Podobe znanja

Episodios

• Domen Vreš: Če želimo suverenost na področju jezikovnih modelov, potrebujemo še več podatkov 12.06.2026 33m

  Več ko uporabljamo umetno inteligenco, bolj se zastavlja vprašanje, kaj pravzaprav pomeni, da smo na tem pomembnem področju tako zelo odvisni od tehnologije, ki je večinoma v rokah tujih tehnoloških podjetij. Čeprav t. i. tehnološka suverenost postaja vse bolj relevantno vprašanje, je v vsakdanji praksi pogosto udobje tisto, ki odloči, da bomo raje posegli po nekem komercialnem izdelku, ne glede na to, kakšne so širše posledice takšnih odločitev.Temelj današnje najnaprednejše umetne inteligence prestavljajo veliki jezikovni modeli in prav zato je ključnega pomena, da imamo, razvijamo in uporabljamo tudi slovenske jezikovne modele, kot je Gams. Zakaj je pomembno, da imamo domač odprtokodni jezikovni model, kaj vse je potrebno za njegov razvoj in kako zmogljiv je danes Gams v primerjavi s sorodnimi modeli? To je v oddaji Podobe znanja pojasnil Domen Vreš, raziskovalec na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, ki v okviru programa Povejmo razvija slovenski jezikovni model Gams.Modele lahko med seboj v praksi primerjate na portalu Slovenska pogovorna arena in s tem obenem sodelujete pri nadaljnjih izboljšavah Gamsa.
• Sabina Kolbl Repinc: Ali se proizvodnja bioplina splača, je odvisno tudi od politike države 05.06.2026 29m

  Količina zavržene hrane v Sloveniji v zadnjih letih ni upadla, celo povečala se je. Potem so tu ostanki iz prehrambene industrije in kmetijstva ter blato iz čistilnih naprav. Odpadkov, ki jih lahko predelamo v bioplin in metan, je dovolj. Zakaj torej takšno pridobivanje elektrike, toplote in goriva - vsaj pri nas - ostaja neizkoriščen vir energije? So posredi morda okoljski in politični zadržki? V tokratnih Podobah znanja gostimo doc. dr. Sabino Kolbl Repinc, ki na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter Kemijskem inštitutu raziskuje razne postopke predelave odpadkov v bioplin in metan.
• Nina Bednaršek: Hitrost zakisljevanja morja je višja kot kadarkoli v zadnjih 800 000 letih 29.05.2026 31m

  Mednarodna raziskava je lansko leto potrdila, da je stopnja zakisljevanja morja presegla tako imenovano kritično planetarno mejo. Glede na predindustrijsko dobo se je stopnja kislosti svetovnih morij povečala za 30 odstotkov. Svetovna morja so v preteklosti absorbirala velik del toplogrednih izpustov, kar je nekoliko upočasnilo naraščanje globalne temperature zraka, a je obenem ne samo segrelo oceane, ampak tudi v pomembni meri spremenilo kemijo morja. To pa ima danes že občutne posledice za najrazličnejše morske organizme. Daleč najbolj so prizadeti organizmi, ki gradijo lupine oziroma ogrodja, kot so morski polži, školjke in raki ter korale. A raziskave kažejo, da so zaradi teh sprememb neposredno ogrožene tudi ribe. O zaskrbljujočih posledicah bolj kislih morij smo se v Podobah znanja pogovarjali z morsko biologinjo dr. Nino Bednaršek z Inštituta Jožef Stefan, ki je sodelovala pri zgoraj omenjeni mednarodni raziskavi.
• Anita Jemec Kokalj: Včasih je bioplastika za tla celo bolj škodljiva kot običajna 22.05.2026 27m

