Ars humana

Epizódok

• 
  Psihiater Franco Basaglia – pričevanje o njegovi revoluciji 14.09.2026 40p

  Kdo je bil Franco Basaglia (1924–1980)? In zakaj je delo tega italijanskega psihiatra in nevrologa, ki je ustvaril pogoje za drugačen pristop k psihiatričnim in duševnim boleznim, tako pomembno in prelomno? Predstavljamo pričevanje tržaškega psihiatra in psihoanalitika Hektorja Jogana, ki razgrne misli o Basagliji in njegovem delu. Jogan je namreč v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Trstu sodeloval pri znameniti psihiatrični revoluciji pod vodstvom Franca Basaglie. Bil je del ekipe, ki je dosegla zaprtje tržaške umobolnice in vzpostavila sodobno oskrbo duševnega zdravja. Basaglijeva revolucija, zdaj že uveljavljeni izraz, označuje korenito in pionirsko reformo psihiatričnega sistema v Italiji v 60. in 70. letih 20. stoletja. Ta premik je bil ključen tudi za slovenski prostor, saj so se prvi koraki te revolucije začeli tik ob slovenski meji – v Gorici in pozneje v Trstu. Hektor Jogan pa je imel pri tem dejavno vlogo, in bil tudi eden tistih, ki je sodeloval pri eni od epizod podkastov Basaglijeva revolucija, nastalih v produkciji Radia Trst A. Objavljamo to epizodo podkasta, ki jo je uredil Gregor Podlogar. Na fotografiji Franco Basaglia leta 1979; vir: Wikipedija.
• 
  Nova mesta – identitete in posebnosti 07.09.2026 43p

  Nova oziroma načrtovana mesta so skozi zgodovino nastajala neprenehoma in so bila mnogokrat rezultat zavestnih političnih in družbenih odločitev, še večkrat pa so nastala zaradi potreb industrije ali rudarstva ali kot vojaške postojanke, med katere lahko štejemo že Emono, pozneje pa Karlovec in Palmanovo. Po drugi svetovni vojni so številna nova mesta gradili tudi za razbremenitev obstoječih metropol, kar velja za Pariz in London. Potem so tu še na primer Brasília, Ankara in Nusantara, mesta, ki so nastala oziroma še nastajajo kot rezultat zavestnih političnih in družbenih odločitev. Pogosto predstavljajo poskus oblikovanja novega nacionalnega središča, ki naj bi simboliziralo začetek novega obdobja, modernizacijo države ali njen bolj uravnotežen prostorsko-gospodarski razvoj. In če izpostavljamo nove prestolnice, ne moremo mimo indijskega mesta Čandigar, skupne prestolnice zveznih indijskih držav Punjab in Harjana: gre za znameniti projekti francosko-švicarskega arhitekta in urbanista Le Corbusierja, ki eden ključnih primerov modernističnega urbanizma. Med bolj odmevne projekte novih mest pri nas pa spada Nova Gorica. Ta ni nastala kot novo nacionalno središče po vzoru omenjenih treh prestolnic, temveč kot novo regionalno upravno, gospodarsko, izobraževalno in kulturno središče, potem ko je večji del Goriške zaradi nove državne meje ostal brez svojega središča – Gorice. Nova mesta zato predstavljajo zanimive primere, kako se politične vizije, družbeni odnosi in vsakdanje življenje prepletajo pri nastajanju nove urbane skupnosti. O teh aspektih se pogovarjamo z raziskovalcem, urednikom in kulturologom dr. Blažem P. Kosovelom, med drugim avtorjem vodnika z naslovom Nova Gorica – novo mesto na meji in glavnim raziskovalcem Digitalnega arhiva Nove Gorice. Foto: Nova Gorica leta 1965; vir: Wikipedija
• 
  Sodobna Indija: protesti in dokumentarni film – pogovor z režiserko Ništa Džejn 31.08.2026 45p

