Ocene

Epizódok

• 
  Boštjan Tadel: Svoboda 1980 14.09.2026 4p

  Piše Andrej Lutman, bere Dejan Kaloper. Knjiga, ki je izšla pri založbi, ki se imenuje Super, si vsaj na začetku zasluži nekaj superlativov. Pa jih naštejmo: imenitna, čudovita, odlična, dražestna, vrhunska, vabljiva zapeljiva, mikavna, očarljiva, privlačna ... Poznamo še katerega? Ne? Lahko nadaljujemo? Pa dajmo: ugledna, pomembna, znamenita, izbrana, prevzvišena ... Tako nekako naj bi potekal pouk na eni izmed ljubljanskih gimnazij v letu, od katerega bo prav kmalu minilo pol stoletja. In potemtakem ni čudno, da je roman, ki ga je s pomočjo umetne inteligence napisal Boštjan Tadel, označen za zgodovinskega. A ne samo zgodovinski, je tudi ljubezenski. Med dolgočasenjem pri pouku polpretekle zgodovine, s katero mnogi dijaki nimajo kaj početi, se dogajajo tudi zmenki za preživljanje tako imenovanega prostega časa in prihajajočih zimskih počitnic. Ker je učenje dejstev, ki pa so le preveč ideološko obremenjena, sprejeto z določeno mero odpora, je med poukom nadvse vabljivo poslušanje radijskega prenosa pomembne smučarske tekme, na kateri se na belih strminah za presežne športne rezultate potegujejo domači smučarji. Med poročanjem s tako razburljive tekme pa je osrednji dogodek nekaj povsem drugega. Na zdravljenju je namreč državnik in radijska poročila stalno oskrbujejo poslušalstvo s potekom zdravljenja oziroma mu sčasoma namenjajo osrednjo pozornost. Skupina gimnazijcev in gimnazijk se nato med zimskimi počitnicami odpravi na smučanje, kam drugam kot na Gorenjsko. Na tem terenu se razbohotijo in razvejajo ljubezenske in druge vezi, spletene že med poukom. Pripoved sestavljajo poročila o zdravljenju, poročilo o tekmi, vezi, spletene v šoli, in odnosi, vzpostavljeni na počitnicah, in na teh štirih ravneh Boštjan Tadel plete zgodovinsko nit. A to še ni vse. Zraven napleta tudi glasbeni okus tistega časa, kar je zgledno predstavljeno s seznamom na knjižnem zavihku. Osemdeseta so bila pač čas prepleta diska in punka ter obračunavanj privržencev ene in druge glasbene smeri. Nekakšno nasprotje pa je vpliv tako imenovane klasične glasbe, ki pa je bila že tista zvrst, ki je prispevala k družbeni delitvi oziroma označevanju družbeno prepoznavnejše diferenciacije. Gimnazija je pač veljala za elitnejšo šolo in odskočno desko za vsakovrstne vezi, ki niso omejene na druženje po diskotekah ali za šankom in za vsakodnevno pehanje, ki ga je udarnejši duh jugoslovanskega socializma že zapuščal. Celotna naracija romana je zgledno zapletena in spletena. Kako tudi ne, saj je bila prvotno namenjena snemanju filma, kar pa še ni bilo realizirano, in je tako preurejena za knjižne potrebe bralstvu omogočila osebnejšo predstavljivost. Poseben splet, ki osnovni naraciji daje globino, pa so pogovori gimnazijcev o tako imenovanih zamolčanih temah, ki so krojile polpreteklo zgodovino. V teh pogovorih je v ospredju poreklo staršev oziroma tudi nekakšna družinska zgodovina, ki se prav počasi razkriva in sovpada z razkrivanjem zdravstvenega stanja državnika, voditelja. Odlika romana Boštjana Tadla Svoboda 1980 je ustvarjanje vzdušja, v katerem prevladujejo odkrit posmeh, opisovanje tovarištva, ki ga še ni načel pritiskajoči kapitalizem z individualiziranjem življenjskih slogov, in pa komunikativni slengovski vrivki. Vse to docela pričara čas, ko je zgodovina obrnila nov list. In obrnjeni list razkriva dozo prikritega sarkazma, kar nemara nakazuje tudi knjižna naslovnica, na kateri par smuči nakazuje tako eksplicitno dogajanje protagonistov kot tudi usodo voditelja. Gimnazijska skupina se pač postavlja na lastne noge, saj se časi odraščanja končujejo. Morda dozori tudi čas, da se roman Svoboda 1980 prelije na televizijske zaslone in filmska platna.
