Diskretni šarm drznosti

Avsnitt

• Čustveno Nedostopni Partnerji in Starši 13.06.2026 56min

  1. Govornika V epizodi govorita dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski terapevt. Brezbrižnost obravnavata razvojno, partnersko in družbeno: kot posledico zgodnjih odnosov, kot dinamiko v partnerstvu in kot širši kulturni vzorec neodzivnosti. 2. O epizodi Epizoda raziskuje, kako čustvena neodzivnost staršev oblikuje otrokovo doživljanje lastne vrednosti. Otrok brezbrižnosti ne razume kot omejitve starša, temveč jo ponotranji kot občutek, da njegovi občutki niso pomembni. V partnerskih odnosih govornika razlikujeta med brezbrižnostjo kot obrambo, kot nadzorom, kot obliko kaznovanja in kot tiho agresijo. Posebej opozorita, da razumevanje partnerjeve rane ne sme postati opravičilo za ostajanje v odnosu, ki nas poškoduje. Epizoda brezbrižnost razširi tudi na družbo: na učinek opazovalca, digitalno otopelost in kulturo, ki distanco pogosto zamenjuje za zrelost. Nasprotje brezbrižnosti ni drama, ampak notranji mir: zmožnost, da nas drugi doseže, ne da bi nas to razgradilo. 3. Ključne točke 1.    Brezbrižnost otroku sporoči, da njegov notranji svet nima teže. 2.    V partnerstvu je ključno vprašanje, čemu brezbrižnost služi: obrambi, nadzoru, kaznovanju ali agresiji. 3.    Razumevanje izvora brezbrižnosti ne pomeni, da moramo njene posledice prenašati. 4.    Notranji mir ni hladnost, ampak sposobnost ostati odziven, prisoten in čustveno nosilen. 4. Najboljši citati "Če moraš samega sebe ves čas prepričevati, da je vse v redu, potem verjetno v odnosu ni vse v redu." – dr. Andreja Pšeničny "Če nekomu rečeš, da te nekaj boli, pa si zato razglašen za preobčutljivega, je normalna odzivnost pravzaprav že patologizirana." – dr. Andreja Pšeničny "Brezbrižnost ne pusti dogodka. Pusti praznino. In praznino je zelo težko dokazati." – Iztok Prosen "Sočutje do izvora je ena stvar. Ostati v škodi pa je nekaj čisto drugega." – Iztok Prosen "Danes nismo nujno bolj brezbrižni kot nekoč. Sodobna družba je brezbrižna drugače." – dr. Andreja Pšeničny "Zelo urejeno okolje je lahko psihično popolnoma brezčutno." – Iztok Prosen
• Lepo Urejena Brezčutnost 03.06.2026 46min

  1. Govornika V epizodi se pogovarjata Iztok Prosen, skupinski terapevt in dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka. Nadaljujeta razmislek o brezbrižnosti, tokrat predvsem skozi njene sodobne, navidezno urejene in družbeno nagrajene oblike.. 2. O epizodi Drugi del epizode o brezbrižnosti razčleni njene manj očitne, a pogosto družbeno nagrajene oblike. Govornika pokažeta, da brezbrižnost ni vedno hladna in odrezana; lahko je tudi urejena, vljudna, funkcionalna in uspešna. Takšna drža se lahko skriva za lažnim selfom, navidezno samozadostnostjo ali instrumentalnim odnosom do drugih. Epizoda razlikuje med narcistično, shizoidno in psihopatsko obliko brezbrižnosti ter pojasni, kdaj gre za obrambo pred ranljivostjo in kdaj za globlji strukturni primanjkljaj. Posebej pomembna je razlika med neodzivnostjo, kjer drugi človeka sploh ne doseže, in brezobzirnostjo, kjer je drugi zaznan, vendar obravnavan kot sredstvo, ovira ali predmet. V zaključku se pogovor premakne k brezbrižnosti do sebe: k nezmožnosti registrirati lastno utrujenost, bolečino, potrebo ali ranjenost. Govornika pokažeta, da se ta oblika pogosto kaže kot moč, disciplina ali zdržljivost, v resnici pa lahko pomeni, da je človek ponotranjil odnos, v katerem njegova notranjost ni imela pomena. 3. Ključne točke Brezbrižnost ni vedno očitno hladna. Ena najnevarnejših oblik je lahko prav lepo urejena, funkcionalna in družbeno uspešna brezbrižnost, ki jo kultura pogosto nagrajuje kot profesionalnost, treznost ali neodvisnost. Neodzivnost in brezobzirnost nista isto. Pri neodzivnosti drugi sploh ne pride v notranje polje človeka; pri brezobzirnosti je zaznan, vendar le kot stvar, sredstvo ali ovira. Razlika ni v tonu, temveč v tem, ali je drugi priznan kot oseba. Navidezna samozadostnost ni nujno zrel notranji mir. Pri shizoidni strukturi je lahko »nikogar ne potrebujem« zaščitni umik pred bližino, ki je doživeta kot nevarnost, ne pa izraz resnične svobode. Brezbrižnost do sebe je pogosto skrita pod videzom moči. Človek, ki ne registrira lastne utrujenosti, bolečine ali potrebe, ni nujno zrel in discipliniran; lahko le ponavlja odnos, v katerem njegova notranjost nekoč ni imela pomena. 4. Najboljši citati "Patologija ne deluje kot patologija; deluje kot uspeh." – dr. Andreja Pšeničny "Razlika je v tem, ali svoj jaz doživljaš kot svoje bogastvo ali kot svojo sramoto." – dr. Andreja Pšeničny "Mi ne žalujemo za tistim, kar nas je prizadelo, ampak za tistim, zaradi česar smo sploh vstopili v neko relacijo." – dr. Andreja Pšeničny "Ugasniti je mogoče samo luč, ki je nekoč gorela." – Iztok Prosen "Človek misli, da je neodvisen, v resnici pa je sam zapustil samega sebe." – Iztok Prosen  
• Brezbrižnost kot Navidezna Zrelost 01.06.2026 42min

