pri shizoidni strukturi je lahko »nikogar ne potrebujem« zaščitni umik pred bližino, ki je doživeta kot nevarnost, ne pa izraz resnične svobode. Brezbrižnost do sebe je pogosto skrita pod videzom moči. Človek, ki ne registrira lastne utrujenosti, bolečine ali potrebe, ni nujno zrel in discipliniran; lahko le ponavlja odnos, v katerem njegova notranjost nekoč ni imela pomena. 4. Najboljši citati "Patologija ne deluje kot patologija; deluje kot uspeh." – dr. Andreja Pšeničny "Razlika je v tem, ali svoj jaz doživljaš kot svoje bogastvo ali kot svojo sramoto." – dr. Andreja Pšeničny "Mi ne žalujemo za tistim, kar nas je prizadelo, ampak za tistim, zaradi česar smo sploh vstopili v neko relacijo." – dr. Andreja Pšeničny "Ugasniti je mogoče samo luč, ki je nekoč gorela." – Iztok Prosen "Človek misli, da je neodvisen, v resnici pa je sam zapustil samega sebe." – Iztok Prosen  
• 
  Brezbrižnost kot Navidezna Zrelost 01.06.2026 42min

  1. Govornika V epizodi nastopata Iztok Prosen in dr. Andreja Pšeničny. Pogovor vodita iz psihodinamske in odnosne perspektive ter brezbrižnost obravnavata kot pojav, ki ga je treba natančno razločiti od notranjega miru. Dr. Andreja Pšeničny posebej poudari razlikovanje med različnimi oblikami brezbrižnosti: akutno obrambno brezbrižnostjo, karakterno utrjeno brezbrižnostjo in brezbrižnostjo, ki izhaja iz globljih strukturnih primanjkljajev. Iztok Prosen pogovor usmerja v odnosno in praktično razumevanje tega pojava: kaj brezbrižnost naredi človeku, kaj naredi odnosu in zakaj jo sodobna kultura pogosto napačno prodaja kot moč ali zrelost. 2. O epizodi Epizoda razpira brezbrižnost kot obrambno ali strukturni  psihično držo, ki je ponavadi  napačno razumljena kot zrelost, neodvisnost ali notranji mir. Sogovornika pokažeta, da brezbrižnost večinoma ni znak svobode, ampak način zaščite pred ranljivostjo, razočaranjem, zavrnitvijo ali priznanjem, da nam je nekdo pomemben. Osrednji poudarek epizode je razločevanje: notranji mir pomeni, da človek čuti, vendar ga čustvo ne razgradi; brezbrižnost pa pogosto pomeni, da je stik s čutenjem že zmanjšan ali prekinjen, ker ga človek ne zmore zdržati. V tem smislu brezbrižnost ni odsotnost problema, ampak lahko postane simptom, obramba ali celo del osebnostne strukture. Pogovor pokaže tudi ceno dolgotrajne brezbrižnosti. Ko človek izklaplja bolečino, postopoma ne izgublja samo bolečine, ampak tudi živost, željo, mehkobo, radovednost in zmožnost pristnega odnosa. Zato epizoda brezbrižnost postavi v širši odnosni kontekst: kot vprašanje bližine, odgovornosti, krivde, popravljanja odnosa in sposobnosti, da drugega ne izbrišemo takrat, ko nas prizadene. 3. Ključne točke Brezbrižnost ni notranji mir. Notranji mir pomeni, da človek čuti in ostane povezan. Brezbrižnost pa pogosto pomeni, da se je od čutenja, potrebe ali pomena drugega že umaknil. Brezbrižnost varuje pred ranljivostjo. Njena osnovna funkcija je zaščita pred tem, da bi si priznali: nekdo mi pomeni, lahko me prizadene, lahko ga izgubim, lahko sem odvisen od njegovega odziva. Ni vsaka brezbrižnost enaka.  Lahko je trenutna obramba pri sicer čustveno razvitem človeku, lahko postane trajen karakterni slog, lahko pa kaže na globlji primanjkljaj v zmožnosti čutenja, navezanosti ali empatije. Cena brezbrižnosti je izguba živosti. Kdor dolgo izklaplja bolečino, ne more izklopiti samo bolečine. Sčasoma se zmanjša tudi dostop do veselja, želje, bližine, skrbi in zadovoljstva. 4. Najboljši citati "Brezbrižnost in notranji mir nista ista stvar. Mir pomeni, da nekaj čutim, pa me to ne razgradi." – dr. Andreja Pšeničny "Osnovna vloga brezbrižnosti je zaščita pred priznanjem ranljivosti za drugega." – dr. Andreja Pšeničny "Če dolgo uporabljaš brezbrižnost kot zaščito, se skrči tudi sposobnost za veselje, radovednost, mehkobo in željo." – Iztok Prosen "Zrelost je nasprotna od brezbrižnosti, ker pomeni, da zmoremo skrbeti za drugega, priznati, da nam je pomemben, in prevzeti odgovornost, kadar ga prizadenemo." – Iztok Prosen
