Duhovno branje

Épisodes

• 
  19. oktober: Odtrgujmo se ob določenih urah od drugih opravkov k molitvi 19.10.2026 3min

  Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130 pismo, 9, 18 -10, 20) Odtrgujmo se ob določenih urah od drugih opravkov k molitvi   Ne nehajmo hrepeneti po tem življenju, ki nam ga daje Gospod in Bog; ne nehajmo moliti. Odtrgujmo se ob določenih urah od drugih skrbi in opravkov, ki zaradi njih postaja naše hrepenenje nekam medlo. Obračajmo svojega duha k molitvi, opozarjajmo se z ustno molitvijo na tisto, po čemer hrepenimo, da se hrepenenje, ki je postalo mlačno, ne ohladi do kraja in, če ga večkrat ne podžgemo, popolnoma ne ugasne. Tudi apostolove besede: Razodevajte svoje želje Bogu, ne smemo razumeti tako, kot da bi jih morali Bogu šele razodevati, saj jih je poznal, še preden so se zbudile. Naj se jih zavedamo s tiho vdanostjo pred Bogom, ne pa z bahanjem pred ljudmi. Iz povedanega sledi, da ni odveč in nekoristno moliti tudi dlje, kadar je čas, to se pravi, če s tem ne opustiš drugih pametnih in potrebnih opravkov; sicer pa je treba tudi med temi s hrepenenjem zmeraj moliti. Nekoliko dlje moliti ne pomeni, kot nekateri mislijo, moliti s ploho besed. Nekaj drugega je mnogobesednost, nekaj drugega trajno hrepenenje. Tudi o Gospodu je pisano, da je prečul noč v molitvi in da je dlje molil. Ali nam ni dal s tem zgled on, ki je v času prav molil in ki v večnosti z Očetom molitve uslišuje? Pripovedujejo o bratih v Egiptu, da opravljajo pogostne molitve, vendar prav kratke, ki jih izrečejo v eni sapi, kakor bi zagnali kopje, da bi skrbno obujena srčna pobožnost, ki je molivcu najbolj potrebna, s časom ne izhlapela in oslabela. To nam dovolj jasno kaže, da ne smemo dopustiti, da bi srčna pobožnost, kadar popušča, čisto otopela, a tudi naglo naj je ne pretrgamo, dokler je živa. Kadar je pobožnost res globoka in goreča, ne bodi v molitvi mnogo besed, pač pa bodi v njej mnogo prošenj. Moliti in pri tem mnogo govoriti, se pravi, obravnavati potrebno zadevo z nepotrebnimi besedami; mnogo prositi pa pomeni, trkati z vztrajno in vdano budnostjo pri njem, ki ga prosimo. Navadno to bolj opravimo z vzdihi kot z besedami, bolj z jokom kot z govorjenjem. Zakaj on, ki je vse ustvaril po svoji Besedi, ne terja človekove besede, marveč postavlja naše želje pred svoje obličje in naše vzdihovanje mu ni prikrito.  
• 
  18. oktober: Z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje 18.10.2026 3min

  Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 8, 15. 17 – 9, 18) Z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje   Zakaj blodimo in iščemo na vse strani, česa naj prosimo, iz strahu, da bi morda ne molili, kakor je prav? Zakaj rajši ne rečemo s psalmistom: Samo to želim od Gospoda in goreče prosim, da bi užival njegovo naklonjenost, prebival v njegovi hiši vse dni življenja in občudoval njegovo svetišče? Tam »vse dni življenja« niso vsota dni, ki bi drug za drugim prihajali in minevali in bi začetek enega bil konec prejšnjega, marveč so vsi hkrati brez konca, ker tudi življenje, ki so to njega dnevi, nima konca. Da bi dosegli blaženo življenje, nas je resnično blaženo življenje samo učilo moliti ne z gostobesednostjo, kot bi bili v večji meri uslišani, čim več bi blebetali; saj prosimo njega, ki ve, kaj potrebujemo, preden ga prosimo, kakor pravi Gospod. Zakaj nas priganja k molitvi, čeprav ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? Tak pomislek nas utegne motiti, če ne umejemo, da naš Gospod in Bog ne želi šele spoznati naših želja, ki mu ne morejo biti neznane, marveč hoče, da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati. To je nekaj zelo velikega, mi smo pa premajhni in slabotni, da bi dar prav sprejeli. Zato nam je rečeno: Razširite se; ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Bolj ko je naša vera zvesta, naše upanje trdno, hrepenenje goreče, bolj smo dovzetni za tisto veliko dobrino, ki je oko ni videlo, ker ni barva, uho ni slišalo, ker ni zvok, in ki v človekovo srce ni prišla, ker se mora človekovo srce do nje dvigniti. Molimo torej z vednim hrepenenjem, v veri, upanju in ljubezni. Ob določenih urah in časih pa prosimo Boga tudi z besedami zato, da ob teh časovnih znamenjih sami sebe opomnimo in se preverimo, koliko smo v tem hrepenenju napredovali, in da se prav krepko spodbudimo k še večjemu hrepenenju. Bolj ko je hrepenenje goreče, lepši je uspeh. Če pravi apostol: Neprenehoma molite, ali to ne pomeni samo eno: Hrepenite neprenehoma po srečnem življenju. To ni nič drugega kot večno življenje, ki ga pričakujemo od njega, ki ga edini more dati.  
• 
  17. oktober: Božje zrno sem, zobje zveri me zmeljejo 17.10.2026 3min