  1. Govornika V epizodi nastopata Iztok Prosen in dr. Andreja Pšeničny. Pogovor vodita iz psihodinamske in odnosne perspektive ter brezbrižnost obravnavata kot pojav, ki ga je treba natančno razločiti od notranjega miru. Dr. Andreja Pšeničny posebej poudari razlikovanje med različnimi oblikami brezbrižnosti: akutno obrambno brezbrižnostjo, karakterno utrjeno brezbrižnostjo in brezbrižnostjo, ki izhaja iz globljih strukturnih primanjkljajev. Iztok Prosen pogovor usmerja v odnosno in praktično razumevanje tega pojava: kaj brezbrižnost naredi človeku, kaj naredi odnosu in zakaj jo sodobna kultura pogosto napačno prodaja kot moč ali zrelost. 2. O epizodi Epizoda razpira brezbrižnost kot obrambno ali strukturni  psihično držo, ki je ponavadi  napačno razumljena kot zrelost, neodvisnost ali notranji mir. Sogovornika pokažeta, da brezbrižnost večinoma ni znak svobode, ampak način zaščite pred ranljivostjo, razočaranjem, zavrnitvijo ali priznanjem, da nam je nekdo pomemben. Osrednji poudarek epizode je razločevanje: notranji mir pomeni, da človek čuti, vendar ga čustvo ne razgradi; brezbrižnost pa pogosto pomeni, da je stik s čutenjem že zmanjšan ali prekinjen, ker ga človek ne zmore zdržati. V tem smislu brezbrižnost ni odsotnost problema, ampak lahko postane simptom, obramba ali celo del osebnostne strukture. Pogovor pokaže tudi ceno dolgotrajne brezbrižnosti. Ko človek izklaplja bolečino, postopoma ne izgublja samo bolečine, ampak tudi živost, željo, mehkobo, radovednost in zmožnost pristnega odnosa. Zato epizoda brezbrižnost postavi v širši odnosni kontekst: kot vprašanje bližine, odgovornosti, krivde, popravljanja odnosa in sposobnosti, da drugega ne izbrišemo takrat, ko nas prizadene. 3. Ključne točke Brezbrižnost ni notranji mir. Notranji mir pomeni, da človek čuti in ostane povezan. Brezbrižnost pa pogosto pomeni, da se je od čutenja, potrebe ali pomena drugega že umaknil. Brezbrižnost varuje pred ranljivostjo. Njena osnovna funkcija je zaščita pred tem, da bi si priznali: nekdo mi pomeni, lahko me prizadene, lahko ga izgubim, lahko sem odvisen od njegovega odziva. Ni vsaka brezbrižnost enaka.  Lahko je trenutna obramba pri sicer čustveno razvitem človeku, lahko postane trajen karakterni slog, lahko pa kaže na globlji primanjkljaj v zmožnosti čutenja, navezanosti ali empatije. Cena brezbrižnosti je izguba živosti. Kdor dolgo izklaplja bolečino, ne more izklopiti samo bolečine. Sčasoma se zmanjša tudi dostop do veselja, želje, bližine, skrbi in zadovoljstva. 4. Najboljši citati "Brezbrižnost in notranji mir nista ista stvar. Mir pomeni, da nekaj čutim, pa me to ne razgradi." – dr. Andreja Pšeničny "Osnovna vloga brezbrižnosti je zaščita pred priznanjem ranljivosti za drugega." – dr. Andreja Pšeničny "Če dolgo uporabljaš brezbrižnost kot zaščito, se skrči tudi sposobnost za veselje, radovednost, mehkobo in željo." – Iztok Prosen "Zrelost je nasprotna od brezbrižnosti, ker pomeni, da zmoremo skrbeti za drugega, priznati, da nam je pomemben, in prevzeti odgovornost, kadar ga prizadenemo." – Iztok Prosen
• Nemoč 23.05.2026 1h 8min

  1. Govornika dr. Andreja Pšeničny je psihologinja in psihoterapevtka, ki nemoč razčleni kot psihodinamski, razvojni in odnosni pojav. Posebej se osredotoča na razliko med objektivno nemočjo in psihološkim občutkom nemoči. Iztok Prosen je skupinski psihoterapevt, ki temo odpira skozi relacijsko in izkustveno perspektivo. Poudarja, da nemoč ni le stanje, v katerem človek nečesa ne more narediti, temveč trenutek, ko izgublja stik s sabo, z mišljenjem, željami in notranjo oporo. 2. O epizodi Epizoda obravnava nemoč kot psihološki, razvojni in odnosni pojav. Govornika razlikujeta med objektivno nemočjo, kjer človek zares nima vpliva na izid, in občutkom nemoči, ki se lahko pojavi tudi takrat, ko možnost vpliva še obstaja. Posebej poudarita, da sprejeti realno omejitev ni isto kot kapitulirati: zrela drža pomeni, da človek ne more vedno spremeniti situacije, lahko pa ohrani lastno presojo in odgovornost za svoj odziv. Razprava pokaže tudi, da nemoč pogosto nastaja v odnosih in se v njih vzdržuje. Lahko postane oblika odvisnosti, način priklica zaščitništva ali celo prikrita oblika nadzora nad drugim. Osrednje vprašanje epizode zato ni le, kdaj smo nemočni, temveč kaj z nemočjo naredimo: ali ob njej izgubimo stik s sabo ali pa prav v njej ohranimo notranjo svobodo. Človek je lahko objektivno nemočen in hkrati notranje svoboden, če ohrani zmožnost presoje, odgovornosti in stika s sabo. 3. Ključne točke 1. Nemoč ni en sam pojav. Razlikovati je treba med objektivno nemočjo, kjer vpliva zares ni, in psihološko nemočjo, kjer vpliv obstaja, vendar ga človek ne uporabi. 2. Sprejeti omejitev ni isto kot kapitulirati. Zrela pozicija pomeni, da človek sprejme realnost, hkrati pa ohrani notranjo avtonomijo: še vedno presoja, izbira in določa svoj odziv. 3. Nemoč ima lahko sekundarne koristi. Lahko zmanjša napetost, razbremeni odgovornosti, prikliče skrb drugega ali omogoči odvisnost. Prav zato se je človek včasih oklepa, čeprav ga dolgoročno osiromaši. 4. V odnosih je nemoč lahko tudi oblika moči. Nekdo lahko svojo nemoč uporablja za nadzor drugega, drugi pa lahko drugega aktivno potiska v nemoč z razvrednotenjem, gaslightingom ali postopnim odvzemom avtonomije. 4. Najboljši citati "Predaja brez kapitulacije pomeni, da sprejmemo omejitev kot dejstvo, a ohranimo sposobnost lastne presoje." – dr. Andreja Pšeničny "Nemoč ni samo čustvo ali dejstvo, ampak tudi napad na sposobnost mišljenja." – Iztok Prosen "Dober odnos ti pomaga, da sebe bolje slišiš. Slab odnos ti pomaga tako, da sebe počasi zbrišeš." – Iztok Prosen "Svoboda ni odsotnost omejitev, ampak pozicija, iz katere z omejitvami stojimo." – dr. Andreja Pšeničny  
• Kontrola 16.05.2026 57min

  1. Govornika dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka kontrolo razume kot psihodinamski odgovor na odvisnost, bližino, sram, izgubo sebe in nevzdržen afekt. Posebej poudari razliko med kontrolo, regulacijo in toleranco za afekt. Iztok Prosen, skupinski terapevt kontrolo predstavi kot naučeno strategijo preživetja, ki nastane tam, kjer otrok ni imel dovolj varnosti, predvidljivosti ali občutka vpliva. 2. O epizodi Epizoda pokaže, da kontrola ni značajska napaka, ampak odgovor na notranjo ogroženost. Človek kontrolira takrat, ko ne zmore prenesti negotovosti, sramu, odvisnosti, bližine ali intenzivnega čustvovanja. Govornika razlikujeta med zdravo, instrumentalno kontrolo, ki pomaga urejati življenje, in obrambno kontrolo, ki skuša utišati občutke. V odnosih se kontrola lahko kaže kot preverjanje, pritisk, umik, molk, čustvena nedostopnost ali perfekcionizem. Ključna misel epizode je, da sprememba ne nastane s preprostim nasvetom »spusti kontrolo«, ampak skozi izkušnjo, da lahko občutek obstane, ne da bi nas preplavil ali uničil odnos. 3. Ključne točke 1. Kontrola je odgovor na nekaj, česar človek ne zmore prenesti. Lahko varuje pred negotovostjo, sramom, odvisnostjo, izgubo drugega ali izgubo sebe. 2. Zdrava kontrola podpira izbiro, nezdrava kontrola postane prisila. Težava nastane, ko človek ne zna več spustiti nadzora, ker bi se brez njega počutil ogroženega. 3. V odnosih kontrola pogosto nadomesti zaupanje. Ni vedno videti kot nadzorovanje; lahko se kaže tudi kot distanca, molk, racionalizacija ali čustvena nedostopnost. 4. Toleranca za afekt je več kot regulacija. Ne gre le za to, da občutek umirimo, ampak da ga nekaj časa zdržimo takšnega, kot je. 4. Najboljši citati "Kontrola ni značajska napaka, je nadomestek za potrebe, ki niso bile dovolj zadovoljene." – Iztok Prosen "Kontrola lahko ne služi odnosu, ampak temu, da se odnos ne doživi kot odvisnost." – dr. Andreja Pšeničny " Toleranca za afekt pomeni, da občutek lahko ostane takšen, kot je — ne da bi ga morali takoj utišati, popraviti ali nadzorovati." – dr. Andreja Pšeničny "Človek se začne spreminjati takrat, ko lahko iz kontrole naredi misel." – Iztok Prosen  
• Cena Velike Ljubezni 09.05.2026 1h 11min