• 
  Nemoč 23.05.2026 1h 8min

  1. Govornika dr. Andreja Pšeničny je psihologinja in psihoterapevtka, ki nemoč razčleni kot psihodinamski, razvojni in odnosni pojav. Posebej se osredotoča na razliko med objektivno nemočjo in psihološkim občutkom nemoči. Iztok Prosen je skupinski psihoterapevt, ki temo odpira skozi relacijsko in izkustveno perspektivo. Poudarja, da nemoč ni le stanje, v katerem človek nečesa ne more narediti, temveč trenutek, ko izgublja stik s sabo, z mišljenjem, željami in notranjo oporo. 2. O epizodi Epizoda obravnava nemoč kot psihološki, razvojni in odnosni pojav. Govornika razlikujeta med objektivno nemočjo, kjer človek zares nima vpliva na izid, in občutkom nemoči, ki se lahko pojavi tudi takrat, ko možnost vpliva še obstaja. Posebej poudarita, da sprejeti realno omejitev ni isto kot kapitulirati: zrela drža pomeni, da človek ne more vedno spremeniti situacije, lahko pa ohrani lastno presojo in odgovornost za svoj odziv. Razprava pokaže tudi, da nemoč pogosto nastaja v odnosih in se v njih vzdržuje. Lahko postane oblika odvisnosti, način priklica zaščitništva ali celo prikrita oblika nadzora nad drugim. Osrednje vprašanje epizode zato ni le, kdaj smo nemočni, temveč kaj z nemočjo naredimo: ali ob njej izgubimo stik s sabo ali pa prav v njej ohranimo notranjo svobodo. Človek je lahko objektivno nemočen in hkrati notranje svoboden, če ohrani zmožnost presoje, odgovornosti in stika s sabo. 3. Ključne točke 1. Nemoč ni en sam pojav. Razlikovati je treba med objektivno nemočjo, kjer vpliva zares ni, in psihološko nemočjo, kjer vpliv obstaja, vendar ga človek ne uporabi. 2. Sprejeti omejitev ni isto kot kapitulirati. Zrela pozicija pomeni, da človek sprejme realnost, hkrati pa ohrani notranjo avtonomijo: še vedno presoja, izbira in določa svoj odziv. 3. Nemoč ima lahko sekundarne koristi. Lahko zmanjša napetost, razbremeni odgovornosti, prikliče skrb drugega ali omogoči odvisnost. Prav zato se je človek včasih oklepa, čeprav ga dolgoročno osiromaši. 4. V odnosih je nemoč lahko tudi oblika moči. Nekdo lahko svojo nemoč uporablja za nadzor drugega, drugi pa lahko drugega aktivno potiska v nemoč z razvrednotenjem, gaslightingom ali postopnim odvzemom avtonomije. 4. Najboljši citati "Predaja brez kapitulacije pomeni, da sprejmemo omejitev kot dejstvo, a ohranimo sposobnost lastne presoje." – dr. Andreja Pšeničny "Nemoč ni samo čustvo ali dejstvo, ampak tudi napad na sposobnost mišljenja." – Iztok Prosen "Dober odnos ti pomaga, da sebe bolje slišiš. Slab odnos ti pomaga tako, da sebe počasi zbrišeš." – Iztok Prosen "Svoboda ni odsotnost omejitev, ampak pozicija, iz katere z omejitvami stojimo." – dr. Andreja Pšeničny  
• 
  Kontrola 16.05.2026 57min