  Iz pisma Rimljanom sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca (4, 1-2; 6, 1- 8, 3) Božje zrno sem, zobje zveri me zmeljejo   Vsem cerkvam pišem in naročam vsem, da rad umrjem za Boga, če vi ne preprečite. Prosim vas, ne bodite mi neprimerno naklonjeni! Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu. Božje zrno sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist Kristusov kruh. Rajši se dobrikajte zverem, da mi postanejo grob in ne puste niti koščka mojega telesa, da ne bom po smrti komu v nadlego. Tedaj bom v resnici učenec Jezusa Kristusa, ko ne bo videl svet niti mojega telesa. Prosite zame Kristusa, da bom po tem orodju žrtev Bogu. Nič mi ne bo koristil ves svet, nič kraljestva tega sveta. Bolje je zame, da umrjem v Jezusu Kristusu, kakor da kraljujem nad vso zemljo. Njega iščem, ki je za nas umrl; njega hočem, ki je zaradi nas vstal. Rojstvo se mi bliža. Prizanesite mi, bratje! Ne branite mi priti v življenje, ne želite, da umrjem! Ko želim biti božja last, me ne izročajte svetu in ne varajte me s tvarjo! Pustite me, da dosežem čisto luč! Ko pridem tja, bom človek. Dovolite mi, da posnemam trpljenje svojega Boga! Kdor ima njega v sebi, umej, kaj hočem, in imej sočutje z menoj, vedoč, kaj me stiska. Vladar tega sveta me hoče ugrabiti in uničiti moje teženje k Bogu. Nihče izmed vas naj ga torej ne podpira; rajši držite z menoj, to je, z Bogom! Ne imejte na jeziku Jezusa Kristusa, medtem ko v srcu hrepenite po svetu! Zavist naj ne prebiva v vas! Niti če bi sam prišel in vas prosil, mi ne verjemite, ampak verjemite rajši temu, kar vam pišem. Živ namreč pišem, želeč umreti. Moja ljubezen je križana in v meni ni ognja, ki ljubi tvar, ampak živa in goreča voda je v meni, ki mi od znotraj kliče: »Semkaj k Očetu!« Ne veselim se minljive hrane, ne naslad tega življenja. Kruha božjega hočem, ki je telo Jezusa Kristusa, iz Davidovega rodu; in za pijačo hočem njegove krvi, ki je neminljiva ljubezen. Nič več nočem po človeško živeti. A to se mi bo zgodilo, ako vi hočete. Hotite, da boste tudi vi našli dobrohotnost! Kratko je pismo, s katerim vas prosim; verjemite mi! In Jezus Kristus vam bo razodel, da so te moje besede resnične, nelažniva usta, po katerih je Oče resnično govoril. Prosite zame, da to dosežem. Ne pišem vam po svojem mesenem nagnjenju, ampak po božji volji. Ako bom trpel, ste mi hoteli dobro; ako bom izvržen, ste me sovražili.  
• 
  16. oktober: Na vsakem kraju se bo darovala mojemu imenu čista daritev 16.10.2026 3min

  Iz knjige sv. Avguština, škofa, O božji državi (10,6) Na vsakem kraju se bo darovala mojemu imenu čista daritev   Prava daritev je sleherno dejanje, ki stori, da se združimo z Bogom v sveti vzajemnosti; dejanje torej, ki je usmerjeno v tisti cilj, v tisto dobrino, ki nas edino more osrečiti. Zato usmiljenje, ki ga izkažemo človeku, ni daritev, ako tega ne storimo zaradi Boga. Čeprav namreč darovanje izvrši človek, je to vendarle božja stvarnost, tako da so tudi stari Latinci uporabljali besedo »sacrificium«, tj. božje delo. Zato je tudi človek, posvečen božjemu veličastvu in Bogu darovan, v toliko sveta žrtev, kolikor umre svetu in živi Bogu. Isto velja namreč tudi za usmiljenje, ki ga kdo izkazuje samemu sebi. Zato beremo v pismu: Usmili se svoje duše s tem, da ugajaš Bogu. Torej so dela usmiljenja, najsi bodo do sebe ali do bližnjega, resnične daritve, da se le nanašajo na Boga. Del usmiljenja naj bi ne vršili iz drugega razloga, kot da se rešimo bede in zato da postanemo po njih srečni. (Zgodi se pa to edino v odnosu do dobrega, kot označuje stavek: Dobro mi je, da pripadam Bogu.) Prav zato celotna odrešena skupnost, to je zbrano občestvo svetih, prinaša Bogu vsesplošno žrtev po Velikem duhovniku, ki je tudi sebe v trpljenju daroval za nas, da bi postali udje tako odličnega telesa. Daroval se je v podobi hlapca, ker je tako srednik, duhovnik in žrtev hkrati. Zato nas je apostol opozarjal, naj bi svoja telesa dali v živo, sveto, Bogu prijetno daritev, po pameti, naj bi se ne ravnali po tem svetu, ampak se preobraževali z obnovo svojega mišljenja; naj bi preskušali, kaj je božja volja, kaj je dobro in njemu všeč in popolno, kako smo mi sami daritev. Pravi: Po milosti, ki mi je dana, naročam vsakemu izmed vas, naj ne misli o sebi več, kakor se sme misliti, temveč naj misli, kakor je prav, vsak po meri vere, ki mu jo je Bog dodelil. Kakor imamo namreč v enem telesu mnogo udov, vsi udje pa nimajo istega opravila, tako je množica nas eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje. Imamo pa darove, ki so po dani nam milosti različni. To je kristjanovo sveto darovanje: Mnogi pa eno telo v Kristusu. To tudi obhaja Cerkev v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo. Tu se Cerkvi razodeva, da se v daritvi, ki jo prinaša, daruje ona sama.
• 
  15. oktober: Vedno mislimo na Kristusovo ljubezen 15.10.2026 3min

  Iz spisov sv. Terezije iz Avile, device (Knjiga o življenju 22, 6-7.14) Vedno mislimo na Kristusovo ljubezen   Vpričo tako zvestega prijatelja in junaškega vojskovodja, kot je Jezus Kristus, lahko vse prenesemo. Pomaga nam in nas krepi, ne zapusti nas nikoli, ta naš pravi prijatelj! Sedaj mi je jasno: če hočemo Bogu ugajati in od njega doseči velike milosti, je po njegovi volji potrebno, da te milosti gredo skozi roke najsvetejšega človeka, nad katerim ima njegovo veličastvo veselje. V tem me potrjuje večkratno izkustvo, a tudi Gospod sam mi je to povedal. Razločno sem videla, da moramo vstopiti skozi ta vrata, če hočemo, da nam njegovo veličastvo razodene velike skrivnosti. Ne iščite torej nobene druge poti, pa čeprav bi bili na najvišji stopnji bogozrenja; kajti le tod hodimo varno. Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro. Poučil nas bo, če bomo premišljevali njegovo življenje, ta najlepši vzor človeškega življenja. Mar moremo zahtevati več, kakor da imamo ob sebi tako zvestega prijatelja, ki nas v stiskah in težavah ne zapusti, kakor nas zapuščajo prijatelji tega sveta? Blagor duši, ki ga resnično ljubi in ga ima vsekdar ob sebi! Poglejmo si slavnega apostola Pavla, ki je nenehoma govoril o Jezusu, ker ga je stalno nosil v srcu. Odkar sem spoznala to resnico, sem pazljivo ogledovala svetnike, ki so stali na visoki stopnji bogozrenja, in sem dognala, da niso hodili po nobeni drugi poti kot po tej. Sv. Frančišek to spričuje s svojimi ranami, sv. Anton Padovanski s svojo zaupljivostjo do deteta Jezusa; sv. Bernard, sv. Katarina Sienska in mnogi drugi. Na tej poti moramo hoditi svobodno in se izročiti božjim rokam. Če nas njegovo veličastvo hoče imeti za dvorjane in zaupnike svojih skrivnosti, sprejmimo ta klic z veseljem. Kadarkoli mislimo na Kristusa, bi se morali spomniti tudi ljubezni, s katero nam je dal toliko milosti, spomniti pa bi se morali tudi velike ljubezni, ki nam jo je Bog skazal s tem, da nam je dal tako dragoceno varščino svoje ljubezni do nas; kajti ljubezen se rodi iz ljubezni. Tudi če bi bili še prav na začetku in še zelo hudobni, bi si morali prizadevati, da tudi mi ljubimo njega; če nam Gospod podeli milost, da se nam ljubezen vtisne v srce, nam bo vse lahko in z najmanjšim trudom bomo v zelo kratkem času dosegli mnogo.  
• 
  14. oktober: Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka 14.10.2026 3min