  Ništa Džejn, rojena leta 1965, je ena najbolj prepoznavnih sodobnih indijskih režiserk. V dokumentarnih filmih se posveča predvsem običajnim, pogosto nevidnim ljudem v Indiji, pa delavstvu, manjšinam in ženskam. V svojem zadnjem filmu Kmetovanje revolucije iz leta 2024 se je posvetila kmečkim protestom, ki so od novembra 2020 pa vse do decembra leta 2021 na vpadnicah Delhija protestirali proti škodljivim kmetijskim zakonom. Kar trinajst mesecev je več sto tisoč kmetov vztrajalo v šotorskih naseljih vse do končne zmage. O filmu, ki je svojevrsten poklon iznajdljivosti, vztrajnosti in politični moči indijskih kmetov, pa tudi o pogojih za ustvarjanje političnih dokumentarnih filmov v Indiji ter o nedavnih študentskih protestih, zaradi katerih je odstopil indijski minister za izobraževanje, razmišlja omenjena indijska režiserka. Tehnična izvedba: Miha Klemenčič, prevode bere: Eva Longyka Marušič. Fotografija: režiserkin osebni arhiv
• 
  Histerija - orodje za izključevanje žensk iz političnega življenja 24.08.2026 48p

  Čeprav dandanes histerija ni več medicinsko relevantna diagnoza, se je izraz v pogovorni rabi obdržal. Pogled v zgodovinsko ozadje razvoja domnevne bolezni v 19. stoletju na podlagi pisnih in fotografskih virov razkrije, da je bila histerija v moderni znanosti izumljena kot orodje za izključevanje žensk iz političnega življenja in je utrjevala arhetipe ženskosti, poznane iz kanona zgodovine umetnosti. Zgodovino moderne histerije je v svoji knjigi (Ne)ukročena telesa. Histerija od Salpêtrière do café-concerta (Založba Maska, Ljubljana 2026) analizirala mlada raziskovalka na oddelku za filozofijo in gledališke študije Univerze Pariz VIII – Vincennes-Saint-Dennis Eva Smrekar. V njej poleg natančne analize vloge histerije pri graditvi podobe moderne ženske prostor nameni tudi vplivu histerije na takrat nastajajoče uprizoritvene prakse v prostorih vsesplošne ljudske zabave na prelomu med 19. in 20. stoletjem v Parizu. Plesalke kankana v café-concertih in kabaretih so se pogosto zgledovale prav po takrat popularnih fotografijah histeričnih pacientk, ki so prihajale iz fotografskega studia in amfiteatra klinike Salpêtrière, kjer so se izvajale tudi javne demonstracije histeričnega obolenja. O vsem tem smo spregovorili z gostjo oddaje Evo Smrekar. Vabljeni k poslušanju!
• 
  Ko je dolžnost pred pravico – kompleksen moralni univerzum Simone Weil 17.08.2026 49p

  Kako si je znamenita francoska filozofinja predstavljala nujno moralno prenovo evropskih družb po zmagi antifašistične koalicije v drugi svetovni vojni?Kar je bil Edvard Kocbek v Sloveniji, je bila, bi po svoje lahko rekli, Simone Weil v Franciji. Filozofinja judovskega rodu, ki se je v 30. letih 20. stoletja po nizu mističnih izkustev spreobrnila v kristjanko, je bila namreč obenem tudi angažirana, heterodoksna marksistka in prepričana antifašistka. Weil je v svoji filozofiji pač prepletala, dopolnjevala in spajala elemente obeh velikih miselnih tradicij, da bi leta 1943 – na vrhuncu druge svetovne vojne torej in le nekaj mesecev pred svojo prezgodnjo smrtjo zaradi izčrpanosti – Franciji in svetu s knjigo Zakoreninjenost navsezadnje ponudila dobro pretehtan predlog, kako po zmagi v moralnem smislu prenoviti evropske družbe, da bi se barbarska fašistična ideologija nikoli več ne vrnila med nas. Ta razprava je pod okriljem založbe Družina zdaj izšla v izvrstnem slovenskem prevodu. Ob tej priložnosti smo v tokratni Ars humani preverjali, kako si je v Zakoreninjenosti Simone Weil pravzaprav predstavljala boljši povojni svet, in se obenem vprašali, v kolikšni meri je filozofski preudarek Simone Weil iz leta 1943 sploh še relevanten oziroma pertinenten za nas v letu 2026? Je, drugače rečeno, Zakoreninjenost zanimiva zato, ker pač elokventno pričuje o nekem zgodovinskem času in njegovih partikularnih aspiracijah in strahovih, ali pa je zanimiva zato, ker konec koncev presega kraj in čas svojega nastanka in nas tu in zdaj zadeva v živo? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru s Sašo Jerele, ki je Zakoreninjenost prevedla in ji pripisala tehtno spremno besedo. Foto: Simone Weil na ulici v Marseillu (neznan avtor / Wikipedia, javna last)
• 
  Odiseja – nekoč in danes: med izvirnikom in priredbo 10.08.2026 50p