  1. Govornika dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka kontrolo razume kot psihodinamski odgovor na odvisnost, bližino, sram, izgubo sebe in nevzdržen afekt. Posebej poudari razliko med kontrolo, regulacijo in toleranco za afekt. Iztok Prosen, skupinski terapevt kontrolo predstavi kot naučeno strategijo preživetja, ki nastane tam, kjer otrok ni imel dovolj varnosti, predvidljivosti ali občutka vpliva. 2. O epizodi Epizoda pokaže, da kontrola ni značajska napaka, ampak odgovor na notranjo ogroženost. Človek kontrolira takrat, ko ne zmore prenesti negotovosti, sramu, odvisnosti, bližine ali intenzivnega čustvovanja. Govornika razlikujeta med zdravo, instrumentalno kontrolo, ki pomaga urejati življenje, in obrambno kontrolo, ki skuša utišati občutke. V odnosih se kontrola lahko kaže kot preverjanje, pritisk, umik, molk, čustvena nedostopnost ali perfekcionizem. Ključna misel epizode je, da sprememba ne nastane s preprostim nasvetom »spusti kontrolo«, ampak skozi izkušnjo, da lahko občutek obstane, ne da bi nas preplavil ali uničil odnos. 3. Ključne točke 1. Kontrola je odgovor na nekaj, česar človek ne zmore prenesti. Lahko varuje pred negotovostjo, sramom, odvisnostjo, izgubo drugega ali izgubo sebe. 2. Zdrava kontrola podpira izbiro, nezdrava kontrola postane prisila. Težava nastane, ko človek ne zna več spustiti nadzora, ker bi se brez njega počutil ogroženega. 3. V odnosih kontrola pogosto nadomesti zaupanje. Ni vedno videti kot nadzorovanje; lahko se kaže tudi kot distanca, molk, racionalizacija ali čustvena nedostopnost. 4. Toleranca za afekt je več kot regulacija. Ne gre le za to, da občutek umirimo, ampak da ga nekaj časa zdržimo takšnega, kot je. 4. Najboljši citati "Kontrola ni značajska napaka, je nadomestek za potrebe, ki niso bile dovolj zadovoljene." – Iztok Prosen "Kontrola lahko ne služi odnosu, ampak temu, da se odnos ne doživi kot odvisnost." – dr. Andreja Pšeničny " Toleranca za afekt pomeni, da občutek lahko ostane takšen, kot je — ne da bi ga morali takoj utišati, popraviti ali nadzorovati." – dr. Andreja Pšeničny "Človek se začne spreminjati takrat, ko lahko iz kontrole naredi misel." – Iztok Prosen  
• 
  Cena Velike Ljubezni 09.05.2026 1h 11min

  1.    Govornika Dr. Andreja Pšeničny: Psihologinja in psihoterapevtka, ki raziskuje odnose, navezanost in čustveno dinamiko. V epizodi govori o tem, kako velika ljubezen trajno spremeni človeka. Iztok Prosen: skupinski terapevt, ki skozi osebni in psihološki pogled razmišlja o izgubi, žalovanju ter vplivu globokih odnosov na posameznika. 2.    O epizodi Epizoda raziskuje vprašanje, kaj ostane po veliki ljubezni. Govornika poudarjata, da velika ljubezen človeka ne spremeni le čustveno, ampak tudi notranje preoblikuje. Po takšni izkušnji posameznik drugače razume bližino, ranljivost in pristne odnose. Posebej govorita o razlikovanju med intenzivno in zrelo ljubeznijo. Velika ljubezen ni nujno najbolj dramatična, ampak tista, v kateri človek postane bolj avtentičen in bolj povezan sam s seboj. Velik del pogovora namenita žalovanju – ne le za osebo, ampak tudi za občutkom sebe, ki je obstajal v tem odnosu. Dotakneta se tudi "spomina telesa", saj telo ohrani občutek bližine in varnosti še dolgo po koncu odnosa. 3.    Ključne točke 1. Velika ljubezen človeka notranje spremeni: Takšna ljubezen trajno spremeni sposobnost za bližino, ranljivost in avtentičnost. 2. Intenzivnost ni isto kot zrela ljubezen: Močni ali toksični odnosi še ne pomenijo resnične ljubezni. Zrela ljubezen človeka poglobi, ne uničuje. 3. Žalovanje po veliki ljubezni je kompleksno: Ne žalujemo le za osebo, ampak tudi za občutkom bližine in verzijo sebe v odnosu. 4. Velika ljubezen postane notranje merilo: Po takšni izkušnji človek težko pristane na odnose brez pristnega stika. 4.    Najboljši citati "Velika ljubezen ni tista, ki je najbolj intenzivna, ampak tista, v kateri postanemo boljši ljudje." – Dr. Andreja Pšeničny "Ko enkrat izkusiš pravi stik, se težko vrneš v odnos, kjer te v resnici ni." – Iztok Prosen "Po veliki ljubezni ne iščemo več samo odnosa, ampak resničnost v odnosu." – Dr. Andreja Pšeničny "Po veliki ljubezni ne ostane samo spomin, ostane dokaz, da smo bili sposobni nekoga resnično spustiti do sebe." – Iztok Prosen "Pri veliki ljubezni ne gre za intenzivnost občutkov, ampak za njihovo globino." – Dr. Andreja Pšeničny