  Ni kotička sveta - od morij do rek, zraka in zemlje - pa tudi ni živega bitja - od človeškega telesa do živali in rastlin -, kjer ne najdemo majhnih plastičnih delcev. Zdi se, kot da sta mikroplastika in nanoplastika vseprisotni. V kolikšni meri pa je prisotnost tega odpadka, tam, kjer ta ne bi smel biti, že škodljiva? V tokratnih Podobah znanja gostimo izr. prof. dr. Anito Jemec Kokalj z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete. Spomladi letos je prejela Nagrado Miroslava Zeia za izjemne dosežke, ki jo podeljuje Nacionalni inštitut za biologijo. V svojih raziskavah dr. Anita Jemec Kokalj preučuje razne vidike, kako mikroplastika vpliva na talne živali - na deževnike, ličinke, rake - ter na rastline. Zanima jo, katere škodljive snovi mikroplastika veže nase in kaj se iz teh delcev izloča. Med drugim preučuje tudi, ali ima mikroplastika, ki nastane iz biorazgradljive plastike - pogosto predstavljene kot dobre alternative klasičnim plastičnim materialom -, dejansko manjši vpliv na okolje in bitja v njem? Foto: Anita Jemec Kokalj (Klara Jurečič)
• Gregor Rihtaršič: Boljši izraz kot temna snov bi lahko bil nevidna snov 15.05.2026 30m

  Temna snov velja danes za veliko uganko astrofizike, o kateri bi si resnično želeli vedeti kaj več in predvsem kaj bolj otipljivega. Vemo, da obstaja, vemo, da jo je mnogo več kot običajne snovi. Brez nje galaksije zagotovo ne bi bile takšne, kot so. A razen tega, da temna snov prispeva zelo veliko dodatne mase znanemu vesolju, se še vedno izmika podrobnejšim opazovanjem, predvsem zato, ker preprosto ne reagira z navadno snovjo, denimo s svetlobo. Vseeno je mogoče o njej veliko izvedeti tudi posredno, sploh ob pomoči zmogljivih teleskopov, kot je Vesoljski teleskop Jamesa Webba. Za raziskave izmuzljive narave temne snovi je doktorski študent na fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani Gregor Rihtaršič prejel prestižno štipendijo Evropske vesoljske agencije, s katero bo svoje raziskave temne snovi nadaljeval na Nizozemskem. Kaj vemo o temni snovi in kako bi lahko izvedeli še kaj več, bo v ospredju današnjih Podob znanja.
• Tristan Rome: Za geologa je skoraj vsak kamen nekaj več – vsak priča o neki zgodbi, o zgodovini Zemlje 08.05.2026 34m

  Več kot 25 tisoč zgodb našega planeta hrani zakladnica mineralov in fosilov v središču Ljubljane. Geološka zbirka Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ustanovljena okoli leta 1920, je danes največja in najbolj celostna tovrstna učna zbirka v Sloveniji. Nastala je z vizijo profesorjev Karla Hinterlechnerja in Marijana Salopeka, da bi študenti geologijo spoznavali skozi prave, otipljive primerke. In prav ti primerki – minerali, kamnine in fosili – razkrivajo neverjetne zgodbe: od najstarejših fosilov, starih več kot tri milijarde let, do ostankov slovenskih dinozavrov, najdenih pri Kozini. Skrbnik zbirke Tristan Rome poudarja, da je za geologa skoraj vsak kamen nekaj več – vsak priča o zgodovini Zemlje. V oddaji boste slišali, kako nastanejo kamnine, zakaj nekateri minerali žarijo pod ultravijolično svetlobo in kaj nam lahko zob mamuta pove o preteklosti.
• Majda Černič Istenič: Naše kmetijstvo že v izhodišču ni organizirano tako, da bi lahko sledilo logiki kapitalsko močnih kmetijskih sistemov 01.05.2026 32m