  Iz razprav sv. Maksima Spoznavalca, opata, Talasiju (G3.) Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka   Luč na svetilniku je Očetova luč, prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet, naš Gospod, Jezus Kristus. Iz nas in naše snovi si je privzel telo in je postal ter se imenoval »svetilka«. Po naravi je Očetova modrost in Beseda, ki se po veri oznanja v božji Cerkvi. Oznanja jo življenje, ki v kreposti spolnjuje zapovedi in sveti med ljudmi, sveti »vsem, ki so v hiši«, to je v svetu, kakor pravi božja Beseda sama: Nihče ne prižiga svetilke in je ne postavlja pod mernik, temveč na svetilnik, da sveti vsem, ki so v hiši. Sam sebe jasno imenuje svetilko; čeprav je po naravi bil Bog, pa je po svojem sklepu postal človek. Menim, da je David mislil na to, ko je Gospoda imenoval svetilko: Tvoja beseda mi je kakor svetilka, je kakor luč na moji poti. Moj Zveličar in moj Bog prežene sleherno temo nevednosti in hudobije in zato ga Sveto pismo imenuje svetilko. Kristus sam je kot luč razpršil temo nevednosti, pregnal noč greha in hudobije in postal vsem pot do zveličanja. Vodi po poti kreposti in vednosti k Očetu vse, ki hodijo za njim v pravičnosti in spolnjujejo božje zapovedi. Sveto Cerkev pa je imenoval svetilnik. V njej po oznanjevanju kot luč sije božja beseda in se širi po svetu kakor po hiši. Vse razsvetljuje z božjo resnico, vse napolnjuje s spoznanjem Boga. Božja beseda nikakor ne more ostati pod mernikom, saj zasluži, da jo Cerkev z vso častjo postavlja na najvišje mesto in se krasi z njeno veličino. Dokler se namreč beseda skriva pod črko postave, zastira večni sijaj. Naš razum nas namreč lahko zavede, ker je nagnjen k slabemu in ga lahko zasenči telesnost, da ne gleda duhovno. Razsvetljuje nas samo, če ga postavimo na svetilnik Cerkve, če gledamo in razumevamo božjo besedo v duhu in resnici. Črko postave je treba razumeti v duhu, sicer ostanemo zaprti v zunanji izraz besede in ne pridemo do resnice. Ne postavljajmo torej pod mernik svetilke, ki jo prižigata spoznanje in kontemplacija pri bogočastju. Tako ne bomo krivi, da smo zadušili pod črko nedoumljivo moč modrosti. Postavimo jo na svetilnik Cerkve, na najvišji vrh resnične kontemplacije, odkoder bo vsem ljudem odkrivala sijaj božjih resnic.  
• 
  13. oktober: Večna luč v svetišču večnega duhovnika 13.10.2026 3min

  Iz Navodil sv. Kolumbana, opata (O kesanju, 12, 2-3) Večna luč v svetišču večnega duhovnika   Kako srečni, kako blaženi so služabniki, ki jih Gospod ob svojem prihodu najde čuječe! Blaženo bedenje, ki jih pripravlja na srečanje z Bogom, stvarnikom vesolja, ki vse napolnjuje in vse presega! Ko bi blagovolil tudi mene, svojega sicer nevrednega služabnika, zbuditi iz spanja lenobnosti, me razvneti v tistem ognju božje ljubezni, katere plamen žari nad zvezdami, da bi te silne ljubezni žar in večni božji ogenj nenehno gorel v meni! O da bi bil poln dobrih del in bi moja svetilka vse noči gorela v svetišču mojega Gospoda! Daj mi, Gospod, prosim te v imenu Jezusa Kristusa, tvojega Sina, ljubezen, ki ne mine, da bo moja svetilka vedno gorela in nikoli več ugasnila; da bo žarela v meni in svetila drugim. Kristus, naš predobri Zveličar, blagovoli prižgati naše svetilke, da bodo v tvojem templju nenehno gorele in od tebe – večne Luči – prejemale večno luč, ki bo razsvetljevala našo temo in odganjala od nas temo sveta. Jezus moj, tako naklanjaj, te prosim, svojo luč moji svetilki, da v njeni luči zagledam Presveto, kamor si vstopil ti kot večni veliki duhovnik in tako povzdignil ta svoj veliki tempelj. O da bi te mogel vedno gledati v njem, te motriti in po tebi hrepeneti. Ljubeče naj gledam le tebe, pred teboj naj moja svetilka vedno gori in žari! Naj ti bo všeč, prosim, da se nam daš videti, ko trkamo, preljubi Zveličar. Naj te vedno bolj spoznavamo in samo tebe ljubimo, samo po tebi hrepenimo, tebe samega premišljujemo noč in dan, nate vedno mislimo. Vdihni nam toliko ljubezni, da bomo znali tebe, Boga primerno ljubiti. Naj vso našo notranjost prevzame tvoja ljubezen, tvoja ljubezen naj se nas docela polasti. Naj prešine vse naše čute, da ne bomo mogli ljubiti nič, razen tebe, ki si večen. Naj te silne ljubezni v nas ne morejo ugasiti še tolike vode tega ozračja, te zemlje in tega morja, po besedi Svetega pisma: Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni. Naj se to po tvoji dobroti, Gospod Jezus Kristus, tudi v nas uresniči, pa čeprav samo deloma. Tebi slava na veke vekov. Amen.  
• 
  12. oktober: Udeležba pri Gospodovem telesu in krvi nas posvečuje 12.10.2026 3min