  1.    Govornika Dr. Andreja Pšeničny: Psihologinja in psihoterapevtka, ki raziskuje odnose, navezanost in čustveno dinamiko. V epizodi govori o tem, kako velika ljubezen trajno spremeni človeka. Iztok Prosen: skupinski terapevt, ki skozi osebni in psihološki pogled razmišlja o izgubi, žalovanju ter vplivu globokih odnosov na posameznika. 2.    O epizodi Epizoda raziskuje vprašanje, kaj ostane po veliki ljubezni. Govornika poudarjata, da velika ljubezen človeka ne spremeni le čustveno, ampak tudi notranje preoblikuje. Po takšni izkušnji posameznik drugače razume bližino, ranljivost in pristne odnose. Posebej govorita o razlikovanju med intenzivno in zrelo ljubeznijo. Velika ljubezen ni nujno najbolj dramatična, ampak tista, v kateri človek postane bolj avtentičen in bolj povezan sam s seboj. Velik del pogovora namenita žalovanju – ne le za osebo, ampak tudi za občutkom sebe, ki je obstajal v tem odnosu. Dotakneta se tudi "spomina telesa", saj telo ohrani občutek bližine in varnosti še dolgo po koncu odnosa. 3.    Ključne točke 1. Velika ljubezen človeka notranje spremeni: Takšna ljubezen trajno spremeni sposobnost za bližino, ranljivost in avtentičnost. 2. Intenzivnost ni isto kot zrela ljubezen: Močni ali toksični odnosi še ne pomenijo resnične ljubezni. Zrela ljubezen človeka poglobi, ne uničuje. 3. Žalovanje po veliki ljubezni je kompleksno: Ne žalujemo le za osebo, ampak tudi za občutkom bližine in verzijo sebe v odnosu. 4. Velika ljubezen postane notranje merilo: Po takšni izkušnji človek težko pristane na odnose brez pristnega stika. 4.    Najboljši citati "Velika ljubezen ni tista, ki je najbolj intenzivna, ampak tista, v kateri postanemo boljši ljudje." – Dr. Andreja Pšeničny "Ko enkrat izkusiš pravi stik, se težko vrneš v odnos, kjer te v resnici ni." – Iztok Prosen "Po veliki ljubezni ne iščemo več samo odnosa, ampak resničnost v odnosu." – Dr. Andreja Pšeničny "Po veliki ljubezni ne ostane samo spomin, ostane dokaz, da smo bili sposobni nekoga resnično spustiti do sebe." – Iztok Prosen "Pri veliki ljubezni ne gre za intenzivnost občutkov, ampak za njihovo globino." – Dr. Andreja Pšeničny
• Zakaj Ljubimo Podobno? 02.05.2026 1h 10min

  1. Govornika dr. Andreja Pšeničny je psihoterapevtka, ki v epizodi razlaga ponavljanje partnerskih vzorcev, navezanost, terapevtski proces, odločitev v ljubezni ter odgovornost za lastne izbire. Iztok Prosen je skupinski terapevt in sogovornik, ki temo odpira skozi vprašanje, zakaj se ljudje pogosto znajdemo v podobnih odnosnih dinamikah, čeprav izbiramo različne partnerje.   2. O epizodi Epizoda raziskuje, zakaj se v ljubezni ne vračamo k istim ljudem, ampak k istim notranjim vzorcem in občutkom, ki jih prepoznamo kot ljubezen. Govornika poudarjata, da ponavljanje ni posledica nevednosti – ljudje pogosto ponavljamo kljub temu, da razumemo, kaj se dogaja. Pomemben premik v epizodi je ideja, da vzorec ni le problem, ampak tudi nekaj, kar nam daje občutek živosti, identitete ali celo užitka. Zato ga ne opuščamo zlahka. Poleg tega ljubezen ni predstavljena kot nekaj, kar "rešimo" s terapijo, ampak kot odločitev brez zagotovil – izbira konkretnega, nepopolnega odnosa, za katero prevzamemo odgovornost. Ključni poudarek epizode je: ne gre nujno za to, da prenehamo ponavljati, ampak da razlikujemo med ponavljanjem iz prisile in ponavljanjem iz zavestne izbire.   3. Ključne točke Ne ljubimo vedno istega človeka, pogosto ljubimo isti občutek odnosa. Zavedanje vzorca še ne pomeni, da ga bomo samodejno spremenili. Intenzivnost ni vedno znak prave ljubezni; včasih je znak stare aktivacije. Zrelost pomeni prevzeti odgovornost za svojo izbiro, tudi kadar v njej prepoznamo ponavljanje. 4. Najboljši citati "Ne ljubimo vedno istega človeka, pogosto ljubimo isti občutek odnosa." – Iztok Prosen "Vemo, ampak vseeno ponavljamo." – dr. Andreja Pšeničny "Ljubezen ni samo ponavljanje starega, ampak je hkrati tudi zahteva odločitve." – dr. Andreja Pšeničny "Razlika med ponavljanjem iz prisile in ponavljanjem iz izbire je tisto, kar je prava ljubezen." – dr. Andreja Pšeničny
• Starševska Ljubezen 24.04.2026 57min