  Odiseja je eno največjih in najbolj interpretiranih del evropske književnosti, ki se je pojavljalo tudi v drugih literarnih delih, pa v likovni umetnosti in v zadnjih desetletjih tudi v popularni kulturi, predvsem v filmskih priredbah. Kar je pri tem zanimivo, je, da sta tako Iliada kot Odiseja sicer povezani s številnimi neznankami glede časa nastanka, avtorstva, načina nastajanja in zapisovanja obeh pesnitev. Vendar se je na podlagi raziskav in dešifriranja mikenske pisave v sredini 20. stoletja oblikovala domneva, kot poudarja prevajalec Kajetan Gantar, "da je treba Homerja in nastanek Iliade in Odiseje datirati nekako v sredino osmega stoletja pred Kristusom". Kar pa je gotovo, je, da gre za umetniško izredno domiselna in skrbno pretehtana epa, še posebej to velja za Odisejo. Ta ep temelji na pesnitvah oziroma motivnih podlagah, ki se med seboj povežejo v celoto, ki razpade na dva velika dela – to sta Odisej na poti in Odisej na Itaki –, vsak od njiju pa ima po dvanajst spevov, vsak izmed teh pa se spet deli na tri manjše enote po štiri speve. Ep najprej opisuje desetletno vračanje Odiseja na otok Itaka po koncu trojanske vojne, sklene pa se z zgodbo o Odisejevem snidenju z ženo in pokolom vsiljivih snubcev. Na poti ga čakajo težke preizkušnje, ki razkrijejo njegovo iznajdljivost, vztrajnost in hrepenenje po domu. Zgodba o potovanju prehaja v razmisleke o poti skozi življenje, iskanju samega sebe in upanju ter moralnih dilemah. Zato Odiseja ni le ep o vrnitvi v očetnjavo, je tudi ep o ponovni vzpostavitvi kozmičnega ravnovesja, ki se je podrlo z vojno v Troji, o odpuščanju in o neprenehnem sledenju samemu sebi oziroma svojim ciljem. V pogovoru, katerega izhodišče je film Odiseja Christopherja Nolana, razmišljamo o tej filmski priredbi, razsežnostih epa, o interpretacijah in današnjem pogledu na to skoraj tri tisoč let staro literarno delo. Sodelujejo klasična filologinja in prevajalka Homerjeve Iliade Jelena Isak Kres, filologinja in prevajalka Nada Grošelj ter filmski kritik in prevajalec Igor Harb. Foto: marmorni doprsni kip Homerja, rimska kopija izgubljenega helenističnega originala iz 2. stoletja pr. n. št., ki jo hrani Britanski muzej; vir – Wikipedija.
• 
  Govedo: med nacionalizmom in rentabilnostjo 03.08.2026 47p