• 
  Eva Šubic: Tema se deduje po očetu 14.09.2026 7p

  Piše Ajda Klepej, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pesniški prvenec Eve Šubic Tema se deduje po očetu se razpira kot intimističen svet, v katerem pa pesnica, v nasprotju s temačnim naslovom in naslovnico, predvsem raziskuje in preobrača temo v drugo obliko svetlobe, ki je vseprisotna. Tema ne pomeni ugasnjena luč, praznina, nič, temveč je za pesnico prostor mnogoterih odtenkov in nians, ki se izrisujejo ponekod ostreje, drugod bolj zabrisano. Skozi obsežno zbirko, ki vključuje zajetno število pesmi na nekaj več kot 150 straneh, lirska subjektinja tke osebnoizpovedno izkušnjo, zaznamovano z vlogami, ki jih ima v življenju. Njene vloge se skozi zbirko polagoma razvijajo iz zelo partikularnih in predeterminiranih v občečloveške in brezčasne. Je hči, vnukinja, študentka, ženska, ženska brez otrok, ljubimka, ljubimka brez ljubimca in bitje, polno podedovane travme in strahu pred minevanjem in predvsem polno teme, ki jo je treba na ta ali oni način na neki točki prekvasiti v nekaj drugega: »Tvoja sreča bi bila tako unikatna, / kot je tvoja žalost.« Zbirka se nam zazdi izredno intimistična ravno zaradi upesnjenih osebnoizpovednih stisk, ki pritičejo ljubezni, minevanju, odraščanju, slikam iz narave. Vendar pa že takoj na začetku začutimo, da bo zbirka veliko več kot zgolj vóden ogled bunkerja naše psihe, če parafraziram pesničine verze. V svojem izrazju in témah je veliko bolj drzna, da bi njeno poezijo mogli zreducirati na zgolj osebnoizpovedno in intimistično. Najbolj vidno radikalna dela zbirke se izrišeta v tretjem delu, naslovljenem Nesnice, in v četrtem delu z naslovom Pepe, kjer nas presenetijo in pretresejo že slike in grafike kokoši. Feministične note, ki se v zbirki nalahno izrisujejo že prej, pesnica na tem mestu radikalizira do glasnega forte. Zadnja dva dela zbirke sta določena z naslovoma, prva dva razločka pa se ponujata kar sama. Intimističnemu izpovedovanju, prepletenemu s slikami iz otroštva, družinskim krogom, ki se izkaže za disfunkcionalnega, in pesmimi, ki bi lahko nastale tudi iz gledišča otroka, sledi del, ki ga zaznamuje neizpolnjena, mestoma uničujoča romantična ljubezen, ki ravno v tej zbirki doživlja zadnje vzdihljaje. Preden se lotimo zadnjih dveh, najbolj vpadljivih delov zbirke, se moramo nujno posvetiti prvima dvema. Čeprav nista opremljena z grafikami in slikami, sled in odmev puščata bolj subtilno in zaradi tega dosti bolj domiselno. Ta vpadljivost ne potrebuje živobarvnih slik ali modernističnih postavitev verzov. Gre za tih glas, ki nastopi vmes ali na koncu pesmi, včasih v poševnem tisku, in ironično ali humorno spremlja verzno besedilo. Tukaj lirska subjektka izstopi iz svoje resničnosti in iz odmaknjenega vmesnega prostora komentira dogajanje. Gre za izolirane verze, ki včasih delujejo kot aforizmi, iztrgani so iz prostora in časa in obvisijo brez dodatnih razlag. So drobne opazke, rečeno z besednjakom Jureta Jakoba. Za ta tihi glas se zdi, kot da odzvanja sam pri sebi, sam zase, le zase. Pri bralcu povzroči miselne premore, ki delujejo izjemno nepredvidljivo in sveže: »... ko se rodimo, mislimo, da bomo živeli, ko umremo, prav tako.« Ta notranji glas je hkrati poln samozavedanja, lahko bi ga imenovali tudi poetološki, saj uvaja misli, ki se nanašajo na lastno poetiko: »Nikoli ne napišeš enako iskrene pesmi dvakrat.