  Želimo si zdrave, pestre in kakovostne hrane, a hkrati pričakujemo, da bo vpliv kmetijstva na okolje skoraj neznaten. Spreminja se podnebje, dražijo se energenti ter gnojila, tu je še stalno prisotna konkurenca na kmetijskem trgu. Kako te nenehne pritiske doživljajo kmetje? So trenutni mehanizmi, ki naj bi kmetijam zagotovili socialno in ekonomsko varnost, učinkoviti? Kako te zahteve narekujejo tako družinsko življenje kot tudi organizacijo dela? Socialne, zdravstvene, ekonomske in osebne vidike kmečkega poklica raziskuje tokratna gostja Podob znanja, izr. prof. dr. Majda Černič Istenič, ki raziskovalno deluje na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU, v preteklosti pa je poučevala sociologijo podeželja na Biotehniški fakulteti.
• Sonja Škornik: Na kvadratnem metru travnika lahko sobiva kar 80 rastlinskih vrst 24.04.2026 30m

  Travniki, ki sta jih skozi zgodovino družno oblikovala človek in narava, so prava zakladnica raznovrstnih rastlin.Ni presenetljivo, da se med travami, cvetlicami, zelmi vzpostavljajo zelo dinamični in kompleksni odnosi, v katere človek s kmetovanjem stalno posega in jih celo narekuje. Dobro poznavanje, kako se prepletajo naravne razmere in človekova dejavnost, pa poleg vpogleda v delovanje pestrih travniških združbe, naravovarstvenikom omogoča, da te posebne tipe travnikov tudi ohranjajo. V tokratnih Podobah znanja gostimo izredno profesorico doktorico Sonjo Škornik, ki raziskuje rastlinske združbe suhih in polsuhih traviščih. Deluje na Oddelku za biologijo na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. Foto: Sonja Škornik, Boč 2024
• Tinkara Tinta: Meduze bi lahko bile zmagovalke oceanov v prihodnosti 17.04.2026 28m

  Meduze pogosto povezujemo le z neprijetnimi poletnimi srečanji, v resnici pa ta pradavna bitja igrajo pomembno vlogo v delovanju našega planeta. Gostja oddaje je raziskovalka, dr. Tinkara Tinta z Morske biološke postaje Piran, ki preučuje, kako meduze vplivajo na tako imenovano biološko ogljično črpalko in zakaj so meduze izjemno prilagodljive na spremembe v okolju. Z njo se bomo podali tudi na krov dveh raziskovalnih ladij, ki sta v Atlantiku in Pacifiku vsaka na svoj način iz globoke modrine pridvignili kar nekaj novih spoznanj o morju.
• Blaž Zabel: Homer pravzaprav ne pripada nobenemu specifičnemu kraju ali prostoru 10.04.2026 29m

  V pogovoru s filozofom in komparativistom preverjamo, kako je mogoče, da se svet sicer stalno spreminja, Iliada in Odiseja pa mirno vztrajata v samem jedru ne le grške, ampak tudi evropske in celo svetovne književnosti?Pravijo, da je Aleksander Veliki, ko se je odpravil na bojni pohod proti Perziji, spal z izvodom Iliade pod svojo blazino. Očitno je makedonski vojskovodja iz Homerjeve obdelave zgodbe o Ahilu pred obzidjem Troje črpal voljo, navdih, odločenost, vse tisto skratka, kar je na čisto subjektivni ravni potreboval, ko je ustvarjal svoj orjaški imperij. Ta drobna zgodovinska anekdota precej jasno kaže, kako visoko so stari Grki vobče cenili Homerja – postavili so ga na sam vrh Parnasa. To niti ni posebej presenetljivo, čeprav, kot vemo, tudi Heziod, Pindar, Sapfo, Ajshil, Sofokles in Evripid niso ravno od muh. Bolj nenavadno pa je, da je legendarni avtor Iliade ter Odiseje tam, v središču literarnega kanona torej, ostal naslednjih 2500 let. Kako je mogoče, da se svet sicer stalno spreminja, Homerjevi epski pesnitvi pa vsem političnim, gospodarskim, kulturnim in verskim pretresom oziroma preobratom navkljub mirno vztrajata v samem jedru ne le grške, ampak tudi evropske in celo svetovne književnosti? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo, ko smo pred mikrofonom Podob znanja gostili filozofa in komparativista, predavatelja na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, nedavno tudi prejemnika uglednega Šumijevega priznanja za obetavne mlade raziskovalce, dr. Blaža Zabela. Naš gost se je namreč zgodovini branja, interpretiranja in simbolnega valoriziranja Homerja posvetil že v svoji doktorski disertaciji, ki jo je leta 2020 obranil na ugledni britanski Univerzi v Durhamu, prav zdaj pa piše še knjigo, monografijo, v kateri bo svoja spoznanja o »homerologiji« strnil in nadgradil. Foto: dr. Blaž Zabel (Goran Dekleva)
• Nina Rman: Ne zgolj za ogrevanje, termalna voda je alternativni vir energije tudi za proizvajanje elektrike 03.04.2026 34m