  Besede nacionalizem navadno ne povezujemo s svetom živali, pa vendar se zgodovinar Tadej Pavković ukvarja prav s presečišči nacionalnega in živalskega s poudarkom na klasifikaciji goveda in konceptom živalske pasme. Raziskuje živinorejo na Kranjskem in Štajerskem v obdobju od 19. stoletja do danes, spregovori pa širše o povezavi med znanjem o vzreji živine in evgeniko, o umetni selekciji, formiranju avtohtonih pasem, korelaciji klasifikacije živine z rasizmom in kolonializmom, težnji države v smislu biooblasti po Michelu Foucaultu po rentabilnosti živinoreje in regulaciji kmetijstva. Predstavi še zgodbo cike oziroma cikastega goveda, edine avtohtone pasme domačega goveda pri nas, pogovor pa odpre z Janezom Bleiweisom, slovitim urednikom Kmetijskih in rokodelskih novic in njegovo razlago izvora noriškega konja. Foto: Wikipedia
• 
  O knjigah, ljudeh, Ljubljani – Stanka Golob in Trubarjev antikvariat 27.07.2026 29p

  Vsaka knjiga ima, tako kot človek, svoje življenje. A vsaka knjige ne umre, temveč velikokrat svoje "drugo, naslednje življenje" nadaljuje na knjižnih policah katerega od številnih antikvariatov. Eden od teh je Trubarjev antikvariat v Ljubljani, ki je eden najstarejši in največji pri nas. Njegovi začetki segajo v leto 1945, ime pa nosi po Primožu Trubarju, utemeljitelju slovenskega knjižnega jezika. Najdemo ga v starem mestnem jedru Ljubljane, kjer od leta 1965 domuje v zgodovinski stavbi z bogato kulturno dediščino. Ko govorimo o tem antikvariatu, skoraj ni mogoče prezreti imena Stanke Golob, ene najuglednejših slovenskih poznavalk starih knjig in antikvarnega gradiva. Po zaposlitvi na Cankarjevi založbi je leta 1981 prevzela vodenje antikvariata in ga skoraj tri desetletja uspešno razvijala v eno najpomembnejših slovenskih središč za stare knjige in bibliografsko dediščino. Po upokojitvi leta 2010 ostaja dejavna kot strokovna sodelavka, svetovalka in izjemna poznavalka knjižnih zakladov ter življenjskih zgodb ljudi, povezanih s knjigami. Za svoje življenjsko delo na področju knjigotrštva in antikvarstva je prejela več uglednih priznanj in nagrad, med njimi leta 2017 Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo, ki velja za najvišje slovensko priznanje na področju na področju založništva in knjigotrštva. Stanka Golob, ki je tudi gostja oddaje, pogosto poudarja, da ima vsaka knjiga svojo zgodbo in da je naloga antikvarja poiskati zanjo novega skrbnika, ki bo njeno zgodbo nadaljeval. Skratka, zgodbe knjig so zgodbe ljudi. Avtor fotografije: Gregor Podlogar, RTVSLO
• 
  Richard Wagner in Bayreuth – 150 let evropskega kulturnega fenomena 20.07.2026 50p