« Zavoljo tega glasu je možno upesniti še tako boleče trenutke, ki bi se brez napisanega, brez besed, razblinili, ne bi obstajali. »In midva nekje daleč narazen, nekje med a, b, c, in d, tako brezimenska, da v nekaj letih ne bo več mogoče zastaviti vprašanja, ki bi mu bila odgovor (ki bi naju oblikovalo v besede).« Element presenečenja, ki zaseka skozi intimistični svet lirske subjektinje, so torej Nesnice. Tematika se tukaj radikalno spremeni, poprej tiho navzoča feminizem in kritika sodobne, še vse preveč patriarhalne družbe, prevzameta vso pozornost zaradi grafične razgibanosti verzov in zelo približanih slik kokoši. Med na videz diametralno nasprotnima svetovoma pa vendarle obstaja povezava. Napetost med lirsko subjektinjo in moškimi družinskimi člani, pravzaprav celotno skupnostjo, ki je zaprta, tradicionalna, nazadnjaška, kar se tiče pogleda na spolne vloge, lahko zaznavamo že prej. Utesnjenost, sovraštvo, nemoč proti taki miselnosti izbruhnejo v obliki poosebitve kokoši z vlogo ženske. Kokoši pravzaprav nikoli niso imenovane tako, so zgolj nesnice, saj se od njih pričakuje samo valjenje jajc, »ker včasih želijo izvaliti idejo namesto otroka. / Takrat oče pravi, da so kure butaste.« Lajtmotiv nesnic je, da petelin ostaja. Kritika je precej nazorna in slikovita. Zanimivo pa je, da v zadnjem delu zbirke, naslovljenem Pepe, družinski petelin s tem imenom umre. Slovo od njega s pogrebom morda pomeni večjo in širšo osvoboditev lirske subjektinje, ki je tudi nemalokrat zreducirana na nesnico. Tema se deduje po očetu je nadvse zanimiv in perspektiven pesniški prvenec. Zagotovo gre za zbirko, ki ji ni podobna nobena druga. Ves čas ohranja modernističnost v smislu nekonvencionalnega, neuveljavljenega in novega, tudi skozi intimizem. Tako radikalno različna svetova poetike se dobro dopolnjujeta in prepletata, tako da je zbirka konceptualno zelo dobro zamišljena. V nekaterih intimističnih pesmih, kjer jih že omenjeni pesniški glas ne postavi v perspektivo in se do njih ne opredeli, izgubijo težo, ki jo zbirka sicer ima. Rešitev vidim v manj obsežni zbirki, kjer bi vse pesmi služile svojemu namenu in konceptu in kjer bi bila odločitev za umestitev vsake pesmi zavestna, celoten izdelek pa bi deloval bolj izčiščeno. Kljub temu pa se po branju počutimo malo manj v tèmi, ali pa v njej vsaj nismo sami.
• 
  Boštjan Troha: Kako igrati šah v temi 14.09.2026 4p

  Piše Matej Bogataj, bere Dejan Kaloper. Prvenec Boštjana Trohe – Kara Kako igrati šah v temi, podnaslovljen kot Priročnik za začetnike, je težko žanrsko umestiti, še težje mu je najti primerjavo v domačem literarnem prostoru. Roman sprva deluje precej enigmatično – trije zavaljeni, pijani in našmrkani se v uvodu znajdejo na letalu in na letališčih. Toledo je očitno nadvse bogat in financira igro, ki zahteva precejšnjo investicijo in ga trpijo samo zato. Zraven sta aristokratska dama Joburg, nekakšna grofica, ki nekaj da na fineso in etiketo, in bivši študent medicine Capo, ki je vzdevek dobil ne po svojem šefovskem položaju, temveč po mestu rojstva, Kopru oziroma Capodistrii. So na vrhu v igri, ki jo igra nespremenljivih dvanajst ekip, vendar je njihov primat zaradi notranjih trenj ogrožen, Toledova vse bolj izrazita in naraščajoča nesposobnost hromi in ogroža vse, in ni čudno, da iščejo zamenjavo. Na letališču se vsaj eden od njih dobi z v Parizu živečim fantom, ki pere