  Iz razprave sv. Fulgencija, škofa iz Ruspe, Zoper Fabiana (28, 16-19) Udeležba pri Gospodovem telesu in krvi nas posvečuje   Pri obhajanju svete daritve se vrši, kar je po pričevanju svetega apostola ukazal sam Zveličar: Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi, izročil: da je Gospod Jezus tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil ter ga razlomil in rekel: To je moje telo, ki se za vas daje; to delajte v moj spomin. – Prav tako tudi kelih po večerji, govoreč: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; to delajte, kolikorkrat boste pili, v moj spomin. Zakaj kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. Daritev obhajamo torej zato, da oznanjamo Gospodovo smrt in se spominjamo njega, ki je za nas daroval svoje življenje. Sam pa pravi: Večje ljubezni nima nihče, kakor če kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Ker je torej za nas Kristus umrl iz ljubezni, prosimo, ko se v sveti daritvi spominjamo njegove smrti, da bi nam bila dana ljubezen s prihodom Svetega Duha. Vroče prosimo, da bi po ljubezni, v kateri se je Kristus dal križati za nas, milost Svetega Duha preobrazila tudi nas, tako da nam bo svet križan in mi njemu. S posnemanjem smrti našega Gospoda naj, kakor je Kristus sam, ki je grehu umrl, umrl enkrat za vselej; ko pa živi, živi Bogu, tudi mi živimo novo življenje. Po prejemu daru ljubezni, naj tudi mi grehu umrjemo in živimo Bogu. Božja ljubezen je namreč izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Že sama udeležba na Gospodovem telesu in krvi, ko uživamo kruh in pijemo iz keliha, nas priganja, da umiramo svetu in živimo življenje, skrito v Bogu s Kristusom, da svoje meso s strastmi in poželenjem vred križamo. Tako se zgodi, da verniki, ki ljubijo Boga in bližnjega, čeprav ne pijejo keliha telesnega trpljenja, pijejo vendarle kelih Gospodove ljubezni. Napojeni z njo, naj bi mrtvičili svoje zemeljske ude in – oblečeni v Jezusa Kristusa – ne sledili mesenemu poželenju. Naj ne usmerjajo pozornosti na vidno, ampak na nevidno stvarnost. Gospodov kelih namreč pije, kdor neguje sveto ljubezen. Brez nje nič ne koristi, četudi bi kdo svoje telo dal, da zgori. Po daru ljubezni pa dosežemo, da smo v resnici to, kar skrivnostno obhajamo v daritvi.  
• 
  11. oktober: Moje ime je veliko med narodi 11.10.2026 3min

  Iz razlage preroka Ageja sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (14. pogl.) Moje ime je veliko med narodi   Ob prihodu našega Odrešenika nam je božji tempelj zablestel v neprimerno sijajnejši luči. Postal je toliko sijajnejši in odličnejši, kolikor se bogoslužje postave razlikuje od bogoslužja v Kristusu in evangeliju in resnica od sence. Menim, da je k temu mogoče dostaviti sledeče: Nekdanji tempelj je bil le eden in samo v Jeruzalemu; tudi je v njem daroval le izraelski narod. Ko pa je Edinorojeni postal eden izmed nas, on, Bog in Gospod, ki nas razsvetljuje, kot pravi pismo, se je ves svet napolnil s svetimi templji in neštetimi molivci, ki Boga vesoljstva častijo z duhovnimi žrtvami in vonjavami kadil. To je ravno Malahija, mislim, napovedal takorekoč v božjem imenu: Velik kralj sem, govori Gospod, in od sončnega vzhoda do zahoda je moje ime veliko med narodi, in na vseh krajih se bo mojemu imenu zažigalo kadilo in se bo darovala čista daritev. Torej je res, da bo slava poslednjega templja, Cerkve, večja. Njim pa, ki skrbijo in se trudijo, da bi ga zgradili, je Bog obljubil Odrešenika kot zavetišče in dar iz nebes, vsem v mir, kajti po njem imamo v enem Duhu dostop k Očetu. Po preroku namreč pravi: Na tem kraju bom podelil mir, mir bom položil v srce vsakomur, ki bo sodeloval pri tem, da se zopet postavi ta tempelj. Na nekem mestu Kristus tudi pravi: Svoj mir vam dam. Kako to koristi tistemu, ki ljubi, te bo poučil Pavel, rekoč: Božji mir, ki vsak razum presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Tudi modri Izaija je molil, rekoč: Gospod, naš Bog, priskrbiš nam mir, zakaj karkoli se je z nami zgodilo, si ti izvršil. Kdor je namreč enkrat bil deležen Kristusovega miru, mu bo lahko rešiti dušo in jo izpopolnjevati z vajo v krepostih. Zato vsakemu, ki gradi, obljublja mir. Če namreč kdo gradi Cerkev, ali če je postavljen, da v Cerkvi razlaga skrivnosti božjega kraljestva, vselej je to v korist njegovi lastni duši; daje se namreč na voljo kot živi in duhovni kamen v svet tempelj in za božje bivališče, s čimer bo gotovo dosegel, da mu ne bo težko doseči zveličanje svoje duše.  
• 
  10. oktober: Služba naše dejavnosti 10.10.2026 3min

  Iz homilij sv. Gregorja Velikega, papeža, o evangelijih (17. homilija, 3, 14) Služba naše dejavnosti   Poslušajmo, kaj pravi Gospod, ko pošilja oznanjevalce v svet: Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Za obilno žetev je le malo delavcev, česar ne moremo izreči brez velike žalosti. Mnogo jih je namreč, ki bi radi slišali kaj dobrega, ni pa takih, ki bi to povedali. Glejte, svet je poln duhovnikov, vendar redko najdemo delavca na božji žetvi; sprejeli smo namreč duhovniško službo, ne izpolnjujemo pa svoje naloge. Pomislite, dragi bratje, kaj pravi Gospod: Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev! Molite za nas, da bomo vredno vršili svojo službo, da ne bi zadrževali svojega jezika, ko je treba spodbujati, in nas ne bi pravični Sodnik obsojal zaradi molka, ko smo vendar prejeli dolžnost oznanjevanja. Pogosto jezik molči zaradi malomarnosti oznanjevalcev; pogosto pa se tudi po krivdi podložnih zgodi, da tisti, ki načeljujejo, ne oznanjajo besed. Iz lastne krivde oznanjevalci zadržujejo svoj jezik, saj pravi psalmist: Grešniku pa pravi Bog: Zakaj ti oznanjaš mojo pravičnost? In spet zaradi krivde podložnih oznanjevalci ne govorijo, kakor je Gospod rekel Ezekielu: Zadržal bom tvoj jezik in boš nem in ne kakor mož, ki graja, kajti uporen rod so. Naravnost bi ti povedal takole: »Zato ti ne dam oznanjevati, ker me hudobno ljudstvo žali s svojimi grehi in ne zasluži, da bi mu oznanjeval resnico. Zaradi grehov ljudstva mu jemljem besedo.« To lahko vsi spoznamo. Prav lahko vidimo, da molk pastirja večkrat škoduje njemu samemu, toda vedno podložnim. Hudo pa me, dragi bratje, boli še nekaj drugega v življenju pastirjev. Obtožujem se tudi sam, da se moji očitki ne bi komu zdeli krivični. Hudi in divji časi so nas zajeli in me prisilili k temu, zato močno trpim zaradi tega. Spuščamo se namreč v čisto posvetne opravke in to, kar smo sprejeli kot čast, je drugačno kot to, kar izvršujemo dejansko. Opuščamo dolžnost oznanjevanja in se v svojo obsodbo imenujemo pastirji. Prilaščamo si čast, ne izvršujemo pa dolžnih opravil. Tisti, ki zanje odgovarjamo, zapuščajo Boga, mi pa molčimo. Padajo v grehe, pa jim z opominom ne nudimo roke v pomoč. Kdaj bomo sposobni poboljševati druge, ko zanemarjamo lastno poboljšanje? Prepuščamo se posvetnim skrbem in postajamo na znotraj toliko slabotnejši, kolikor se zdi, da smo bolj zavzeti za zunanja opravila. Cerkev prav govori o svojih slabih udih: Postavili so me za čuvaja v vinograde, pa še lastnega nisem obvaroval. Postavljeni smo za čuvaja v božje vinograde, pa prav malo skrbimo za lastnega. Ko se zapletamo v posvetne opravke, zanemarjamo službo naše dejavnosti.  
• 
  9. oktober: O napredku v resnicah krščanskega nauka 09.10.2026 3min