  Bayreuthske slavnostne igre veljajo za enega najpomembnejših in najstarejših glasbenih festivalov na svetu. Prvi je potekal leta 1876, ko je nemški skladatelj, dramatik, pesnik, pisatelj, gledališki režiser in dirigent Richard Wagner (1813–1883) izpeljal zamisel o glasbenem festivalu, posvečenem izključno njegovim delom, in že takrat so izvedli njegov celotni Nibelungov prstan. Skladatelj je tako ustvaril prostor, kjer naj bi njegova glasbena dela zaživela natanko tako, kot si jih je zamislil, brez tedanjih opernih konvencij. Zato je v tem bavarskem mestu dal zgraditi posebno gledališče, Festspielhaus oziroma Festivalno dvorano, ki jo odlikujeta izjemna akustika in skriti orkestrski prostor. Pozneje je Bayreuth postal romarsko središče ljubiteljev Wagnerjeve glasbe z vsega sveta. Po skladateljevi smrti je umetniško vodstvo prevzela njegova družina, ki festival vodi še danes. Skozi zgodovino je festival doživel več prelomnic: prekinili sta ga obe svetovni vojni, leta 1951 pa sta ga prevzela Wagnerjeva vnuka Wieland in Wolfgang Wagner in ga temeljito prenovila. S sodobnimi, pogosto minimalističnimi režijami sta ustvarila tako imenovani Novi Bayreuth, ki je močno vplival na razvoj operne režije v drugi polovici 20. stoletja. Še več, z vrhunskimi glasbeniki in izjemnimi režiserji Bayreuth še vedno ostaja eno najvplivnejših opernih prizorišč na svetu. Skozi čas so na odru tamkajšnje Festivalne dvorane nastopile tudi številne legendarne pevke in pevci, pa seveda številni vplivni in pomembni dirigenti. Skratka, ta glasbeni festival je postal evropski kulturni fenomen. A kakšen dejanski pomen ima ta festival danes, kaj vse se je z njim dogajalo v preteklosti in koliko je z njim pridobila Wagnerjeva glasba – o tem ob njegovi 150-letnici v pogovoru. Gost je prof. dr. Gregor Pompe z Oddelka za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Ob njem pa radijski kolega Dejan Juravić predstavi še zgodovino naših radijskih prenosov s tega festivala. Foto: Festivalna dvorana Richarda Wagnerja, vir: Wikipedija
• 
  Depresija in ustvarjalnost 13.07.2026 50p

  ''Ustvarjamo ne le v umetnosti, naše življenje je proces ustvarjanja izkušenj in vrednot – v depresiji pa se zaklene. Psihično zdravje se zato kaže prav v spontanem in ustvarjalnem pristopu k življenju,'' pravi Vladimir Milošević, psihiater, zaposlen v Psihiatrični bolnišnici Idrija, sicer pa psihodramski terapevt, supervizor in voditelj psihodramskih izobraževanj v Sloveniji, Srbiji in na Hrvaškem. V novem dokumentarnem filmu Metoda Pevca Ko pridem ven si lahko med drugim ogledamo, kako na zaprtem oddelku Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni vodi psihodramsko skupino z zaporniki. Precej sveža pa je tudi njegova knjiga Depresija in ustvarjalnost, ki smo jo vzeli za osrednje izhodišče pogovora. Foto: Prizor iz filma Ko pridem ven
• 
  ZDA: od uporniških začetkov do današnje velesile 06.07.2026 49p

  Združene države Amerike so, od skromnih začetkov in upora pred dvestopetdesetimi leti, vodilna svetovna velesila. Zakaj so se pred četrt tisočletja uprle britanski matici in njenemu kralju? Kako so napisali nekaj prelomnih dokumentov, ki so oblikovali razvoj demokracije po vsem svetu? Plemenita načela imajo tudi temno plat, suženjstvo in preganjanje prvotnih ameriških ljudstev. To neravnovesje in številne krivice se poznajo še danes. O tem in drugih temah, povezanih z omenjenim jubilejem, razmišljata zgodovinarka dr. Kornelija Ajlec in politolog dr. Bogomil Ferfila. Foto vir – Wikipedija: Odbor petih predstavlja Deklaracijo o neodvisnosti kongresu, slika z naslovom Deklaracija o neodvisnosti (1819) avtorja Johna Trumbulla.
• 
  Lea Ypi - »Prevladujoč pristop k zgodovini zgodovino razume kot prostor, ki ga je mogoče instrumentalizirati.« 29.06.2026 44p

  Albanska pisateljica Lea Ypi, avtorica romanov Svobodna (prevedla Sanda Šukarov, Mladinska knjiga, 2024) in Pokončna (prevedla Sanda Šukarov, Mladinska knjiga, 2026), v svojih knjigah prek družinske zgodovine raziskuje zgodovino Albanije in osvetljuje tisto, kar uradna zgodovina običajno zapostavlja. V oddaji Ars Humana se je ob njenem gostovanju v Ljubljani konec maja Petra Meterc s pisateljico pogovarjala o arhivih, zgodovini, pa o izbrisanih iz arhivov in zgodovine, kot tudi o tem, kaj avtorici, ki je po izobrazbi filozofinja, pomeni pisanje leposlovja. Bere Sanja Rejc, ton in montaža Franci Moder. Foto: Kristina Bursać, Cankarjev dom
• 
  "Za drevesi v gozdu je še ena plast življenja, ki smo jo že davno pozabili" – pogovor o knjigi Globoko v gozdu 22.06.2026 28p