  Danes, ko je iskanje alternativnih virov energije, ena od prioritet, se vse več pozornosti namenja tudi geotermalni energiji. Slovenija je eno od območij, ki ima ta vir na razpolago tudi v obliki termalne vode, ki jo sicer že dolgo uporabljamo v zdraviliškem turizmu. Kakšne pa so potencialne druge možnosti uporabe geotermalne energije in kaj največ obeta? O tem se bomo v Podobah znanja pogovarjali s hidrogeologinjo, doc. dr. Nino Rman z Geološkega zavoda Slovenije.   Foto: Nina Rman (Klara Jurečič)
• Peter Peer: Pri biometričnih sistemih se z globokimi ponaredki zgodba šele začne 27.03.2026 32m

  Umetno generirane podobe nastajajo v enormnih količinah in ločevanje med umetnimi in pravimi v številnih primerih ni več stvar izostrenega očesa. Naj gre za podobe z vojnih območij ali za ljudi, samo na podlagi prepričljivosti same podobe, ki jo gledamo, se danes le stežka odločimo, ali gledamo realno sliko oziroma posnetek ali ne. Problem s prepoznavanjem lahko imajo tudi biometrični sistemi, ki se danes uporabljajo že marsikje, recimo za avtomatizirano prehajanje meje. Možnosti za zlorabe, manipulacije in poneverbe so visoke, občutek nezaupanja in negotovosti pa vse bolj vseprisoten. Kje se v tem trenutku pravzaprav nahajamo in kakšne so aktualne strategije za naslavljanje določenih neželenih stranskih posledic vedno zmogljivejših modelov umetne inteligence? O vsem tem smo v Podobah znanja govorili s prof. dr. Petrom Peerom, predstojnikom Laboratorija za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.
• Domen Leštan: Težke kovine, ki v tleh lahko ostajajo stoletja, s pranjem odstranimo v eni uri 20.03.2026 28m

  Še dolgo po tem, ko železarski, jeklarski in rudniški obrati zaprejo svoja vrata, je njihova okolica lahko močno onesnažena. Desetletja industrijskih dejavnosti, tudi iz časov, ko okoljski predpisi niti niso obstajali, ima namreč svoj dolg. Na teh območjih so se v tla naložile škodljive težke kovine, kot so svinec, kadmij in cink, ki se v okolju ne razgradijo in so, če jih zaužijemo, nevarna našemu zdravju. Takšna zemlja ni primerna za vrtnarjenje, ne za kmetovanje, ne za igro v peskovnikih. Kako se težkih kovin znebimo? Eden izmed načinov je, da zemljo kar operemo. Seveda pa to ni tako preprosto, kot se sliši. Gre namreč za skrbno načrtovan kemijski postopek čiščenja tal.Tokratni gost Podob znanja je prof. dr. Domen Leštan z Biotehniške fakultete, ki je v več slovenskih in tujih mestih s tehniko pranja tal, teh očistil težkih kovin.   Foto: Domen Leštan (Klara Jurečič)
• Hubert Potočnik: Volkovi in druge velike zveri so ključne vrste v ekosistemu 13.03.2026 30m