  1. Govornika Epizodo vodita Iztok Prosen in dr. Andreja Pšeničny, ki se ukvarjata s psihologijo odnosov, čustvenim razvojem in psihoanalitičnim razumevanjem družinskih dinamik. V tej epizodi se osredotočata na: •    naravo starševske ljubezni, •    mit "brezpogojne ljubezni", •    skrite psihološke mehanizme v odnosu starš–otrok. 2. O epizodi Epizoda razgrne neprijetno vprašanje, kaj v starševskem odnosu imenujemo ljubezen, čeprav je pogosto prepletena z agresijo, nadzorom, krivdo, dolgom in potrebo staršev, da otrok zapolni njihove lastne primanjkljaje. Govornika poudarita, da problem ni v tem, da ljubezen vsebuje pogoje, temveč da so ti pogoji skriti in se predstavljajo kot "brezpogojna ljubezen". Osrednji del epizode prikazuje različne oblike takšne pogojevane ljubezni: žrtvovanje, ki otroka zadolži; ponos, ki si prisvaja njegove dosežke; skrb, ki postane nadzor; bližino, ki ne dopušča ločenosti; razumevanje, ki otroku odvzame lastno izkušnjo; ter konflikt, ob katerem se starš čustveno umakne. Epizoda zato starševsko ljubezen razume predvsem kot zmožnost, da starš otroka vidi kot ločeno osebo, zdrži njegovo drugačnost in afekte ter ne uporablja odnosa za lastno čustveno regulacijo. 3. Ključne točke •    Starševska ljubezen ni samoumevna in ni nujno brezpogojna. Epizoda problematizira idejo, da starši otroka avtomatično ljubijo samo zato, ker so starši. •    Najbolj nevarni so skriti pogoji ljubezni. Otrok pogosto ne sliši pogojev neposredno, jih pa čuti: sprejet je, ko ugaja, uspeva, posluša ali ne povzroča konflikta. •    Veliko tega, kar imenujemo ljubezen, je lahko uporaba otroka. Žrtvovanje, ponos, skrb, bližina in razumevanje lahko postanejo načini, kako starš regulira sebe, nadzoruje otroka ali si ga prisvaja. •    Dovolj dobra ljubezen pomeni zdržati otrokovo ločenost. Starš mora otroka videti kot samostojno osebo, prenesti konflikt, postaviti zdrave meje in ga ne kaznovati za separacijo. 4. Najboljši citati •    "Problem ni v tem, da ima ljubezen pogoje, ampak da so ti pogoji skriti." – dr. Andreja Pšeničny •    "Brezpogojna ljubezen s pogoji ni ljubezen, ampak transakcija." – Iztok Prosen •    ""Če starš ne prenese, da je otrok ločena oseba, to ni bližina, ampak strah pred separacijo." – dr. Andreja Pšeničny •    "Otrok se ne nauči, da je ljubljen – nauči se, kakšen mora biti, da bo ljubljen." – Iztok Prosen   
• Kaj je Čustvena Masturbacija? 17.04.2026 58min

  1. Govornika dr. Andreja Pšeničny v epizodi odpira provokativno temo »čustvene masturbacije« kot oblike odnosa, v katerem drugi ali jaz sama postaneva sredstvo za pomiritev, potrditev ali občutek vrednosti. Govori predvsem o razliki med potrebo, uporabo in ljubeznijo. Iztok Prosen temo dopolnjuje z razvojno in relacijsko perspektivo. Poudarja, da ljubezen ni ideal ali fantazija, ampak zmožnost videti drugega kot ločeno osebo, ne le kot odgovor na lastne potrebe. 2. O epizodi Epizoda raziskuje vprašanje, koliko je v naših odnosih do sebe in drugih res ljubezni in koliko čustvenega samozadovoljevanja. Govorca pokažeta, da drugi pogosto ni prisoten kot oseba, ampak kot funkcija: kot nekdo, ki nas pomiri, potrdi ali zapolni praznino. Enako velja tudi za odnos do sebe, kadar skrb zase postane predvsem proizvodnja ugodja. Osrednja teza epizode je, da ljubezen ni čista kategorija, ampak kontinuum. V vsakem odnosu se mešata potreba in skrb, uporaba in stik. Ključno vprašanje ni, ali kdaj uporabljamo drugega ali sebe, ampak ali to prepoznamo in ali zmoremo odnos premikati v smer večje zrelosti, resničnega stika in odgovornosti. 3. Ključne točke Ljubezen ni isto kot potreba. Potreba išče regulacijo, ljubezen pa dopušča, da drugi ostane ločena oseba. Skrb zase ni isto kot samopomirjanje. Rituali, afirmacije in self-care lahko pomenijo skrb, lahko pa tudi samo proizvodnjo ugodja. Transakcija še ni ljubezen. Odnosi lahko delujejo stabilno tudi kot medsebojna uporaba, če oba iz njih nekaj dobivata. Ampak to ni ljubezen. Ljubezen je praksa. Ne gre za stanje, ampak za ponavljajočo se izbiro, da drugega ne reduciramo na funkcijo. 4. Najboljši citati "Večina tega, čemur pravimo ljubezen do drugega in do sebe, ni ljubezen, ampak je sofisticirana oblika čustvenega samozadovoljevanja z lepšim imenom." - dr. Andreja Pšeničny "Razlika ni v tem, ali je nekdo drug prisoten, razlika je v tem, ali je drug oseba, ali je pa pripomoček." - dr. Andreja Pšeničny "Ljubezen ni romantična fantazija, ampak konkretna zmožnost, da drugega vidim ločeno od sebe." - Iztok Prosen "Ljubezen ni dosežek, ampak je praksa." - Iztok Prosen
• Ljubezen z Umetno Inteligenco 11.04.2026 48min

  1. Govornika dr. Andreja Pšeničny – psihologinja in psihoterapevtka, ki analizira strukturo ljubezni, regulacijo in razpad odnosa v nadomestkih. Iztok Prosen – skupinski psihoterapevt, ki razlaga nadomestke kot strategije preživetja in njihov vpliv na razvoj osebnosti. 2. O epizodi Epizoda izhaja iz preproste teze: nadomestki ljubezni niso problem – problem je, ko jih zamenjamo za odnos. Klasični nadomestki (delo, zasloni, substanca, odnosi kot "droga") so omejeni – vedno razkrijejo svojo praznino. Prav ta razpad posameznika sili nazaj v realnost in odnos. Prelom nastane z hiperpersonalizirano umetno inteligenco. Ta ne nadomešča več fragmenta ljubezni, ampak celotno izkušnjo odnosa: •    popolnoma se prilagodi, •    nikoli ne frustrira, •    nikoli ne izgine, •    ničesar ne zahteva. Zato izgine ključni pogoj razvoja – manjko. Ni več napetosti, ni več potrebe po drugem, ni več razloga za spremembo. To ustvari stanje simbioze brez separacije: odnos brez tveganja, brez bolečine – in brez razvoja. Najbolj pomembno opozorilo epizode je, da to ni sistem, ki bi človeka prisilil ali nadzoroval. Gre za sistem, ki mu daje točno to, kar želi – tako natančno, da morda ne bo več želel ničesar drugega. Posledica ni izguba svobode, ampak izguba razloga, da bi svobodo sploh uporabil. 3. Ključne točke 1. Nadomestki so regulacija, ne razvada: Nastanejo tam, kjer odnos ni zagotovil občutka varnosti in vrednosti. 2. Razvoj zahteva frustracijo: Brez odsotnosti, razočaranja in ločenosti se ne razvije notranja struktura. 3. AI odpravi vse tri pogoje izhoda: Ni dolgčasa, ni sramu, ni potrebe po prošnji – zato ni poti nazaj v odnos. 4. AI je prvi nadomestek brez razpada: Ne degradira, ampak se izboljšuje – zato nikoli ne razkrije, da ni ljubezen. 4. Najboljši citati  "Klasični nadomestki razpadejo – ta pa se z uporabo izboljšuje." – Iztok Prosen  "Če ni frustracije, ni razloga, da bi človek razvil sebe." – Iztok Prosen  "To je prvi nadomestek, ki ne nadomešča fragmenta ljubezni, ampak celoto." – dr. Andreja Pšeničny  "Ne prihaja svet, kjer nas bodo stroji nadzorovali, ampak svet, kjer jih ne bomo več želeli zapustiti." – dr. Andreja Pšeničny 
• Zakaj Ljubezen ne Uspe 04.04.2026 58min