  Gozd je ena najstarejših podob v literaturi, mitologiji, filozofiji ter drugih humanističnih vedah. Kot prostor skrivnosti, preizkušnje, samote, svobode ali stika z naravo se pojavlja že v antičnih mitih in epih, pozneje pa v srednjeveških pripovedih, pa potem v romantiki in moderni ter vedno bolj v sodobni literaturi in okoljski humanistiki. O gozdu so pisali številni avtorji, kot sta na primer Dante in Thoreau, a pomembna razmišljanja o gozdu so prispevale tudi številne filozofinje in pisateljice, kot sta na primer Robin Wall Kimmerer in Olga Tokarczuk. Te so gozd običajno razumele kot prostor spomina, identitete, skrbi za naravo in raziskovanja človekovega odnosa do drugih živih bitij. Zaradi svoje večplastnosti ostaja gozd navdih za umetnike, pisatelje, mislece in raziskovalce, ki v njem prepoznavajo tako konkreten življenjski prostor kot tudi močan simbol človekovega odnosa do narave, spomina, skupnosti in samega sebe. V to tematiko s knjigo Globoko v gozdu (UMco, 2026) vstopa tudi Irena Štaudohar, novinarka Sobotne priloge časopisa Delo. Avtorica predstavlja to delo in premišljuje še o pomenu, vlogi in simboliki gozda. Foto: detajl iz grafike na naslovnici knjige Globoko v gozdu (UMco, 2026, oblikovanje Rok Marinšek).
• 
  Urbanist David Sim: ''Mesto je mehko, ker njegove glavne sestavine niso beton, steklo, kovina, temveč življenje, odnosi, čustva'' 15.06.2026 56p

  Kaj pomeni, da je mesto mehko? Škotski arhitekt in urbanist David Sim, ki je velik del svoje kariere preživel v Kopenhagnu, piše o pomenu bližine, torej da je čim več dosegljivo peš ali s kolesom, heterogenosti, vnašanju narave in posluhu za podnebne spremembe, prožnosti za spreminjanje namembnosti skozi čas, obnavljanju obstoječega namesto graditve vedno novega, o ustvarjanju priložnosti za druženje. Načrtovanje naj bi izhajalo iz človeka, upoštevalo njegove navade, velikost, saj vse to prispeva k razvoju skupnosti z močno identiteto, meni David Sim, ki je med drugim vodil preobrazbe mestnih središč v velemestih, kot sta New York in Tokio. Dolga leta je bil kreativni direktor pri Gehl Architects – sodeloval je s slovitim arhitektom Janom Gehlom, zdaj pa je del majhnega tima v studiu Softer, kjer jih pri načrtovanju urbanih okolij vodijo načela ''manjše, nižje, počasnejše, preprostejše''. Simovo uspešnico Mehko mesto: zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja, prevedeno v 27 jezikov, ki je polna slikovnega gradiva in napisana dostopno splošni javnosti, smo zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu, izdala sta jo Urbanistični inštitut Republike Slovenije in arhitekturno podjetje Corwin. Foto: Žiga Bratoš
• 
  Grofje Celjski in njihova bojevitost 08.06.2026 52p