  Iz prve knjige opominov sv. Vincencija Lerinskega, duhovnika (23. pogl.) O napredku v resnicah krščanskega nauka   Ali v Kristusovi Cerkvi in njenem nauku ne sme biti nobenega napredka? Seveda, in sicer vedno večji. Zelo bi se zameril Bogu, kdor bi ljudem ne privoščil napredka. Verski nauk mora napredovati, spreminjati pa se ne sme. Bistvo napredka je notranja obogatitev, a kar se spreminja, se prevrača v drugo. Posamezniki vseh časov kakor Cerkev skoz stoletja morajo neprestano rasti in napredovati v umnosti, vednosti in modrosti. Toda krščanski nauk mora ostati v svojem redu nedotaknjen, namreč da verske resnice ostanejo iste po vsebini in pomenu. Vera naj posnema zakonitost, ki velja v naravi. Telesni udje rastejo, se razvijajo in izpopolnjujejo, a ostanejo vedno isti. V človeku je velika razlika med cvetočo mladostjo in starostno zrelostjo. Toda oseba, ki se je postarala, je istovetna z nekdanjim mladostnikom. Spremenijo se življenjske razmere in okoliščine, človeška narava in oseba pa sta vedno isti. Majhni so dojenčkovi udje, mladeničevi so mnogo večji, pa so vendar popolnoma isti. Kolikor jih ima otrok, toliko jih bo imel mož. Če se nekaj razvije šele v zrelejši dobi, je bilo v telesu kakor v kali že od začetka. Vse, kar imajo pozneje starčki, so že prej imeli tudi kot otroci. Brez dvoma je napredek nekaj naravnega. Zakon rasti razodeva čudovito božjo modrost, ki je položila v otrokovo telo zametke, iz katerih naj se razvijejo vse oblike odraslega človeka. Ko bi se ustroj človeškega telesa pozneje tako spremenil, da ne bi bil več podoben svoji vrsti, ako bi bil na primer kak ud dodan ali okrnjen, bi propadlo celo telo, se iznakazilo in pohabilo. Ista pravila veljajo tudi za razvoj resnic krščanskega nauka, ki se skoz stoletja poglablja, v teku časa oplaja in v vseh dobah znova in znova pomlaja. Naši predniki so že od začetka vsejali na njivi svete Cerkve seme krščanske vere. Bilo bi krivično in neprimerno, ako bi mi, njihovi sinovi, pobirali ljuljko podtaknjene zmote namesto pristne pšenice čiste resnice. Rajši povsem pravilno in dosledno odklanjajmo neskladja med prvotnim in sedanjim naukom. Pobirajmo tisto zrnje čiste resnice, ki so ga vsejali in je dozorelo. V kolikor pa se je v teku časa razvilo in naraslo, ga z veseljem gojimo tudi danes.  
• 
  8. oktober: En škof s prezbiterji in diakoni 08.10.2026 3min

  Iz pisma sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca, Filadelfijcem (1, 1-2, 1; 3, 2-3) En škof s prezbiterji in diakoni   Ignacij, tudi Teoforos imenovan, cerkvi Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa v Filadelfiji v Aziji, ki je dosegla milost, je utrjena v slogi z Bogom, se raduje nerazdeljivo v trpljenju našega Gospoda in je trdno prepričana o njegovem vstajenju v vsem usmiljenju; cerkvi, katero pozdravljam v krvi Jezusa Kristusa, katera je večno in stalno veselje, zlasti če so edini s škofom, njegovimi prezbiterji in diakoni, ki so izvoljeni po misli Jezusa Kristusa in ki jih je potrdil po lastni volji stalno po Svetem Duhu. O tem škofu sem zvedel, da si te službe, ki služi skupnemu blagru, ni pridobil niti po sebi niti po ljudeh niti s prazno častihlepnostjo, ampak v ljubezni Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. Strme občudujem njegovo prijazno milobo, ki more več s tem, da molči, kakor tisti, ki prazno govore. Soglaša namreč z božjimi zapovedmi kakor citre s strunami. Zato blagruje moja duša njegovo k Bogu obrnjeno mišljenje, ker sem spoznal, da je polno kreposti in popolno, spoznal njegovo neomahljivost in mirnost v vsej milobi živega Boga. Otroci luči in resnice, varujte se torej ločitve in slabih naukov! Kjer je pastir, tja pojdite kakor ovce. Kdor je namreč last Boga in Jezusa Kristusa, je s škofom; in kdor se skesa in se vrne k edinosti Cerkve, bo tudi božja last, da bo živel po Jezusu Kristusu. Ne motite se, bratje moji! Če kdo sledi tistemu, ki dela razkol, ne bo podedoval božjega kraljestva; če kdo hodi v tujem nauku, ni v soglasju z Gospodovim trpljenjem. Prizadevajte si torej, da se udeležujete le ene evharistije. Kajti eno je telo našega Gospoda Jezusa Kristusa, en kelih, da se združujemo z njegovo krvjo, en oltar kakor en škof s prezbiterji in diakoni vred, mojimi sohlapci, da delate po božji volji vse, kar delate. Bratje moji, prekipevam v svoji ljubezni do vas in krepim vas v neizmernem veselju, toda ne jaz, ampak Jezus Kristus. V njem sicer nosim vezi, a se tembolj bojim, ker še nisem popoln; toda vaša molitev k Bogu me bo spopolnila, da dosežem delež, ki mi ga je naklonilo božje usmiljenje, ko se zatekam k evangeliju kot k Jezusovemu telesu in k apostolom kot prezbiterjem Cerkve.  
• 
  7. oktober: Skrivnosti vere je treba premišljevati 07.10.2026 2min