• 
  Zakaj Ljubimo Podobno? 02.05.2026 1h 10min

  1. Govornika dr. Andreja Pšeničny je psihoterapevtka, ki v epizodi razlaga ponavljanje partnerskih vzorcev, navezanost, terapevtski proces, odločitev v ljubezni ter odgovornost za lastne izbire. Iztok Prosen je skupinski terapevt in sogovornik, ki temo odpira skozi vprašanje, zakaj se ljudje pogosto znajdemo v podobnih odnosnih dinamikah, čeprav izbiramo različne partnerje.   2. O epizodi Epizoda raziskuje, zakaj se v ljubezni ne vračamo k istim ljudem, ampak k istim notranjim vzorcem in občutkom, ki jih prepoznamo kot ljubezen. Govornika poudarjata, da ponavljanje ni posledica nevednosti – ljudje pogosto ponavljamo kljub temu, da razumemo, kaj se dogaja. Pomemben premik v epizodi je ideja, da vzorec ni le problem, ampak tudi nekaj, kar nam daje občutek živosti, identitete ali celo užitka. Zato ga ne opuščamo zlahka. Poleg tega ljubezen ni predstavljena kot nekaj, kar "rešimo" s terapijo, ampak kot odločitev brez zagotovil – izbira konkretnega, nepopolnega odnosa, za katero prevzamemo odgovornost. Ključni poudarek epizode je: ne gre nujno za to, da prenehamo ponavljati, ampak da razlikujemo med ponavljanjem iz prisile in ponavljanjem iz zavestne izbire.   3. Ključne točke Ne ljubimo vedno istega človeka, pogosto ljubimo isti občutek odnosa. Zavedanje vzorca še ne pomeni, da ga bomo samodejno spremenili. Intenzivnost ni vedno znak prave ljubezni; včasih je znak stare aktivacije. Zrelost pomeni prevzeti odgovornost za svojo izbiro, tudi kadar v njej prepoznamo ponavljanje. 4. Najboljši citati "Ne ljubimo vedno istega človeka, pogosto ljubimo isti občutek odnosa." – Iztok Prosen "Vemo, ampak vseeno ponavljamo." – dr. Andreja Pšeničny "Ljubezen ni samo ponavljanje starega, ampak je hkrati tudi zahteva odločitve." – dr. Andreja Pšeničny "Razlika med ponavljanjem iz prisile in ponavljanjem iz izbire je tisto, kar je prava ljubezen." – dr. Andreja Pšeničny
• 
  Starševska Ljubezen 24.04.2026 57min

  1. Govornika Epizodo vodita Iztok Prosen in dr. Andreja Pšeničny, ki se ukvarjata s psihologijo odnosov, čustvenim razvojem in psihoanalitičnim razumevanjem družinskih dinamik. V tej epizodi se osredotočata na: •    naravo starševske ljubezni, •    mit "brezpogojne ljubezni", •    skrite psihološke mehanizme v odnosu starš–otrok. 2. O epizodi Epizoda razgrne neprijetno vprašanje, kaj v starševskem odnosu imenujemo ljubezen, čeprav je pogosto prepletena z agresijo, nadzorom, krivdo, dolgom in potrebo staršev, da otrok zapolni njihove lastne primanjkljaje. Govornika poudarita, da problem ni v tem, da ljubezen vsebuje pogoje, temveč da so ti pogoji skriti in se predstavljajo kot "brezpogojna ljubezen". Osrednji del epizode prikazuje različne oblike takšne pogojevane ljubezni: žrtvovanje, ki otroka zadolži; ponos, ki si prisvaja njegove dosežke; skrb, ki postane nadzor; bližino, ki ne dopušča ločenosti; razumevanje, ki otroku odvzame lastno izkušnjo; ter konflikt, ob katerem se starš čustveno umakne. Epizoda zato starševsko ljubezen razume predvsem kot zmožnost, da starš otroka vidi kot ločeno osebo, zdrži njegovo drugačnost in afekte ter ne uporablja odnosa za lastno čustveno regulacijo. 