  Človek je vedno sobival z velikimi zvermi. V Sloveniji tako živijo medvedi, volkovi, risi in druge zveri. K nam se je v zadnjih letih priselil šakal. A v preteklosti so bile številne vrste, izrazito zlasti volk, preganjane in njihovo število se je občutno skrčilo, marsikje so povsem izginili. Z dolgoletnimi prizadevanji za njihovo ohranjanje se število divjih zveri znova povečuje, a v tem procesu se pojavljajo tudi konflikti. Ključno je vprašanje, kako torej zagotoviti sobivanje, da ni škodljivo za nobeno od vpletenih strani. Kako torej najbolj smiselno uravnavati populacije velikih zveri, v Podobah znanja pojasnjuje doc. dr. Hubert Potočnik z oddelka za biologijo Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani.
• Danjela Kuščer Hrovatin: Razvili smo senzorje, s katerimi ugotovimo, ali je v medu prisoten insekticid 06.03.2026 28m

  Prosojne elektronske naprave, denimo prosojni televizijski zasloni ter pametne steklenice, niso zgolj stvar prihodnosti.Pa vendar je težko doseči, da materiali prevajajo elektriko in hkrati prepuščajo svetlobo. Te omejitve je možno preseči s snovanjem novih materialov. Eden izmed načinov, kako na Institutu Jožef Stefan ustvarjajo materiale z novimi in drugačnimi lastnostmi, je tehnika plastenja. Ta pride prav tudi, ko želimo izdelati senzorje za zaznavanje nepravilnosti v koži ter senzorje, s katerimi je možno hitro in zanesljivo zaznati škodljive snovi v okolju, recimo insekticide.Kaj vse zajema razvoj takšnih materialov in katere nove lastnosti imajo tako imenovane debeloplastne in tankoplastne strukture, so zgolj nekatera od vprašanj, na katera nam je odgovore pomagala iskati tokratna gostja, prof. dr. Danjela Kuščer Hrovatin z Odseka za elektronsko keramiko Instituta Jožef Stefan. Foto: Danjela Kuščer Hrovatin (Klara Jurečič)
• Jana Horvat: Rimska mesta na naših tleh so bila magnet za priseljence; sprva iz Italije, pozneje pa tudi iz vzhodnega Sredozemlja 27.02.2026 35m

  V pogovoru z arheologinjo, eno najboljših poznavalk rimske dobe na Slovenskem, smo si skušali oblikovati predstavo, kako so bili videti tukajšnja mesta, ceste in polja v prvih stoletjih našega štetjaPravijo, da je preteklost tuja dežela, v kateri ljudje mislijo in ravnajo drugače od nas. Zato si, globlje ko gremo v zgodovino, težje predstavljamo, kako je tam oziroma takrat pravzaprav potekalo življenje. Vzemimo, na primer, čas, ko so našim krajem vladali rimski cesarji, obdobje nekako od sredine prvega do sredine petega stoletja torej. Ko arheologi odkopljejo kako razbito oljenko, počeno amforo ali ostanke hipokavsta, si najbrž še lahko zamislimo, kako so si Rimljani razsvetljevali temne noči, kako so pili vino ali se ogrevali v dolgih zimskih mesecih, precej težje pa si tedanje življenje predstavljamo s panoramske, ptičje perspektive. Težko je namreč misliti, od česa so prebivalci največjih rimskih mest na naših tleh, torej Emone, Celeje in Petovione, živeli, kako so bila ta mesta povezana med seboj in kako so bila vpeta v politične in ekonomske strukture imperija, kako so živeli ljudje, ki pač niso prebivali v velikih mestih, kateri kulti in rituali so, ne nazadnje, osmišljevali njihova življenja. Pa še lahko nadaljujemo … Je po tedanjih standardih Poetoviona veljala za bogato mesto? Koliko hrane, ki so jo potrebovali prebivalci Emone, so pridelali na poljih v bližini mesta? So bili Celejani po večini ljudje, ki so se v Savinjsko dolino preselili iz Italije, ali so bili v glavnem iz okolice in torej keltskega izvora? Ob takih vprašanjih predstavna moč naše domišljije hitro klecne in tu slej ko prej potrebujemo pomoč strokovnjakov, poznavalk in poznavalcev rimske dobe na Slovenskem. Ena najboljših je zagotovo arheologinja, dolgoletna raziskovalka na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU, dr. Jana Horvat. Kot avtorica, soavtorica ali urednica se je podpisala pod več kot 10 monografij in celo kopico znanstvenih člankov o rimski dobi na Slovenskem, ki nam, vzeti skupaj, v živih barvah naslikajo podobo te, oddaljene preteklosti naših krajev. Nekaj fotografij, ki nam bodo to preteklost približali, smo v pogovoru z dr. Horvat posneli tudi v tokratnih Podobah znanja. Foto: dr. Jana Horvat (Goran Dekleva)
• Maša Vodovnik: Nekateri mikrobi svoje encime uporabljajo, kot če bi uporabljali vsa rezila švicarskega noža hkrati 20.02.2026 26m