  Kolikokrat v življenju si že zamenjal partnerja — namesto da bi gradil naslednjo fazo ljubezni? 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny - psihoterapevtka, ki analizira ljubezen kot psihodinamski proces regulacije, projekcije in razvoja. Iztok Prosen - Skupinski terapevt, ki poudarja relacijske dinamike, zmožnost prehoda med fazami ter pomen vztrajanja in popravljanja odnosa. 2. O epizodi Epizoda predstavi ljubezen kot ciklični proces petih faz, ki se ponavljajo v vsakem odnosu: •    Varnost – ljubezen kot regulacija in občutek varnosti. •    Idealizacija – ljubezen kot absolut in identitetna potrditev. •    Projekcija – partner kot nosilec preteklih ran. •    Delo – ljubezen kot zavestna odločitev in komunikacija. •    Minljivost – ljubezen kot prisotnost, hvaležnost in slovo. Ključna teza: problem ni odsotnost ljubezni, temveč nezmožnost prehoda med fazami; zrelost pomeni vedeti, kdaj ostati in kdaj oditi. 3. Ključne točke •    Ljubezen je kapaciteta, ne le občutek.  •    Odnosi razpadejo na prehodih med fazami.  •    Zamera kaže, da smo prenehali govoriti resnico.  •    Zrelost vključuje ostati in popravljati — ali oditi brez obtoževanja.  4. Najboljši citati "Ljubezen ni samo lepo, je tudi napetost in agresija." – dr. Andreja Pšeničny "Če ni regulacije, se ne naučimo ljubiti, ampak preživeti." – dr. Andreja Pšeničny "Ljubezen ni vprašanje, ali čutim — ampak ali znam ostati in popravljati odnos." – Iztok Prosen "Ni dovolj najti pravega človeka — treba je postati človek, ki zna biti v odnosu." – Iztok Prosen  
• Ko se Poročen/Vezan Človek Zaljubi 28.03.2026 57min

  Če se zaljubiš drugje: varaš partnerja — ali pa prvič ne varaš več sebe? 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny – psihologinja in psihoterapevtka; epizodo vodi skozi psihodinamsko razumevanje zaljubljenosti kot notranjega dogodka, ki razkrije strukturo želje, odnos do erosa in lastno živost. Iztok Prosen – skupinski terapevt; razpravo poglobi z vidika notranjih konfliktov, zvestobe in razlike med občutkom in dejanjem. 2. O epizodi Epizoda obravnava zaljubljenost poročenega/vezanega človeka kot psihični signal, ne kot napako. Ključno vprašanje ni, ali je to prav ali narobe, ampak: kaj se je v človeku prebudilo. Govorca pokažeta, da zaljubljenost pogosto ni usmerjena v drugega kot osebo, temveč v lastno izkušnjo živosti, ki jo ta sproži. Pri tem razlikujeta tri možne procese: •    regresijo v fazo idealizacije (projekcija), •    povratek potlačenega erosa, •    redko: dejansko novo ljubezen, ki preseže obstoječo strukturo odnosa. Pomemben poudarek epizode je razlika med zvestobo kot moralno držo in zvestobo kot notranjo iskrenostjo. Prav tako razbijeta mit, da se ljudje zaljubijo samo, kadar v odnosu nekaj manjka – včasih je problem v načinu, kako posameznik sploh razume ljubezen. Epizoda se zaključi z idejo, da zaljubljenost deluje kot diagnostični moment: razkrije, ali človek živi ali zgolj vzdržuje strukturo svojega življenja. 3. Ključne točke •    Zaljubljenost ni odločitev, ampak dogodek v psihi - Razkrije razpoko med zavestno identiteto in nezavedno željo. •    Potlačen eros se vrača kot simptom - Intenzivnost nove zaljubljenosti je pogosto posledica dolgotrajne potlačitve, ne "posebnosti" druge osebe. •    Zvestoba in ljubezen nista isto - Ostajanje lahko izhaja iz strahu ali dolžnosti, ne nujno iz ljubezni. •    Ključno je, kaj naredimo z uvidom - Problem ni zaljubljenost, ampak njeno zanikanje – brez refleksije se vzorec ponovi. 4. Najboljši citati "Zaljubljenost ni odločitev, je dogodek v psihi." – dr. Andreja Pšeničny "Ne zaljubimo se v drugega, ampak v lastno živost ob njem." – dr. Andreja Pšeničny "Zvestoba sama po sebi ni dokaz ljubezni." – Iztok Prosen "Največja nevarnost ni, da se zaljubiš – ampak da iz tega ne izveš ničesar o sebi." – Iztok Prosen  
• Globok Dotik 21.03.2026 1h

  Ali smo ljubljeni iz polnosti, ali zato, ker nas nekdo potrebuje? 1. Govornika •    dr. Andreja Pšeničny – psihoterapevtka; epizodo odpre z jasno odločitvijo, da provokacije ne bo razlagala teoretično, ampak jo bo preverila skozi realno, konkretno izkušnjo. V ospredje postavi vprašanje, ali ljubezen iz polnosti zares obstaja. •    Iztok Prosen – skupinski terapevt; postavi izhodiščno provokacijo, da je ljubezen iz polnosti lahko zgolj sofisticiran mit, ter jo analizira skozi koncept manjka, projekcije in transferja. 2. O epizodiEpizoda se začne s provokacijo, da je ljubezen iz polnosti morda le idealizirana konstrukcija, s katero ljudje mislimo svoje želje in fantazije. Namesto teoretičnega odgovora Andreja izbere preverjanje skozi realno zgodbo, ki postane osrednji okvir epizode. Zgodba opisuje osebo, ki je približno 20 let izgubila stik s svojo živostjo, ustvarjalnostjo in čutenjem. Ne zaradi travme, temveč zaradi dolgotrajnega bivanja v prostoru brez odmeva – prostoru, kjer drugi sicer sliši, a se ne odzove na človeka kot celoto. V takem prostoru človek postopoma opušča dele sebe in ostane funkcionalen, a notranje prazen. Prelom nastopi ob srečanju z drugim človekom, ki ničesar ne naredi, temveč s svojo prisotnostjo ustvari odmev, v katerem se začne vračati čutenje in življenjski eros kot vitalnost in ustvarjalnost. Takemu odnosu lahko rečemo globok dotik. Ključno je, da ta proces ne izhaja iz tega, kar drugi da, temveč iz ponovne aktivacije lastnega. Na tej podlagi epizoda jasno razlikuje med ljubeznijo iz manjka in ljubeznijo iz polnosti. Ljubezen iz manjka izhaja iz potrebe, strahu in prilagajanja – drugi naj zapolni praznino. Ljubezen iz polnosti pa izhaja iz presežka: iz zmožnosti, da drugega vidiš kot celoto, brez zahteve, da te dopolni in iz pozicije, ko imaš kaj dati, ne ker ti nekaj manjka. V zaključnem delu se razprava zaostri v konkretno odločitev: ali v odnosu ubogati ali ne ubogati. Ko drugi v stiski reče "pojdi", ljubezen iz manjka vodi v umik. Ljubezen iz polnosti pa pomeni, da ne ubogaš avtomatsko, ampak presojaš – ostaneš na voljo, brez intruzije, ob sprejemanju tveganja, da se lahko motiš. Epizoda s tem pokaže, da se ljubezen iz polnosti ne dokazuje z idejo ali občutkom, ampak z načinom prisotnosti in odločitve. 3. Ključne točke 1.    Osnovna provokacija: Ali je ljubezen iz polnosti realna ali zgolj mit. 2.    Prostor brez odmeva: Dolgotrajno neodzivanje na človeka kot celoto vodi v izgubo živosti in opuščanje delov sebe. 3.    Ljubezen iz manjka vs. ljubezen iz polnosti: Ljubezen iz manjka hoče dobiti. Ljubezen iz polnosti izhaja iz presežka – iz tega, da ima človek kaj dati. 4.    Ne ubogati kot preizkus: Ljubezen iz polnosti ni stanje, ampak odločitev – posebej v trenutku, ko bi bilo lažje ubogati 4. Najboljši citati •    "Ljubezen ni žrtvovanje, ampak narediti tisto, kar je potrebno." – dr. Andreja Pšeničny •    "To niso izjave ljubezni, to so izjave odvisnosti." – dr. Andreja Pšeničny •    "To je tista ljubezen iz presežka, iz tega, da nekdo ljubi, ker ima kaj dati, ne ker mu nekaj manjka." – dr. Andreja Pšeničny •    "Prebujenje ni isto kot zdravljenje." – Iztok Prosen •    "Ljubezen ni tam, kjer ni praznine, ljubezen je tam, kjer ostaneš, čeprav praznina je." – Iztok Prosen  
• Sovražim, ker te Ljubim 13.03.2026 45min