denar. Vrhunsko, recimo »tisto«, pošiljajo Rusi francoski strankarski voditeljici Marie Le Pen, pa malo savdskim šejkom in kar je še spornih oziroma kot takšnih v literarnem svetu prepoznanih negativcev. Kako, kaj in zakaj poteka igra, Trohe ne zanima in to je brez dvoma velika pomanjkljivost tega pisanja; kot seveda tudi pavšalne sodbe, ki so samoumevne samo v tem zaključenem literarnem svetu, ki pa nima ostrih robov in se nam pogosto zdi, da niti ne poskuša zrcaliti realnosti, temveč vzpostaviti paralelno in samozadostno, neodvisno okolje za negativce. Po uvodu se drastičnost nadaljuje. Tudi z zgoščevanjem. Kandidat, ki naj bi zamenjal brutalno umorjenega Toleda, profesionalno zadušenega s steklenico konjaka, živi kot pralec denarja v Parizu. Pred dekletom, umetnostno zgodovinarko, katere mati je živela v blodnjah zaradi atrijske fibrilacije, skriva, da ima isto bolezen tudi sam. Če se napreza, ga občasno tako zvije, da se po napornih sestankih ali bežanju po smrdljivih predmestjih svetovnih prestolnic, v katerih tolpe neusmiljeno prežijo na bogate, potopi v sanjski svet. Tam se vse odvija na eno temo – na pogodbo s hudičem, podobno faustovski, v kateri se mora odločiti za ničimer zamejeno moč ali za harmonično in malce tudi rutinsko in umirjeno sobivanje z zaročenko. Kar pomeni samo kakšen teden Bornea in želv, sicer pa meščansko in umetniško življenje v Parizu. Ker je razvoj dogodkov divji in komaj verjeten, se nam včasih zdi, da je pretežni del Trohovega pisanja življenje v glavi, torej delirij oziroma prividi, ki jih ima med izklapljanjem zavesti zaradi srčne napake. Recimo bežanje po strehah visoko nad Parizom, s policaji iz posebne enote za petami, komaj nekaj dni po operaciji na prsnem košu – ta je že ena takšna, pa ne edina. Vendar nam enega od ključev za branje ponuja kar Trohova biografija. Ukvarja se namreč z videoigricami, kjer je, kot recimo v filmih o borilnih veščinah, vse mogoče. Breza se upogne in deluje kot lok, če se vanjo zažene sposoben borec. Ravni igre – in Capo ponuja največji možni izplen – proti vrhu dobivajo vse bolj fantastične dimenzije. To skoraj pojasni tudi skrbno izpisane dogajalne prostore, predmestja Pariza in Kaira, letališke terminale, vse je v vlogi nekakšne prepričljivosti. Ob tem ima Priročnik za začetnike še enega vzornika: Tarantina, filmskega režiserja, ki se je bolj kot iz realnosti napajal iz žanrske tradicije in pritrjevanja, celo napihovanja tistega, kar je v žanrih odveč in nepotrebno. Roman Kako igrati šah v temi je tako knjiga, ki se spogleduje z vizualnim, tudi z drastiko, bolj in bolje pa bi moral izrisati motivacijo likov, da bi bil prepričljivejši.
• 
  Kolektiv Igralke in Žiga Divjak: Vozel 14.09.2026 1p

  Predstava Vozel gledalca s pripovedmi vodi skozi zgodovino, sedanjost in vizijo prihodnosti mesta Reka, ki je že zgodovinsko zaznamovano z vojno in vojaško industrijo. Tako ladjedelnica kot druge industrijske panoge so bile že od konca 19. stoletja povezane z vojaško pomorsko opremo. Reka je tudi domovanje kolektiva Igralke, ki jih v Sloveniji poznamo po izjemno uspešnem ciklu predstav Spolna vzgoja 2, pod režijskim vodstvom Tjaše Črnigoj, tokrat pa so k sodelovanju povabile režiserja Žiga Divjáka. Predstava Vozel je nastala v koprodukciji kolektiva Igralke in zavoda Maska Ljubljana, ljubljansko premiero si je v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko.