  Iz govorov sv. Bernarda, opata Skrivnosti vere je treba premišljevati   Sveto, ki bo rojeno iz tebe, bo Sin božji. Vir modrosti, Očetova Beseda na višavah! Ta Beseda se bo po tvojem posredovanju, sveta Devica, učlovečila, tako da bo ta, ki pravi: Jaz sem v Očetu in Oče je v meni, prav tako dejal: Jaz sem izšel iz Boga in prišel na svet. V začetku je bila Beseda. Že žubori studenec, vendar zaenkrat samo še sam v sebi. Beseda je sicer bila pri Bogu, bivala pa je v nedostopni luči. Že od začetka je Gospod govoril: V meni so načrti miru in ne stiske. Toda tvoj načrt je pri tebi in mi ga nismo mogli spoznati. Kdo je namreč spoznal Gospodovo misel, ali kdo more biti njegov svetovalec? Zato je Bog zamisel o miru sporočil na zemljo, da bi se uresničila: Beseda se je učlovečila in prebiva med nami. Biva seveda po veri v naših srcih, biva v našem spominu, biva v mišljenju in pronica v samo domišljijo. Kakšen pojem bi imel človek o Bogu, če bi ne prišel on k njemu? Ustvaril bi si človek pač malika po svoji domišljiji. Bil je nedoumljiv in nedostopen, neviden in popolnoma nedosegljiv človeški misli. Toda on je hotel, da ga razumemo, hotel je, da ga vidimo, hotel, da nanj mislimo. Na kakšen način, vprašaš? Glej, vidiš ga, ko leži v jaslicah, ko počiva v deviškem naročju, ko govori na gori, ko osvobojen vezi smrti zapoveduje podzemlju, ali ko tretji dan vstane in kaže apostolom rane žebljev kot znamenje zmage, ko se slednjič vpričo njih dvigne v nebesa. O kateri teh skrivnosti ne bi zares pobožno in sveto premišljevali? Ko jih premišljujem, mislim na Boga in v vsem tem je on sam moj Bog. Premišljevanje teh skrivnosti je prava modrost. Sodim, da je prava razumnost v tem, če obujamo spomin na doživeto ugodje. Aronova palica je nekoč vzcvetela, Marija je še bolj obilno zajela sad z višave, da bi ga dala nam.  
• 
  6. oktober: Ves se radujem v Gospodu 06.10.2026 2min

  Iz pisma sv. Bruna, duhovnika, svojim sinovom kartuzijanom (1-3) Ves se radujem v Gospodu   Iz pogostnih in ljubih poročil našega dragega brata Landovina poznam neomajno strogost vašega urejenega in vse hvale vrednega življenja. Ko slišim tudi o vaši sveti ljubezni in nenehnem prizadevanju za popolnost in plemenitost, se moj duh raduje v Gospodu. Zares se veselim in hvalim Gospoda ter se mu zahvaljujem, obenem pa zdihujem po ljubezni. Veselim se, kakor je prav, ker se množe sadovi vaših kreposti, obžalujem pa in se sramujem, da sem jaz tako len in nemaren in z grehi omadeževan. Veselite se, predragi moji bratje, da ste deležni take sreče in vam božja roka tako radodarno deli milosti. Veselite se, da ste se izognili mnogoterim nevarnostim in brodolomom v valovih sveta. Veselite se, da ste dosegli mirno in varno pristanišče v samotnem zalivu. Mnogi želijo priti tja, mnogi se tudi trudijo in poskušajo, pa vendar ne pridejo. Mnogi so bili v njem, pa niso smeli ostati, ker nikomur od njih ni bilo dano od zgoraj. Zato, moji bratje, bodite trdno prepričani: kdor je užival to dragoceno dobrino, pa jo kakorkoli izgubil, bo do konca obžaloval, če le kaj misli in skrbi za zveličanje svoje duše. O vas, preljubi moji bratje laiki, pa pravim: Moja duša poveličuje Gospoda, ker imam pred očmi, kako veliko je njegovo usmiljenje do vas – po sporočilu vašega priorja in ljubečega očeta, ki ste mu v velik ponos in veselje. Veselim se tudi jaz. Čeprav nimate višje izobrazbe, vsemogočni Bog s svojim prstom piše v vaša srca ne le ljubezen, ampak tudi vednost svoje svete postave. V dejanjih namreč kažete, kaj ljubite in kaj veste. Ker z vso skrbjo in prizadevnostjo izpolnjujete resnično pokorščino, je očitno, da modro nabirate najboljše in življenjske sadove Svetega pisma.  
• 
  5. oktober: Treba je zlasti moliti za vso Cerkev 05.10.2026 3min

  Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O Kajnu in Abelu (1, knjiga, 9, 34, 38-39) Treba je zlasti moliti za vso Cerkev   Daruj Bogu hvalno daritev in izpolnjuj Najvišjemu svoje zaobljube. Kdor Bogu kaj obljubi in to izpolni, hvali Boga. Zato je Gospod izmed vseh pohvalil Samarijana, ker se je, ko ga je Gospod očistil gobavosti skupno z drugimi devetimi, le on povrnil h Kristusu, poveličeval Boga in se mu zahvaljeval. O njem pravi Gospod: Ali se ni našel noben drug, da bi se vrnil in dal čast Bogu, razen tega tujca? Rekel mu je: Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila. Gospod Jezus je na božji način pokazal Očetovo dobroto. Bodril je k pogosti in vneti molitvi, a ne, da bi nam postala dolgočasna, ampak, da bi večkrat in redno molili. Dejansko molitev, ki se predolgo vleče, postane prazna, kakor z druge strani molitev, ki je preporedka, vodi v brezbrižnost. Kadar prosiš odpuščanje za sebe, je prav tedaj čas, da se spomniš odpuščati drugim. Tako z dejanji priporočaš svojo prošnjo. Tudi apostol pravi, da moramo moliti brez jeze in nestrpnosti, tako da molitev ni motena in neiskrena. Uči tudi, da moramo moliti povsod, kakor pravi Gospod: Stopi v svojo sobo. Pri tem ne pojmuj sobe s stenami, v kateri biva tvoje telo, ampak sobo, ki je v tebi, kjer so tvoje misli in čustva. Hram svoje molitve nosiš vedno s sabo, povsod je molitev skrivna in samo Bog je njen sodnik. Uči se zlasti moliti za vse ljudi, to je za vse telo, za vse ude tvoje matere. V tem je znamenje vzajemne ljubezni. Ako prosiš le za sebe, moliš le za svoje koristi. In če vsakdo moli le zase, je milost uslišanja le v sorazmerju do več ali manj vrednega posameznika. Če pa posamezniki molijo za vse druge, tedaj vsi molijo za vsakega in korist je večja. Naj končam: če moliš le zase, moliš sicer zase, toda sam. Če pa moliš za vse, bodo molili zate vsi, ker si ti v vseh. Povračilo bo torej veliko, ker prošnje vseh dosežejo za vsakega vse, ker prosi vse ljudstvo. Pri vsem tem pa ni nikake predrznosti v prošnji, temveč velika mera ponižnosti in obilnih sadov.  
• 
  4. oktober: Duhovni voditelj bodi previden v molku, koristen v besedi 04.10.2026 3min