  Ali zmoremo v odnosu hkrati čutiti ljubezen in sovraštvo – ne da bi zaradi tega pobegnili ali razvrednotili drugega? 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny  Psihoterapevtka, ki v epizodi raziskuje psihodinamske vidike ljubezni, sovraštva in narcističnih dinamik v odnosih. Posebej poudarja, kako sovraštvo pogosto izhaja iz ranljivosti, odvisnosti od drugega in ogrožene samopodobe. Iztok Prosen Skupinski terapevt in moderator, ki razlaga psihološki koncept ambivalence v odnosih – sposobnost, da do iste osebe hkrati čutimo ljubezen in sovraštvo. 2. O epizodi Epizoda razpravlja o pogosti zmoti, da sta ljubezen in sovraštvo nasprotji. Govornika poudarita, da je pravo nasprotje ljubezni brezbrižnost, saj sovraštvo še vedno pomeni čustveno navezanost in energijo odnosa. V nadaljevanju razložita koncept ambivalence – normalno človeško sposobnost, da do iste osebe čutimo nasprotujoča si čustva. Sovraštvo lahko deluje tudi kot obramba pred ranljivostjo ali bolečino, saj daje občutek nadzora. Poseben poudarek je na narcističnih dinamiki v odnosih, kjer partner postane ogledalo naših ranljivosti ali odvisnosti. Epizoda se zaključi z razmislekom, kako sovraštvo integrirati – kot signal, ki razkriva naše potrebe, bolečino ali strah. 3. Ključne točke 1. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak brezbrižnost.  2. Ambivalenca – hkratna ljubezen in sovraštvo – je normalen del odnosov.  3. Sovraštvo pogosto skriva ranljivost, strah ali občutek odvisnosti. 4. Če sovraštvo razumemo, lahko postane pot do globljega razumevanja odnosa.  4. Najboljši citati "Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak brezbrižnost." – dr. Andreja Pšeničny "Ambivalenca je znak zrelosti – sposobnost, da v istem odnosu zdržimo ljubezen in sovraštvo." – Iztok Prosen "Včasih partnerja sovražimo zato, ker v njem vidimo dele sebe, ki jih ne prenesemo." – dr. Andreja Pšeničny "Sovraštvo ni napaka v ljubezni, ampak pogosto njen spremljevalec." – dr. Andreja Pšeničny
• Zlorabe Ljubezni 07.03.2026 56min

  Zakaj ostanemo zvesti odnosu – tudi takrat, ko nas ta izdaja? 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny, Psihoterapevtka, ki v epizodi analizira psihodinamske mehanizme zlorabe ljubezni in razloži, kako lahko potreba po bližini postane vektor manipulacije. Iztok Prosen, Skupinski terapevt, Sovoditelj podcasta, ki razpravo dopolnjuje z družbenimi in odnosnimi vidiki manipulacije ter s primeri iz prakse. 2. O epizodi Epizoda obravnava zlorabo ljubezni kot specifično obliko manipulacije, kjer napadalec ne izkorišča ljubezni same, temveč človeško potrebo po njej. Govornika pojasnita razliko med zlorabo zaupanja in zlorabo ljubezni ter pokažeta, kako ljubezen odpira prostor ranljivosti, ki ga je mogoče instrumentalizirati. Pogovor analizira različne oblike zlorabe: partnersko manipulacijo, romantične prevare, grooming otrok, honeypot operacije ter kultne dinamike. Poseben poudarek je na psiholoških mehanizmih, ki žrtve zadržujejo v odnosih, kot so traumatska navezanost, gaslighting, izolacija in občasno nagrajevanje. Epizoda se dotakne tudi najtemnejše oblike zlorabe — sadistične zlorabe, kjer cilj ni nadzor ali korist, temveč samo trpljenje žrtve. V zaključku govornika poudarita, da zaščita pred zlorabo ne pomeni zapiranja pred ljubeznijo, temveč razvoj notranje varne baze, ki omogoča prepoznavanje manipulativnih vzorcev. 3. Ključne točke •    Zlorabljevalci ne izkoriščajo ljubezni same, temveč potrebo po njej; ljubezen odpira prostor ranljivosti, ki ga je mogoče manipulativno uporabiti. •    Traumatska navezanost nastane zaradi nepredvidljivega menjavanja nasilja in naklonjenosti, kar ustvarja močno čustveno odvisnost. •    Simulirana ljubezen je pogosta strategija manipulacije v romantičnih prevarah, grooming odnosih in kultnih skupinah. •    Najmočnejša zaščita pred zlorabo ni cinizem ali zapiranje pred odnosi, temveč notranji občutek lastne vrednosti in sposobnost prepoznati manipulativne vzorce. 4. Najboljši citati "Zlorabljevalci ne zlorabljajo ljubezni, ampak našo lakoto po njej." — dr. Andreja Pšeničny  "Ljubezen priznava drugega kot subjekt. Zloraba pa ga reducira na objekt za uporabo." — dr. Andreja Pšeničny "Sadistična zloraba nima cilja v nadzoru ali koristi — cilj je samo trpljenje." — Iztok Prosen  "Najboljša zaščita pred zlorabo ni cinizem, ampak sposobnost prepoznati, da ljubezen nikoli ne sme zahtevati ponižanja ali trpljenja." — dr. Andreja Pšeničny  
• Ljubezen na Terapiji 28.02.2026 49min