• 
  Rainer Werner Fassbinder: Osem ur ni ves dan 12.09.2026 1p

  NAPOVED: Prva premiera v Prešernovem gledališču Kranj je bila sinoči. Gre za koprodukcijsko predstavo Osem ur ni ves dan Rainerja Wernerja Fassbinderja. Avtor priredbe in dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, režiser pa Sebastijan Horvat. Premieri v Kranju bo sledila ljubljanska premiera v Slovenskem mladinskem gledališču, februarja pa v Mestnem gledališču Ptuj in v Zagrebškem HNK. V vseh koprodukcijskih hišah, torej. O predstavi v Prešernovem gledališču Kranj pa več Tadeja Krečič. USTVARJALCI: Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Ramšak Marković Scenograf in oblikovalec projekcij Igor Vasiljev Kostumografka Belinda Radulović Avtor glasbe Drago Ivanuša Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Asistentka režije Maruša Sirc Asistentka dramaturgije Brina Jenček Lektorica Mateja Dermelj Oblikovalec maske Matej Pajntar Igrajo Marion Suzana Krevh k. g. Luise Vesna Pernarčič Monika Tesa Litvan Irmgard Živa Selan Käthe, Natakarica Romana Šalehar Jochen Blaž Setnikar Zoran, Stranka Bojan Navojec Franz, Čuvaj parka Matej Recer Rolf, Peter – Marionin fant Blaž Šef Manfred, Duhovnik, Dr. Bertram Aljoša Ternovšek Rüdiger, Harald Stane Tomazin Šef obrata, Wolf Dario Varga Kretschmer, Gregor Borut Veselko Jürgen, Manni Vito Weis
• 
  Mestno gledališče ljubljansko - Oscar Wilde: Saloma 11.09.2026 1p

  Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so začeli novo sezono s premiero poetične enodejanke irskega avtorja Oscarja Wilda – Saloma. Igro je Wilde napisal v francoščini leta 1893; prevedel jo je Primož Vitez, tokratno uprizoritev je režiral srbski režiser Miloš Lolić. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Prevajalec Primož Vitez Režiser, scenograf in avtor glasbene opreme Miloš Lolić Dramaturg Periša Perišić ostumografka Jelena Proković Koreografka Veronika Valdés Lektorica Tjaša Pirnar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka kostumografke Saša Stoimenovska Asistentka režiserja Blažka Gantar Jokanaanovo glavo je izdelal Gregor Lorenci. Nastopajo Klara Kuk, Matej Puc, Mirjam Korbar, Jernej Gašperin, Joseph Nzobandora – Jose, Gaber K. Trseglav, Boris Kerč, Tomo Tomšič, Matic Žust Šprah AGRFT, Robert Kladnik AGRFT, Luka Kotnik AGRFT, Džoni Balloni k. g.
• 
  Irena Štaudohar: Globoko v gozdu 07.09.2026 5p

  Piše Tonja Jelen bere Eva Longyka Marušič. Knjiga Irene Štaudohar Globoko v gozdu je precizno eruditsko delo, ki pa so ga spodbudili osebni vzgibi. Eseje s podnaslovom O divjem in intimnem je namreč sprožila prerana izguba avtoričinega očeta in ravno tako se tudi končajo. A čeprav se je eno življenje tam prehitro končalo, ta habitat ni postal osovražen. Daleč od tega – je izjemen navdih. Irena Štaudohar je v tem polliterarnem delu iz več perspektiv zajela literarni, filozofski, glasbeni, filmski in likovni svet, osrednja nit pa je moč gozda z vsemi njegovimi zakonitostmi in skrivnostmi. Tako kot je v knjigi Fižolozofija ponižno, občudujoče in hkrati racionalno razmišljala o odnosu do vrta in o njegovi veličastnosti, je tokrat gozd postal izjemen nabor lastnih in tujih izkušenj. Kaj vse pomeni gozd oziroma njegov celotni sistem, v katerem bivajo živali, rastline in drevesa, nam prikaže z branjem literature in z lastnim doživljanjem. Približa nam recimo gozd v Mainu, ki ga je obiskala in ki je tudi dogajalni prostor v delih Stephena Kinga. Večkrat je seveda omenjeno delo Walden Henryja Davida Thoreauja, avtorju pa je posvetila tudi samostojen esej, preprosto imenovan Thoreau. Avtoričina skorajda redna pot na Rožnik, vzpenjanje na vrh hriba, pa je kot metafora za očiščenje – ta izčiščena poetika odnosa do gozda je pomemben pokazatelj njenega razumevanja in dojemanja gozda. Gozd ni le sistem dreves. Je veličina, iz katere rastejo