  V svetu mikroorganizmov je lahko vsak encim, ki ga zna mikrob izdelati, svojevrstna prednost. Ta prednost je posebej izrazita pri nekaterih bakterijah in glivah, ki zmorejo s svojimi encimi razgraditi celulozo, ki gradi rastline in je celo najpogostejša biološka snov na Zemlji. In če je razgrajevanje celuloze za mikrobe vir hrane ter način preživetja, človek te njihove načine razgradnje posnema v tehnoloških procesih. Odpadni slama in žagovina na eni strani ter les, travna vlakna na drugi so namreč pomembne surovine za izdelavo papirja, oblačil, pa tudi biogoriva.Eden izmed načinov, kako bi lahko rastlinski material predelali ne s kemikalijami, temveč kar mikrobi samimi, so celulosomi - poseben preplet encimov in proteinov na površini teh enoceličnih organizmov. Na Biotehniški fakulteti tako iščejo okolju prijaznejše načine razgradnje celuloze, kar med drugim raziskuje tokratna gostja Podob znanja doc. dr. Maša Vodovnik z Oddelka za mikrobiologijo Biotehniške fakultete.   Foto: Maša Vodovnik (Klara Jurečič)
• Denis Golež: Kvantna stikala, novo stanje snovi in nov način shranjevanja informacij 13.02.2026 30m

  V ERC projektu Metastabilnost v kvantnih materialih in simulatorjih se dr. Denis Golež loteva vrste zanimivih vprašanj, ki utegnejo odpreti nove možnosti za razvoj kvantnih tehnologij.Danes razvoj kvantnih računalnikov, kvantnih simulatorjev in cele palete kvantnih senzorjev poteka izredno hitro. Nenavadne značilnosti snovi na najmanjšem, kvantnem nivoju je zdaj že mogoče s pridom uporabiti za izdelavo povsem konkretnih naprav in aplikacij, ki so kos nalogam, katerim običajne elektronske naprave niso.A te nove zmogljivosti temeljijo na prav specifičnih značilnostih kvantnih materialov. Kajti kvantne pojave je za praktično uporabo treba nekako ujeti v konkretni snovi. No, in pri vrsti kvantnih materialov pot do zanimivih, običajno skritih lastnosti vodi skozi t. i. metastabilnost. Tako ni presenetljivo, da se z raziskavami metastabilnih stanj v kvantnih materialih danes ukvarja ogromno znanstvenikov po svetu, presenetljivo pa morda je, da številnim eksperimentalnim odkritjem na tem področju teorija še ne zmore ponuditi dovolj natančnega okvira, kje bi bilo takšna stanja najbolje iskati.Te naloge se bo v okviru projekta Evropskega raziskovalnega sveta (t. i. Consolidator Grant) z naslovom Metastabilnost v kvantnih materialih in simulatorjih lotil doc. dr. Denis Golež z Instituta "Jožef Stefan" in Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Toda njegovi načrti segajo tudi v povsem praktične vode, kajti projekt odpira možnosti tudi za razvoj kvantnih stikal, odkritje novega stanja snovi in nov način za shranjevanje kvantnih informacij.
• Ajasja Ljubetič: Zdaj smo čisto na začetku, a kmalu bodo proteinski nanoroboti povsod 06.02.2026 29m