  Grofje Celjski so po političnem dometu pa najpomembnejša plemiška rodbina v slovenskem prostoru med sredino 14. in 15. stoletja. Izvirali so iz svobodnih gospodov Žovneških iz Savinjske doline. Leta 1341 jih je cesar Ludvik Bavarski povzdignil v grofe. Zgodovinski vrhunec so dosegli v omenjenem obdobju, ko so s spretno politiko, diplomacijo, vojaškimi pohodi in porokami z evropskimi vladarskimi družinami postali ena najmočnejših rodbin v Srednji Evropi. Njihova zapuščina še danes vznemirja in navdušuje, pa čeprav se v širši javnosti o njej ne ve veliko. Vzrok tega je tudi v pomankanju obsežnejših in nadrobnih zgodovinskih študij te rodbine. Še posebej je v senci ostal njihov osrednji zgodovinski vidik – vojaško delovanje. Grofje Celjski so kot pripadniki plemenitega stanu bili namreč po osnovnem poslanstvu bojevniki. Po družbeni lestvici so se največkrat povzpeli z orožjem – in prav pod udarci meča tudi sklenili svojo pot. Še več, njihove zgodovine ni mogoče razumeti brez poznavanja njihove rodbinske strategije in odnosa do oborožene sile kot instrumenta politike, sredstva denarnega zaslužka, krepitev osebnega ugleda in ustvarjanja mednarodnih povezav. O tem z dr. Tomažem Lazarjem, avtorjem znanstvene monografije Grofje Celjski: zgodovina bojevite rodbine (Založba ZRC in Narodni muzej Slovenije, 2026). Na fotografiji Celjski grad, detajl iz naslovnice knjige Grofje celjski: zgodovina bojevite rodbine dr. Tomaža Lazarja.
• 
  Susan Abulhawa: "Nikoli si nisem mislila, da bo svet v realnem času in v visoki ločljivosti videl tisto, kar je videl, in da bo pogledal stran." 01.06.2026 44p

  Kako izgnanstvo zaznamuje življenja mnogih Palestincev in zakaj je povezanost z zemljo za tiste, ki so bili z nje pregnani, temelj njihove identitete? O tem in o svoji izkušnji obiska Gaze v času genocida se z eno najbolj branih in pronicljivih sodobnih palestinskih pisateljic, Susan Abulhawa (1970), avtorico romana Jutra v Dženinu (prevedla Lili Potpara, Cankarjeva založba, 2023), pogovarja Petra Meterc. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Liam Samsa. Fotografija: Petra Meterc, RTV SLO
• 
  "Internet je permanentna simulacija" – o družbenih izzivih tehnoloških sprememb in virtualnih svetovih 25.05.2026 49p

  Kakšni so družbeni izzivi, ki jih prinašajo nove tehnologije in digitalizacija na številnih področjih našega življenja? Kakšno vlogo so imele in bodo imele videoigre pri razvoju virtualnih svetov? In v kaj se bo razvil svet nebrzdane logike kapitala ter destabilizirane politične komunikacije? To je nekaj vprašanj, ki jih dr. Gašper Pirc obravnava v knjigi Virtualni svetovi in vrednote digitalne prihodnosti (Alma Mater Press in Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Annales ZRS, 2025) Gre za delo, ki se predvsem ukvarja z raziskovanjem struktur v družbi in hkrati predstavlja nove oblike družbenosti ter modele digitalne kooperacije, kot sta koncepta virtualna resničnost in metaverzum. Predstavljamo to delo in teme, povezane z njim. Gost je avtor dr. Gašper Pirc, predsednik Slovenskega filozofskega društva, raziskovalec v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in predavatelj na Univerzi Alma Mater Europaea. Foto: Detajl iz naslovnice knjige Virtualni svetovi in vrednote digitalne prihodnosti (Alma Mater Press in Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Annales ZRS, 2025)
• 
  Pomen in vloga pisateljskega angažmaja – pogovor ob 100-letnici Slovenskega centra PEN 18.05.2026 46p