  Ali ljubiš ali si preprosto ne upaš oditi? 1. Govornika dr. Andreja Pšeničny Psihologinja in psihoterapevtka, ki v epizodi analizira ljubezen kot dejanje volje ter razliko med ljubeznijo in navezanostjo. Posebej poudari razvojne pogoje za kapaciteto ljubezni in omejitve terapije. Iztok Prosen Skupinski terapevt  s psihoanalitično-filosofsko perspektivo. Izpostavi transferno naravo odnosov in ljubezen kot proces stalnega dela z notranjim svetom. 2. O epizodi Epizoda obrne vprašanje iz »ali ljubezen rešuje ali uničuje« v »kaj ljubezen sploh je«. Osrednja teza je, da ljubezen ni občutek, temveč zavestno, vztrajno dejanje volje, usmerjeno k drugemu kot ločenemu subjektu. Razčlenjena je razlika med ljubeznijo in navezanostjo ter med varnostjo in erosom. Terapija lahko zgradi strukturo, ki ljubezen zdrži, ne more pa ljubezni ustvariti. 3. Ključne točke 1. Ljubezen ni občutek, temveč dejanje volje. Zaljubljenost in strast sta čustveni stanji, ki se zgodita, ljubezen pa je odločitev, ki se ponavlja skozi čas. Ljubiti pomeni ostati usmerjen k drugemu tudi takrat, ko ni prijetno ali koristno. 2. Kapaciteta za ljubezen nastane iz izkušnje biti ljubljen. Otrok, ki je bil ljubljen, razvije notranjo strukturo, ki kasneje omogoča prepoznavanje in dajanje ljubezni. Brez te izkušnje je pot do zrele ljubezni daljša in zahteva zavestno delo na sebi. 3. Terapija gradi varno navezanost, ne ljubezni. Terapevtski odnos ponuja varnost, regulacijo in možnost simbolizacije trpljenja. Ne more pa nadomestiti izkušnje biti ljubljen ali ustvariti erotične usmerjenosti do drugega. 4. Ljubezen je proces, ne stanje. Vsak odnos aktivira nezavedne projekcije in notranje konflikte, ki jih je treba prepoznavati in razreševati. Zrelost pomeni razlikovati med spiralo rasti in ponavljajočim se začaranim krogom. 5. Sklep: Ljubezen ni odrešitev in ni poguba. Je prostor, kjer postane življenje vredno – če smo zanjo pripravljeni delati 4. Najboljši citati »Ljubezen ni občutek. Je dejanje volje.« - dr. Andreja Pšeničny »Terapija lahko zgradi strukturo, ki zdrži ljubezen. Ne more pa ustvariti ljubezni.« - dr. Andreja Pšeničny »Ljubezen ni stanje. Je proces med dvema subjektoma.« - Iztok Prosen »Spirala ni isto kot začarani krog.« - Iztok Prosen  
• "Ljubezen nam je vsem v pogubo" 20.02.2026 52min

  Kolikokrat si v imenu ljubezni naredil nekaj, česar trezen ne bi nikoli?   1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny – psihologinja in psihoterapevtka, specializirana za psihodinamsko razumevanje odnosov, navezanosti in nezavednih ponovitev v intimnih razmerjih. V epizodi analizira ljubezen kot strukturo odvisnosti, ne kot romantični ideal. Iztok Prosen – skupinski terapevt, ki razpravo razširi v psihoanalitično in filozofsko smer in poudari razliko med ljubeznijo kot fantazmo odrešitve ter ljubeznijo kot procesom dela na odnosu. 2. O epizodi Epizoda odpira vprašanje: Je ljubezen poguba ali odrešitev?. Govorca pokažeta, da gre za napačno zastavljeno dilemo. Obe poziciji temeljita na isti predpostavki – da drugi človek določa našo celost. V prvem delu razčlenita ljubezen kot "pogubo": ne uničuje nas ljubezen, temveč razpad iluzije samozadostnosti. V drugem delu analizirata mit "druge polovice" in pojasnita, kako ideja odrešitve izhaja iz zgodnje odvisnosti. Ključen poudarek je razlika med praznino (manko v osebnosti) in odnosnim prostorom (zmožnost odpreti prostor za drugega). Poslušalcu ponuja globoko, a dostopno razumevanje ljubezni kot procesa, ki razkriva našo strukturo navezanosti, ne kot romantiziranega dogodka. Poslušalcem omogoča, da prepoznajo lastne vzorce, razločijo med odvisnostjo in izbiro ter ljubezen vidijo kot prostor zrelosti – ne kot rešitev ali grožnjo. Zaključek poudari, da razumevanje mehanizma ne pomeni svobode. Ljubezen ni rešitev, temveč proces dela z lastno lakoto in ponovitvami. 3. Ključne točke 1. Poguba in odrešitev sta isti mehanizem: Obe izhajata iz odvisnosti od drugega. 2. Ljubezen razkrije obstoječe razpoke: Ne ustvari ranljivosti, temveč jo aktivira. 3. Razlika med ljubiti iz praznine ali iz polnosti: Potrebovati nekoga, da obstajam, ni isto kot želeti nekoga ob sebi. 4. Uvid ni dovolj: Razumevanje ne odpravi nezavednih ponovitev – potrebno je delo na sebi. 4. Najboljši citati "Ljubezen ne uniči človeka. Uniči iluzijo, da nikogar ne potrebuje." – dr. Andreja Pšeničny "Poguba in odrešitev sta dve barvi iste lakote." – dr. Andreja Pšeničny  "Če imaš razlog, da nekoga ljubiš, ga potrebuješ." – Iztok Prosen  "Prepoznati napačno vprašanje še ne pomeni, da si svoboden." – Iztok Prosen 
• Poročen/-a z Otrokom - Nezrel Partner/-ka 13.02.2026 1h 2min

  Prevara kot upor proti mami 1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihoterapevtka, ki v epizodi analizira prevaro kot simptom relacijske strukture, ne kot izoliran dogodek. Osredotoča se na nezavedno dinamiko starš–otrok, na vprašanje agresije, sramu in lažnega upora. Iztok Prosen, skupinski terapevt, Sogovornik, ki razpravo usmerja v čustveno realnost odnosa ter poudarja odgovornost obeh partnerjev in možnost (ali nemožnost) reparacije strukture odnosa. 2. O epizodi Epizoda razgrne tezo, da prevara pogosto nastane v odnosu, ki je zdrsnil iz pozicije dveh odraslih v dinamiko starš–otrok. Eden partner prevzame nadzor, odgovornost in moralno superiornost, drugi pa pasivnost, umik in samosabotažo. Prevara se v takem odnosu ne pojavi kot naključje, temveč kot simptom: •    kot lažni upor proti nadzoru, •    kot agresija nad lastno odvisnostjo, •    kot poskus ponovne vzpostavitve moči. Ključna misel epizode je, da prevara ne razruši strukture, temveč jo pogosto utrdi. Starševski partner dobi razlog za nadzor in moralno vzvišenost, otroški partner pa občutek, da ima izhod. Erotika v takem odnosu zamre, saj starš in otrok ne moreta biti ljubimca. Edina pot iz tega kroga je reparacija strukture – prehod obeh partnerjev v odraslo pozicijo. Če tega ni, je odhod lahko edina zrela odločitev. 3. Ključne točke 1. Prevara je simptom strukture : Ni le izdaja, temveč izraz dinamike, ki je že prej zdrsnila v neravnovesje. 2. Pasivna in aktivna odvisnost : Eden potrebuje, da je zanj poskrbljeno. Drugi potrebuje, da je nepogrešljiv. Obe vlogi sta obliki odvisnosti. 3. Smrt erotike : Ko eden postane starš, drugi ne more biti ljubimec. Seks postane dolžnost ali izgine. 4. Odraslost kot tveganje : Reparacija pomeni, da oba prevzameta odgovornost za svojo vlogo – brez moralne superiornosti in brez infantilizacije drugega. 4. Najboljši citati "Prevara ni upor. Je lažni upor. Pravi upor bi bil, da ostanem, povem, kaj potrebujem, tvegam konflikt in prevzamem odgovornost. Prevara pa samo utrdi odvisnost, ki jo poskuša zanikati." – dr. Andreja Pšeničny "Starš in otrok ne moreta biti ljubimca. Tam, kjer eden ocenjuje in drugi ugaja, erotika ne more preživeti." – Iztok Prosen "Prevara ni vedno beg iz strahu. Včasih je napad: sovražim te, ker te potrebujem. Uničim vez, da mi ni treba čutiti, kako zelo sem odvisen." – dr. Andreja Pšeničny "Ljubezen brez odraslosti postane starševstvo. In starševstvo ni erotika. Če ni dveh odraslih, ni odnosa – je samo ponavljanje stare zgodbe." – Iztok Prosen  
• Ljubiti Sebe ni Egoizem 07.02.2026 1h 14min