3. Ključne točke •    Starševska ljubezen ni samoumevna in ni nujno brezpogojna. Epizoda problematizira idejo, da starši otroka avtomatično ljubijo samo zato, ker so starši. •    Najbolj nevarni so skriti pogoji ljubezni. Otrok pogosto ne sliši pogojev neposredno, jih pa čuti: sprejet je, ko ugaja, uspeva, posluša ali ne povzroča konflikta. •    Veliko tega, kar imenujemo ljubezen, je lahko uporaba otroka. Žrtvovanje, ponos, skrb, bližina in razumevanje lahko postanejo načini, kako starš regulira sebe, nadzoruje otroka ali si ga prisvaja. •    Dovolj dobra ljubezen pomeni zdržati otrokovo ločenost. Starš mora otroka videti kot samostojno osebo, prenesti konflikt, postaviti zdrave meje in ga ne kaznovati za separacijo. 4. Najboljši citati •    "Problem ni v tem, da ima ljubezen pogoje, ampak da so ti pogoji skriti." – dr. Andreja Pšeničny •    "Brezpogojna ljubezen s pogoji ni ljubezen, ampak transakcija." – Iztok Prosen •    ""Če starš ne prenese, da je otrok ločena oseba, to ni bližina, ampak strah pred separacijo." – dr. Andreja Pšeničny •    "Otrok se ne nauči, da je ljubljen – nauči se, kakšen mora biti, da bo ljubljen." – Iztok Prosen   
• 
  Kaj je Čustvena Masturbacija? 17.04.2026 58min

  1. Govornika dr. Andreja Pšeničny v epizodi odpira provokativno temo »čustvene masturbacije« kot oblike odnosa, v katerem drugi ali jaz sama postaneva sredstvo za pomiritev, potrditev ali občutek vrednosti. Govori predvsem o razliki med potrebo, uporabo in ljubeznijo. Iztok Prosen temo dopolnjuje z razvojno in relacijsko perspektivo. Poudarja, da ljubezen ni ideal ali fantazija, ampak zmožnost videti drugega kot ločeno osebo, ne le kot odgovor na lastne potrebe. 2. O epizodi Epizoda raziskuje vprašanje, koliko je v naših odnosih do sebe in drugih res ljubezni in koliko čustvenega samozadovoljevanja. Govorca pokažeta, da drugi pogosto ni prisoten kot oseba, ampak kot funkcija: kot nekdo, ki nas pomiri, potrdi ali zapolni praznino. Enako velja tudi za odnos do sebe, kadar skrb zase postane predvsem proizvodnja ugodja. Osrednja teza epizode je, da ljubezen ni čista kategorija, ampak kontinuum. V vsakem odnosu se mešata potreba in skrb, uporaba in stik. Ključno vprašanje ni, ali kdaj uporabljamo drugega ali sebe, ampak ali to prepoznamo in ali zmoremo odnos premikati v smer večje zrelosti, resničnega stika in odgovornosti. 3. Ključne točke Ljubezen ni isto kot potreba. Potreba išče regulacijo, ljubezen pa dopušča, da drugi ostane ločena oseba. Skrb zase ni isto kot samopomirjanje. Rituali, afirmacije in self-care lahko pomenijo skrb, lahko pa tudi samo proizvodnjo ugodja. Transakcija še ni ljubezen. Odnosi lahko delujejo stabilno tudi kot medsebojna uporaba, če oba iz njih nekaj dobivata. Ampak to ni ljubezen. Ljubezen je praksa. Ne gre za stanje, ampak za ponavljajočo se izbiro, da drugega ne reduciramo na funkcijo. 4. Najboljši citati "Večina tega, čemur pravimo ljubezen do drugega in do sebe, ni ljubezen, ampak je sofisticirana oblika čustvenega samozadovoljevanja z lepšim imenom." - dr. Andreja Pšeničny "Razlika ni v tem, ali je nekdo drug prisoten, razlika je v tem, ali je drug oseba, ali je pa pripomoček." - dr. Andreja Pšeničny "Ljubezen ni romantična fantazija, ampak konkretna zmožnost, da drugega vidim ločeno od sebe." - Iztok Prosen "Ljubezen ni dosežek, ampak je praksa." - Iztok Prosen