pravljice, zgodbe, romani, pesmi, filmi, glasba. Treba ga je občudovati in slišati – in ne dojemati kot nekaj samoumevnega. Skozi vso umetniško zgodovino nam to podaja skorajda poetično in znanstveno. Ne gre torej spregledati, kako pomembno, poglobljeno in veličastno so veliki intelektualci in intelektualke, umetniki in umetnice doživljali gozd in se mu predajali. Čeprav knjiga Globoko v gozdu ni ekološko ali družbeno angažirano delo, pa kljub temu podira idejo antropocentričnega sveta. Kot misel, da smo mi tu le začasno in je narava tista, ki odloča in izbira. Treba je živeti z njo in dopuščati njeno prebivalstvo čim bliže sebi. Kot je to storil Deakin, ki je v domačem dimniku gostil lastovke in zapisal: »Krožile so pod stropom kot modre misli.« Avtorica Irena Štaudohar pretanjeno preliva premišljevanje in gibanje, najsi bo to hoja po gozdu, plavanje v mrzli vodi ali plezanje po drevesih. Divje in romantično hkrati, kot zagovor vseh, predvsem žensk. Vseh, ki jih je svet dojemal kot motilke, čarovnice, histeričarke in pohujševalke. Eseja Drevesa in ženske ter Mistika sta zagovor vseh upornic, resničnih in literarnih. Vse so tlakovale pot in se žrtvovale za današnje ženske. da bi jim bilo lažje: »Danes nas nagovarjajo, ker predstavljajo vrednote, ki jih obupno želimo povrniti, da bi preživeli,« piše Irena Štaudohar. Obširni eseji so polni citatov iz avtoričinih lastnih opravljenih intervjujev in klasične in sodobne literature. Ta se ne omejuje le na določena imena, pač pa se presenetljivo, a razumljivo razvejeno nagiba tudi v bolj popularno kulturo, kot je npr. Elizabeth Gilbert s knjigo Jej, moli, ljubi. Ljubezen in erotika se stapljata mimogrede, že povsem romantično. A to tudi poganja svet – pravzaprav prav blaznost spodbuja nove ideje. In tako se esej Medved posveča tudi erotičnemu odnosu z medvedom. Kontroverzno delo Marian Engel Medved Irena Štaudohar interpretira z globokim spoštovanjem do te živali. To niso zveri, kot nam jih radi predstavljajo njihovi odstranjevalci. Knjiga Globoko v gozdu je preplet čustev, znanja, razumevanja in spoštovanja naravnih zakonitosti. Je dojemanje človeške in naravne prvinskosti, ki je v svetu algoritmov in pristajanja na sivine vedno manj upoštevana. Ne moremo je izbrisati, kot tudi gozdov ne, saj vedno prerastejo umetne zajezitve misli ali prostora. Je kot vmesna pot med magijo, divjostjo, čarobnostjo in razumskim upoštevanjem, strahospoštovanjem narave. Že avtoričina prva knjiga Magija za realiste je dobro tlakovala pot, knjiga Globoko v gozdu pa je vse še bolj nadgradila.
• 
  Muanis Sinanović: Modra svetloba 07.09.2026 6p

  Piše Urban Leskovar, bere Aleksander Golja. Muanis Sinanović velja za enega izmed najbolj prepoznavnih ustvarjalcev v slovenskem literarnem prostoru. Poznamo ga predvsem kot pesnika, esejista in kritika. Za pesniško zbirko Štafeta okoli mestne smreke je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjižnega sejma, za zbirko Krhke karavane pa kritiško sito, je tudi prejemnik Stritarjeve nagrade. V njegovem drugem romanu Modra svetloba spremljamo dva protagonista, Selmo in Miha. Prva je priseljenka bošnjaških korenin, ki se spopada z marginalizacijo, drugi pa problematičen mlad moški, ki nezadovoljstvo nad pomanjkanjem ljubezenskih uspehov pretvori v sovraštvo do žensk. Lika bi si bila težko bolj različna, a to deluje kontrastno in učinkovito uravnoteži pripovedni potek romana. Ponujata namreč drugačen pogled v pereča družbena vprašanja, ki delijo mnenja. Avtor, predvsem prek Selme, problematizira ideologijo nacionalizma, rase in identitete ter poudarja, da gre pri čaščenju teh idolov za občutek večvrednosti. Dominantna kultura nad priseljensko izvaja nekakšno moralno čistko, vse kar se ne prilega njenim ideološkim kalupom namreč razume kot grožnjo za obstoj lastnih vrednot. Sinanović tu razvije tezo, da je