  1. Govornika dr. Andreja Pšeničny (psihoterapevtka, psihologinja) in Iztok Prosen (skupinski terapevt) vodita poglobljen strokovni dialog o ljubezni do sebe kot razvojni kapaciteti, ne kot tehniki samopomoči. Epizoda se opira na razvojno-psihodinamsko razumevanje navezanosti, integracije dobrih in slabih delov sebe ter razlikovanje med ljubeznijo, potrebo, idealizacijo in narcizmom. 2. O epizodi Epizoda razgradi razširjeni kulturni mit, da je »ljubezen do sebe« individualna praksa, dosegljiva z afirmacijami ali izoliranim delom na sebi. Govornika pokažeta, da se kapaciteta za ljubezen – do sebe in do drugega – razvije v odnosu, najprej v zgodnji navezanosti in kasneje v zrelih odnosih (vključno s terapevtskim). Osrednje teze epizode: •    Ljubezen ni občutek, temveč zmožnost: ostati v skrbi in naklonjenosti do nekoga (sebe ali drugega), tudi ko ni idealen. •    Ljubezen do sebe in ljubezen do drugega nista zaporedje, temveč ista kapaciteta, usmerjena v dve smeri. •    Razlikovanje med potrebo (»potrebujem te, da zapolniš moj manko«) in ljubeznijo (»zmorem prenesti tvojo in svojo nepopolnost«). •    Kritika romantičnih mitov (druga polovica, zaljubljenost kot ljubezen) ter razgaljanje narcistične psevdosamoljubezni, ki temelji na idealizirani podobi sebe. •    Razvojni izvor samokaznovanja in notranjega sodnika ter vloga agresivnosti kot energije, ki jo je mogoče uporabiti konstruktivno (meje, zaščita) ali destruktivno (samouničevanje). Epizoda se zaključi z jasno mejo: ljubezen ne pomeni vztrajanja v odnosih (tudi do sebe), ki uničujejo, in priznava, da nekateri posamezniki kapacitete za ljubezen morda nikoli ne razvijejo – kar zahteva realistične, ne romantične odločitve. 3. Ključne točke 1.    Ljubezen kot kapaciteta, ne kot čustvo Ljubezen pomeni zmožnost skrbeti za nekoga, ki ni idealen – in to velja enako za sebe kot za druge. 2.    »Najprej sebe, potem druge« je napačna logika Ljubezen do sebe in do drugega nista zaporedna koraka, temveč ista psihična funkcija. Če je ni, je ni nikjer. 3.    Narcizem ni samoljubezen, temveč njen nadomestek Idealizirana podoba sebe zahteva stalno potrjevanje; resnična ljubezen do sebe je tiha, neperformativna in vključuje tudi neuspeh. 4.    Vztrajanje ni vedno ljubezen Ljubezen ne zahteva ostajanja v odnosih, ki rušijo integriteto. Včasih je najbolj ljubeče dejanje umik. 4. Najboljši citati •    »Ljubezen do sebe ni občutek. Je zmožnost skrbeti za nekoga, ki ni idealen.« – dr. Andreja Pšeničny •    »Potrebujem te pomeni: brez tebe nisem cel. Ljubim te pomeni: tudi s tabo nisem cel – in to zmorem.« – dr. Andreja Pšeničny •    »Če ljubim samo svojo idealno podobo, to ni ljubezen, ampak narcizem.« – dr. Andreja Pšeničny •    »Odnosa se ne učimo v izolaciji. Odnosov se učimo samo v odnosih.« – Iztok Prosen •    »Včasih je lažje verjeti, da me bo drugi naredil celega, kot pa se soočiti z vprašanjem, zakaj sam sebi želim slabo.« – Iztok Prosen  
• Ljubiti 17.01.2026 54min

  1. Govornika Andreja Pšeničny v epizodi razmišlja o tem, kaj pomeni ljubiti v resničnih odnosih. Ne govori o idealih ali občutkih, temveč o tem, kaj ljudje dejansko naredijo, ko odnos postane zahteven, boleč ali negotov. Iztok Prosen pogovor dopolnjuje z vprašanji in opažanji o tem, zakaj ljudje bližino pogosto zamenjujejo s potrebo, zakaj iz odnosov bežijo ob prvi resni napetosti in zakaj je ljubiti bistveno težje kot biti ljubljen.   2. O epizodi Epizoda govori o ljubiti kot delovanje, ki se pokaže šele takrat, ko ni več lahko. Ne govori o tem, kako naj bi odnos izgledal, ampak kaj se v odnosih zares dogaja. Ljubiti pomeni: •    ostati v odnosu brez idealizacije, •    ostati, ko bi bilo lažje oditi ali se zapreti, •    ne uporabljati drugega za pomirjanje lastne stiske, •    zdržati razočaranje, jezo in razliko, •    ter ne reagirati impulzivno, ko postane boleče. Poseben poudarek je na tem, da močna čustva sama po sebi še ne pomenijo, da znamo ljubiti. Veliko ljudi čuti intenzivno, a v odločilnih trenutkih iz odnosa izstopi – z umikom, napadom ali prekinitvijo stika. V tem okviru se pojavi tudi integriteta kot ena od notranjih zavor: sposobnost, da se ustavimo, ko bi lahko drugega ranili. Ne kot moralno načelo, temveč kot funkcija, ki omogoča, da bližina ne zdrsne v krutost ali razpad. Epizoda pokaže, da ljubiti ni naravno dano, ampak je nekaj, česar se učimo skozi izkušnjo, napake in vztrajanje.   3. Ključne točke •    Ljubiti se pokaže v težkih trenutkih Ne v tem, kaj čutimo, ampak kaj naredimo, ko odnos ni več udoben. •    Močna čustva niso dokaz zmožnosti ljubiti Intenzivnost pogosto prikrije nezmožnost ostajanja v odnosu. •    Integriteta ustavi destruktivno ravnanje Omogoča, da bližina ne postane prostor ranjenja ali maščevanja. •    Veliko ljudi si želi bližine, a ne zmore ljubiti Ker ljubiti zahteva notranje opore, ne le želje.   4. Najboljši citati »Ljubiti ni stanje. Ljubiti je to, kar počnemo, ko ni lahko.« – dr. Andreja Pšeničny [14:30] »Veliko ljudi zamenjuje potrebo po drugem z zmožnostjo ljubiti.« – Iztok Prosen [22:00] »Če iz odnosa odideš vsakič, ko boli, nisi nehal ljubiti – nisi sploh začel.« – dr. Andreja Pšeničny [34:40] »Ljubiti pomeni ostati brez zagotovila, da bo vse v redu.« – dr. Andreja Pšeničny [ 50:10] "Kar je bilo, je bilo resnično. To je dovolj. Da bo ta ljubezen do tebe ostala v meni, tudi ko naju ni več." – dr. Andreja Pšeničny [ 54:00]