  Proteini so tiste drobne molekule, brez katerih življenje, kot ga poznamo, sploh ne bi bilo mogoče. Omogočajo gibanje, prenos kisika, delovanje celic in še marsikaj.A danes znanstveniki ne raziskujejo več le proteinov, ki jih je ustvarila narava, temveč vse pogosteje tudi takšne, ki jih načrtujejo povsem na novo. Med njimi je tudi dr. Ajasja Ljubetič s Kemijskega inštituta v Ljubljani, ki raziskuje umetne proteinske strukture in razvija prve popolnoma načrtovane proteinske motorje, nekakšne nanorobotke, zgrajene iz proteinov. Decembra je za svoje delo prejel prestižna sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za utrditev raziskovalne poti, ki mu bodo v naslednjih letih omogočila, da to drzno idejo razvije še korak dlje. Kako sploh načrtujejo proteine, zakaj so proteinski motorji tako velik izziv in kam vse lahko to področje vodi v prihodnosti, je pojasnil v tokratnih Podobah znanja. Ajasja Ljubetič je kot strokovni sodelavec pripomogel tudi k nastanku serije o proteinih v okviru poljudnoznanstvene oddaje Frekvenca X na Valu 202. Vabljeni k poslušanju oddaj, v katere je vključen tudi intervju z Nobelovcem Davidom Bakerjem. Prvi del: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/174912338 Drugi del: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/174914397 Tretji del: https://podcasti.si/frekvenca-x/ep/proteini-gradniki-zivljenja-33-pred-nami-je-izjemno-obdobje-raziskovanja-ved-o-zivljenju/ Foto: Kemijski inštitut
• Maruša Mur: Razvili smo metodo za 3D tiskanje znotraj živih celic 30.01.2026 29m

  Slovenski raziskovalci z Inštituta "Jožef Stefan" so nedavno podrli povsem nov mejnik. Razvili so način, kako lahko neposredno v živih celicah ustvarijo tridimenzionalne mikroskopske strukture, ki odpirajo povsem nove možnosti za raziskave znotrajceličnih procesov. Te strukture so namreč uporabne za sledenje celicam pa kot senzorji ali kot mikrolaserji. Kot demonstracijo te nove, osupljive zmožnosti pa so - v velikosti 10 mikrometrov - natisnili tudi podobo slončka in logotip inštituta.Novost pristopa je seveda uporaba 3D tiskanja neposredno v celice. 3D tiskanje je v zadnjih letih povsem revolucionirano proizvodnjo in odprlo nove možnosti, kaj in kako lahko nekaj izdelamo, pa naj gre za tako različne izdelke, kot so rakete ali pa, denimo, medicinski vsadki. A očitno tudi je postopek mogoč tudi znotraj nečesa tako majhnega in zapletenega, kot je celica, so zdaj dokazali v Laboratoriju za biofotoniko, mehko fotoniko in kvantno optiko, ki ga vodi dr. Matjaž Humar.Na kakšen način ta raziskava, ki je bila objavljena v reviji Advanced Materials, premika meje možnega na stičišču biologije, fizike in inženirstva, kot so zapisali v sporočilu za javnost, in kaj vse se z njo odpira, bomo v tokratnih Podobah znanja preverili v pogovoru s prvo avtorico članka, dr. Marušo Mur.