privilegirana zahodna kultura, v katero kot perifernega vazala kapitalističnih interesov vključi tudi slovensko družbo, obsedena z umazanijo, da mora nenehno čistiti tisto, kar se, bojda, ne prilagaja in izstopa. Prek Selme tako dobimo vpogled v problematiko odnosa do priseljencev, avtor pa njeno zgodbo tudi globalizira, njen partner namreč prihaja iz Palestine, in tako čiščenje zahodne družbe ni omejeno samo na nacionalizem, temveč gre za destruktivno silo, ki si lasti, raztelesi, kolonizira in preprosto upepeli tiste, ki bi se ji drznili stati nasproti. Brez dvoma imamo opraviti z angažiranim romanom, a najbolj zanimiv lik v pripovedi ni Selma, temveč Miha. Še vedno živi z mamo, osamljen in jezen na svet, za katerega misli, da bi mu moral nekaj dolgovati. Lik je na začetku bolj kot ne žalostna karikatura, nato pa v njem začne tleti komaj zaznavna iskrica človečnosti, ki jo pisatelj na izbranih mestih razpiha. Edino kar bi lahko pogrešali, je, da bi bila radikalizacija Miha, ki se kaže v njegovem nacionalizmu, nakazana z enako suverenostjo in empatijo kot marginalizacija Selme. Nasploh je s slednjo lažje simpatizirati, toda mar ne bi bilo bolj zanimivo, če bi v svoji krhki človečnosti zasijal tudi tako problematičen lik, kot je Miha? Kadar sledimo miselnemu toku Selme, ki se upira standardnim predstavam o priseljencih – izkaže se namreč, da je magistra filozofije in antropologije – pripoved postane izrazito esejistična. Selma pronicljivo secira slovensko družbo in opozarja na njene dvojne standarde, izkaže se tudi, da je njen pogled izostren prav zato, ker je priseljenka. Kaj hočemo, najboljši opazovalci so tisti, ki so iz družbe zaradi takih ali drugačnih razlogov izločeni. Še najbolj presenetljiva je njena opazka o globalizirani zahodni kulturi; njene predstavnike namreč dojema kot moralno in duhovno izvotljene, kot apatična bitja, ki jih pri življenju drži zgolj še popkultura in pretiran konzumerizem. Miha in Selma sta si v neki točki precej podobna, saj njuni življenji, ne glede na to, da je prvi nacionalist, druga pa levičarska intelektualka, siromaši ista sila, ki se napaja iz nestrpnosti in pohlepa, le da se Selma tega vpliva zaveda, Miha pa ostane žrtev svoje lastne ideologije, ki mu govori, da mora s prstom venomer kazati na migrante, in se nikoli ne zave, da je za njegovo pomanjkanje občutka smisla v življenju, pravzaprav kriva tista ideologija, ki jo sam brani. Za duhovno krizo modernega zahodnega človeka namreč ne moremo kriviti migrantov. V tej situaciji lahko implicitno zaključimo, da sta v kolesju postkapitalistične družbe oba enako nepomembna in odrinjena. Sinanović se izkaže za odličnega družbenega kritika, toda celotna angažirana poanta je bralcu preveč konkretno sugerirana. Roman ne vodi v razmislek, temveč prepričuje o svojem prav in morebiti smo zaradi tega prikrajšani za intelektualni užitek. Pred nami ni kost, ki bi se jo dalo glodati, ne gre za pripoved, ki bi bralcu dopustila priti do lastnih zaključkov, temveč za serijo zagovorov danih trditev, ki celotno dogajalno nit romana sproti kontekstualizirajo in razlagajo namesto nas. Sicer pa se pisatelj precej bolje znajde kot esejist, saj mu dogajalna plat romana povzroča malce preglavic. Predvsem proti koncu, z vpeljavo lika Jane Kosovel, ki skorajda postane tretja protagonistka romana, pripoved izgubi nekaj jasnosti. V zgodbi je sicer omenjena že prej, a zgolj bežno, tako bežno, da mora pisatelj o njenem obstoju ponovno opozoriti tudi bralca, Jana Kosovel pa se nato precej nenadno pojavi in zavzame pomembno vlogo, zaradi česar vse skupaj izpade malce rokohitrsko. Sicer pa je Modra svetloba vešče napisan roman, ki se dotakne perečih tematik sodobne družbe. Če bi bila dramaturgija pripovedi enako suverena kot njena razmišljujoča esejistična plat, pa bi imeli pred sabo resnično vrhunski roman.