  Zakaj je pomembno, da se literarne ustvarjalke in ustvarjalci družbeno angažirajo? In kakšen naj bo ta njihov angažma? Koliko je lahko učinkovit? In kako dejansko deluje v družbi? To je nekaj vprašanj, ki so povezana z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci nasploh, a so hkrati bila ena od vodil za ustanovitev Mednarodnega centra PEN, ene najstarejših in najvplivnejših literarnih organizacij na svetu, ki je bila ustanovljena leta 1921. Že pet let pozneje, leta 1926, je nastal Slovenski center PEN in med ustanovnimi člani tega centra so bili Izidor Cankar, Josip Vidmar, Janko Lavrin, France Stele in drugi, njegov prvi predsednik pa je bil takrat Oton Župančič. Slovenski center PEN je že od svoje ustanovitve deloval kot nacionalna veja Mednarodnega centra PEN in je tako ena najstarejših slovenskih kulturnih in literarnih organizacij, ki je od svojega nastanka imela pomembno vlogo pri povezovanju z mednarodnim prostorom. Posebno mesto pri tem so odigrala Blejska srečanja, ki jih Slovenski center PEN organizira od leta 1967, na začetku v Piranu, pozneje na Bledu, in na katerih so sodelovali številni ugledni domači in tuji avtorji in avtorice. Letos Slovenski center PEN obeležuje sto let delovanja. Ob tem visokem jubileju v skupni mesečni oddaji, ki nastaja v sodelovanju našega programa, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec pretresamo angažma literarnih ustvarjalk in ustvarjalcev ter predstavljamo njegovo delovanje nekoč in danes. V pogovoru sodelujejo Tanja Tuma, pisateljica in predsednica Slovenskega centra PEN, Amina Majetić, pesnica in predsednica Društva slovenskih pisateljev v Avstriji in Ivan Vogrič, pisatelj in član Slovenskega centra PEN. Foto: Logotip Slovenskega centra PEN ob 100-letnici delovanja
• 
  Želje in protislovja – o trendih razstavljanja v Sloveniji po drugi svetovni vojni 11.05.2026 53p

  Monografija Želje in protislovja. Likovno in arhitekturno razstavljanje v Sloveniji 1947–1979 predstavlja večletno raziskovalno delo in znanstvene izsledke desetih raziskovalk in raziskovalcev. Raziskave se osredotočajo na geografsko območje Slovenije, ki je bilo v obravnavanem časovnem okviru del Socialistične federativne republike Jugoslavije. Rdeča nit, ki je vodila raziskovalni projekt, zajet v tej monografiji, je dejavnost razstavljanja in oblike razstavnih postavitev, v katerih je bila predstavljena tako likovna umetnost kot arhitektura. Medij razstav se je izkazal kot zajetno področje raziskovanja in obenem nazorno presečišče razmerij med umetnostnimi, političnimi in družbenimi koncepti. Ob izidu monografije gostimo vodjo projekta dr. Beti Žerovc, sourednika monografije Vladimirja Vidmarja in dr. Niko Grabar ter Gregorja Dražila. Foto: zajem naslovnic monografije Likovno in arhitekturno razstavljanje v Sloveniji 1947–1979 (Založba Univerze v Ljubljani in Društvu Igor Zabel za kulturo in teorijo)
• 
  Pomen gledaliških šol v skupnem slovenskem kulturnem prostoru 04.05.2026 41p

  Gledališke šole so ključnega pomena za celosten razvoj posameznika, saj združujejo umetniško izražanje z rastjo osebnosti, hkrati pa tudi spodbujajo kreativnost, razvijajo emocionalno inteligenco, krepijo samozavest, izboljšuje javno nastopanje in timsko delo. V slovenski narodni skupnosti so gledališke šole nepogrešljivo orodje za utrjevanje slovenskega jezika. V skupni mesečni oddaji, ki nastaja v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat usmerjamo pozornost k temu manj opaznemu delu izobraževanja v skupnem slovenskem kulturnem prostoru. Sodelujejo – iz Trsta Julija Berdon, iz Ljubljane Jan Pirnat in iz Celovca Alenka Hein. Na fotografiji Comédie-Française, francosko narodno gledališče in eno najstarejših delujočih gledališč na svetu, vir: Wikipedija.