  Iz Pastoralnega vodila sv. Gregorja Velikega, papeža (2, 4) Duhovni voditelj bodi previden v molku, koristen v besedi   Duhovni voditelj bodi previden v molku, koristen v besedi, da ne bo govoril, o čemer bi moral molčati, in ne molčal o rečeh, ki bi moral o njih govoriti. Kakor namreč zavaja neoprezna beseda v zmoto, tako pušča nepreviden molk v zmoti tiste, ki bi se dali poučiti. Malomodri duhovni voditelji se pogosto boje prostodušno spregovoriti pravo besedo, da ne bi zapravili človeške naklonjenosti, in čuvajo svojo čredo, kakor pravi Resnica, ne kakor skrbni pastirji, marveč kakor najemniki; zakaj ko pride volk, zbeže, ter se skrijejo za zagrinjalo molka. Zato jih Bog po preroku graja in pravi: Nemi psi, ki ne znajo lajati. In zopet toži in govori: Niste vstali v bran in niste gradili obzidja okoli Izraelove hiše, da bi trdno stala v boju na Gospodov dan. Vstati v bran pomeni s prostodušno besedo se upreti oblastem tega sveta za obrambo črede. Na Gospodov dan v boju stati pomeni iz ljubezni do pravice se krivičnim nasprotnikom ustaviti. Če se namreč pastir boji povedati resnico, je to kaj drugega kot molče pobegniti? Kdor pa se za svojo čredo potegne, se postavi zoper sovražnike Izraelove hiše kakor zid. Zato je grešnemu ljudstvu rečeno: Tvoji preroki so ti prerokovali laž in prevaro. Niso ti odkrivali tvoje krivde, da bi obrnili tvojo usodo. Sveto pismo pravi namreč včasih učiteljem preroki, ker učijo, da so sedanje reči minljive, in odkrivajo, kar pride. Božja beseda jim očita, da prerokujejo laž, ker se bojijo grajati pregrehe, se grešnikom lažnivo dobrikajo, obetajoč jim varnost; hudobije grešnikov ne odkrivajo, ker ne zinejo svarilne besede. Graja je ključ, ki odpira spoznanje, ker s svarilom odkriva greh, ki ga često celo grešnik sam ne pozna. Zato pravi Pavel, da bo zmožen z zdravim poukom opominjati in prepričevati tiste, ki ugovarjajo. Zato govori Malahija: Duhovnikove ustnice naj ohranijo spoznanje in iz njegovih ust se pričakuje pouk, ker je poslanec Gospoda nebesnih čet. Zategadelj opominja Gospod po Izaiju: Kliči na vse grlo, ne zadržuj se! Kakor trobenta povzdiguj svoj glas! Kdor namreč stopi v duhovniški stan, vzame nase dolžnost glasnika, da hodi in kliče pred sodnikom, ki pride za njim s strašnim veličastvom. Če pa duhovnik ne zna pridigati, kako bo kot nem glasnik klical? Zato je tudi Sveti Duh prišel nad prve pastirje v podobi jezikov in je v hipu naredil zgovorne tiste, ki jih je napolnil.
• 
  3. oktober: Bojuj dobri boj vere 03.10.2026 3min

  Iz spisa sv. Gregorja iz Nise, škofa, O krščanski vzgoji Bojuj dobri boj vere   Ako je kdo v Kristusu, je novo stvarjenje: Staro je prešlo, glejte, nastalo je vse novo. Apostol je imenoval novo stvarjenje prebivališče Duha v duši, ki se je bila oddaljila od vsake zlobnosti, hudobije in grdobije. Ko duša zasovraži greh, potem se na novo usmerjena približuje Bogu sorazmerno z močjo kreposti. Njeno življenje se spremeni, vase sprejme milost Duha in tako postane v celoti nova ter preustvarjena. To dejstvo razlagajo Pavlove besede: Postrgajte stari kvas, da boste novo testo; prav tako naslednje: Obhajajmo praznik ne s starim kvasom, marveč z opresniki čistosti in resnice. Skušnjavec seveda nastavlja naši duši številne zanke in jo z vseh strani naskakuje s svojo hudobijo. Človeška moč je sama po sebi preslabotna, da bi ga mogla premagati. Zato apostol ukazuje, naj svoje ude oborožimo z nebeškimi orožji. Obdajte se, veleva apostol, z oklepom pravice, na nogah obuti s pripravljenostjo za evangelij miru, opasani okoli svojega ledja z resnico! Poglej, koliko načinov rešitev ti pokaže apostol, a vsi ti načini vodijo k eni poti in k enemu cilju. Z njimi boš v svojem življenju sproščeno pritekel do konca v izpolnjevanju božjih zapovedi. Isti apostol pravi na drugem mestu: Vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka, in glejmo na voditelja in dopolnitelja vere, na Jezusa. Tistemu torej, ki povsem zavrača dobrine tega življenja in se odpove vsej slavi tu doli, je torej potrebno, da tudi samega sebe daruje Bogu. Ta odpoved obstoji v tem, da nikoli ne išče lastne volje, ampak vselej božjo voljo in se daje voditi le Bogu. Nič naj ne bo njegovo razen to, kar je skupno. Tako bo bolj pripravljen z veseljem in upanjem radovoljno spolnjevati ukaze predstojnikov kot Kristusov služabnik, ki je odkupljen, da bi bil v skupni blagor bratov. Gospod sam hoče to, ko pravi: Če kdo hoče biti prvi in velik, bodi izmed vseh zadnji in vsem služabnik. Tako služenje ljudem naj bo brezplačno in takšen služabnik naj bo podložen vsem. Skrbi naj za brate, kakor da bi moral tem vračati posojilo. Predstojniki, ki jim je bilo zaupano vodstvo, se morajo več truditi kot pa ostali, a biti ponižnejšega mišljenja kot podrejeni. Njihovo življenje naj bo drugim vzor služabnika, in v tistih, ki so jim bili zaupani, naj gledajo božji zaklad. Predstojniki morajo skrbeti za brate kakor blagi vzgojitelji nežnih otrok, ki so jim jih bili izročili njihovi starši. Če bodo med vami, podrejenimi in učitelji, vladali takšni odnosi, da bodo prvi pač z veseljem poslušni ukazom, drugi pa bodo vedro vodili k popolnosti brate, in boste v spoštovanju drug drugega prekašali, tedaj boste živeli angelsko življenje na zemlji.  
• 
  2. oktober: Naj te varujejo na vseh tvojih potih 02.10.2026 3min

  Iz govorov sv. Bernarda, opata (12. govor, o psalmu 90, 3.6-8) Naj te varujejo na vseh tvojih potih   Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Zahvaljujejo naj se Gospodu za njegovo dobroto, za njegove čudeže v prid človeškim otrokom. Zahvaljujejo naj se ter pripovedujejo med narodi, da je Gospod zanje storil velike reči. Gospod, kaj je človek, da zanj skrbiš, ali zakaj nanj misliš? Svoje srce obračaš k njemu, skrbiš zanj, brigaš se zanj. Končno mu pošlješ svojega Edinca, pošlješ vanj svojega Duha, obljubljaš mu celo, da bo gledal tvoje obličje. In da bi ne bilo v nebesih nikogar brez deleža pri skrbi za nas, pošiljaš zaradi nas v službo tiste blažene duhove, jih določaš za naše varstvo in jim velevaš, naj bodo naši vzgojitelji. Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. S kakšnim spoštovanjem te mora navdajati ta beseda, prinašati vdanost, vlivati zaupanje! Spoštovanje zaradi navzočnosti, vdanost zaradi naklonjenosti, zaupanje zaradi varstva. Prisotni so torej in pri tebi so, ne le s tabo, marveč tudi zate. Prisotni so, da te ščitijo, tukaj so, da ti pomagajo. Kljub temu, da jim je Bog zapovedal, vendarle ne smemo biti nehvaležni tudi njim, ki njega s toliko ljubeznijo ubogajo in nam pomagajo v tolikšni potrebi. Bodimo torej vdani, bodimo hvaležni tako odličnim varuhom; vračajmo jim ljubezen, častimo jih, kolikor moremo in smemo. Vso svojo ljubezen in vse svoje češčenje pa izkazujmo njemu, od katerega oni in mi prejemamo vse, kar moremo spoštovati in ljubiti, vse, kar nas naredi vredne ljubezni ali spoštovanja. Zato, bratje, v Bogu prisrčno ljubimo njegove angele, svoje bodoče sodediče in zdaj naše varuhe in oskrbnike, ki nam jih je postavil in določil Oče. Že zdaj smo božji otroci, čeprav se to še ni pokazalo, ker smo še nedoletni otroci pod varuhi in oskrbniki ter se sedaj še nič ne ločimo od služabnikov. Toda četudi smo še tako majhni in nam preostaja še tako dolga, pa ne samo tako dolga, ampak tudi tako nevarna pot, vendar česa naj bi se bali pod tako odličnimi varuhi? Nihče nas ne more premagati, nihče zapeljati, še manj pa so zmožni nas zapeljati tisti, ki nas varujejo na vseh naših potih. Zvesti so, izkušeni so, močni so: kaj se vznemirjamo? Samo za njimi hodimo, držimo se jih ter ostanimo pod varstvom nebeškega Boga!  
• 
  1. oktober: V srcu Cerkve naj bom ljubezen 01.10.2026 2min

  Iz življenjepisa sv. Terezije Deteta Jezusa, device, kakor ga je napisala sama. V srcu Cerkve naj bom ljubezen   Moje neizmerne želje so mi bile včasih pravo mučeništvo. Da bi mi malo odleglo, sem nekoč odprla in iskala zdravila v pismih sv. Pavla. Odprlo se mi je dvanajsto in trinajsto poglavje pisma Korinčanom. Brala sem, da ne more biti vsak apostol, prerok in učitelj, da je Cerkev sestavljena iz raznih udov in da oko ne more biti obenem roka. Odgovor je bil jasen; toda ni me zadovoljil in ni mi dal miru. Ni mi usahnil pogum. Brala sem dalje in našla tolažilno mesto: Hrepenite pa po večjih darovih; hočem vam pokazati še mnogo odličnejšo pot. Apostol nato razlaga, da tudi največji darovi nimajo nobene vrednosti brez ljubezni. Le ljubezen je najboljša in najzanesljivejša pot k Bogu. Ob teh besedah sem se umirila. Ko sem prebirala ono mesto o skrivnostnem Kristusovem telesu, ki je sveta Cerkev, nisem pri nobenem udu, ki jih sveti Pavel našteva, mogla misliti sebe. Najraje bi se bila postavila za vse ude. Ljubezen mi je pomagala s svojim ključem do »mojega poklica«. Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora goreti v ljubezni. Ljubezen poganja ude, da delajo. Če bi ugasnila ta, bi prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili prelivati svojo kri. Spoznala sem, da je v ljubezni obsežen vsak poklic, da je ona vse v vsem, da obsega vse čase, vse kraje, ker je večna. Skoraj brezumno srečna sem zaklicala: »O Jezus, moja ljubezen! Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je ljubezen. Našla sem svoje mesto v Cerkvi. In to mesto si mi odkazal ti, moj Bog. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve! Torej bom vse obenem. Prav, kakor sem si nekoč želela.«  
• 
  30. september: Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna Kristusa 30.09.2026 3min

  Iz predgovora o razlagi preroka Izaija sv. Hieronima, duhovnika (1.2) Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna Kristusa   Vračam, kar moram, ker sem pokoren ukazom Kristusa, ki govori: Preiskujte pisma in: Iščite in boste našli, da ne bom nekoč slišal, kar je bilo rečeno Judom: Motite se, ker ne poznate ne pisma ne božje moči. Ako je namreč – po apostolu Pavlu – Kristus božja moč in božja modrost, velja, da kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna tudi, kaj je božja moč in njegova modrost: nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa. Zatorej bom posnemal hišnega gospodarja, ki iz svojega zaklada prinaša novo in staro. Tako v Visoki pesmi govori tudi nevesta: Novo in staro sem, bratec moj, zate prihranila. Tako razlagam tudi Izaija, da slišite ne le preroka ampak tudi evangelista in apostola. Kajti sebe in druge oznanjevalce takole poučuje: Kako ljubke so noge glasnikov radosti, ki oznanjajo mir. Bog pa njemu kot apostolu govori: Koga naj pošljem? Kdo nam pojde k temu ljudstvu? Odgovarja pa: Glej, tukaj sem, pošlji mene. Naj nihče ne misli, da hočem v tej knjigi kar na kratko zajeti vse Gospodove skrivnosti, ki jih vsebuje Sveto pismo in jih je treba oznanjati, namreč: da je bil Emanuel iz Device rojen, da je vršil slavna dela in čudeže, da je umrl in bil pokopan; da pa je tudi vstal od mrtvih in je odrešenik vseh ljudi. In kaj naj bi govoril o njegovem nauku glede fizike, etike in logike? Kar je v tem spisu, je vse v Svetem pismu, kolikor pač more človeški jezik povedati in naš um doumeti. O teh skrivnostih priča tudi tisti, ki je zapisal: »Razodetje vseh teh reči vam je postalo kakor vsebina zapečatene knjige. Če se da komu, ki zna brati, z besedami: ‘Beri to’, odgovori ta: ‘Ne morem; saj je zapečatena.’ Če pa se knjiga da komu, ki ne zna brati, z besedami: ‘Beri to’, odgovori ta: ‘Ne znam brati.’ Ako se komu zdi, da je to slabo povedano, naj posluša istega apostola: Od prerokov naj po dva ali trije govore in drugi naj razsojajo. Če pa pride razodetje drugemu, ki sedi, naj prvi molči. Iz kakšnega razloga naj se nekaj zamolči, kar oznanja Duh po oznanilu prerokov? Naj to zamolči ali oznani? Ako so pač razumeli, kar so govorili, je torej vse polno modrosti in razumnosti. Kajti, kar je prišlo v njihova ušesa, ni prinesel prazen zrak, temveč: duhu prerokov je govoril Bog sam. Tako oznanja tudi drugi prerok, ko pravi: Angel mi je govoril in: V svojih srcih kličemo: Aba, Oče in še: Poslušam, kaj mi govori Gospod Bog.