• 
  Ace Mermolja: Moj papirnati dom 07.09.2026 10p

  Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Če pošteno povem, sem obsežno pesniško zbirko Moj papirnati dom prebirala v nekem posebnem ozračju. Minljivost je z odhajanjem v onkraj nekaterih ljudi iz moje bližine postala preveč resnična, ocena knjige Mrtvaški ples Damijana Stepančiča težka, in izpoved pesnika Aceta Mermolje z opisovanjem bolečine osamljenosti in temine postaranega življenja še težja. Po drugi strani pa mi je bil čustveno-kognitiven pristop tudi v pomoč, saj sem lahko globlje dojemala pesnikovo zrenje v prepad med fizičnim in metafizičnim. Že prvi verzi zbirke Moj papirnati dom napovedujejo hlad, ki bralca spremlja vse do konca knjige: »Vračal sem se s pesniškega srečanja, / ki sta ga objela mraz in dež, / edina v vsem poletju.« Prvi verzi pesmi Vračanje s pesniškega srečanja, napisane junija 2022, bralca takoj popeljejo v žaloigro, ki govori o pričakovanjih in realnosti. Nagrada, ki je pesnik na tem srečanju kljub pričakovanju ni dobil, bi pomenila priznanje njegovemu ustvarjanju v vseh minulih desetletjih – od časov, ko je bil »pred vekom dni« še mlad, do dni, ko se kot star pesnik sprašuje: »Kaj naj mi bo sedaj nagradno tekmovanje, / ko se moram kot cigan odseliti v past puščave?« A je že tako, da je nagrad malo, odličnih pesnic in pesnikov, ki bi si jih zaslužili, pa več, vendar v tem ni njegova poanta. V čem torej je? Zakaj Mermolja – kajti umestitev prav te pesmi na začetek zbirke Moj papirnati dom zagotovo ni naključje – tako izpostavi vrnitev lirskega subjekta s pesniškega večera in meditacijo o nedobljeni nagradi? Da bi v celoti razumeli težo in pomen te odločitve, se je treba ozreti na pesnikovo bogato preteklost, ki jo zaznamuje več desetletij ustvarjanja, na njegovih prejšnjih trinajst samostojnih pesniških zbirk. Zgodnja mladostna poezija Aceta Mermolje je bila na slovenski lirični sceni sprejeta kot sveža, ostra in izrazito opazna osvežitev zamejskega literarnega prostora. Ko je leta 1972 izšel znameniti Pesniški list št. 3, je postal eden najobetavnejših mlajših zamejskih glasov. Njegova literarna pot se je nadaljevala z zbirkami Nova pesmarica, Med kaktusi kuham kavo in Z zvezdami v žepu, v njih je opozoril nase z ironično in hudomušno govorico, v katero je duhovito vpletal elemente nadrealizma. Vse od začetka ga je od starejše generacije zamejskih pesnikov ločeval modernističen pristop z opuščanjem ločil in vpeljevanjem nadrealističnih prvin. Njegov zgodnji vstop na slovensko pesniško prizorišče pred več kot petdesetimi leti, ko se je njegov lirski svet razpenjal od Krasa prek Benečije vse do morja, je zaznamoval oster posluh za drobne, na videz nepomembne detajle. Začetna faza, polna formalnega eksperimentiranja in ironične distance, je postavila temelje za prehod v polno pesniško zrelost. Kot zamejski avtor je seveda v svoji bogati metaforiki opisoval vsakdanje življenje tržaškega prostora. V zbirkah Igra v matu, Elegije in Basni ter Drobci na parketu so njegove pesmi dobile novo konotacijo, meditacija o modernem svetu, odtujenosti in družbenih krivicah je postala intimnejša in globlja. V času, ko je v ospredje postavljal socialna, idejna in eksistencialna vprašanja tržaške oziroma zamejske stvarnosti, je bilo v njegovi poeziji zaznati tesnobo, odtujenost in osamljenost sodobnega človeka. Prelom v njegovem opusu, ki že napoveduje intimen obračun z minljivostjo, predstavljajo zbirke Na robu lista, To ni zame in predvsem Okruški. Osnovni motiv postaneta staranje in minljivost, s čimer nadaljuje v zbirkah Čivk duše in slogovno drznejši Lukov greh. Moj papirnati dom je zbirka daljših in krajših pesmi v prostem verzu s premišljenim in mestoma upočasnjenim notranjim ritmom. Urejena je v šest ciklov z različnim naborom pesmi: Laguna, Upor, Analiza sanj, Čas nevidnosti, Drobtine in Za zaključek. Prvi je najbolj meditativen. Pesnik govori o želji po pisanju knjige in hkrati o tem, da se boji ostati duša brez mesa in se izliti v madeže črnila. Piše o daljavah časa, o preteklosti v Jugoslaviji, revoluciji in Titu. O Gorjancih in Kostanjevici na Jakčevi sliki, o jezu na modri Soči in z granatami preluknjanem Sabotinu. O otočku Gradiške lagune in celo o nostalgičnem dopustu z ženo, vnukom in psom na Olibu, ki se že navezuje na naslednji spomin. Kot enajsto je na konec uvrstil pesem Rogoznica, o polotoku, kamor so se na počitnice vrnili po vojni, ki je pometala s topovi in s sovraštvom in ko je sosed klal soseda. Napisana je bila pred tridesetimi leti! Že Mermoljev natanko premišljeni izbor in gradnja tega razdelka pričata o prepletenosti časa, kjer v pogledu na preteklost ni pomembna kronologija. Izmed vseh enainpetdesetih pesmi v knjigi so samo štiri v prvem razdelku označene z letnico nastanka. Drugi cikel, v katerem je štirinajst pesmi, že z naslovom Upor določa drugačne verze. Pesmi z večjim političnim nabojem o vojnih grozotah, uporu proti zlu in človekovi uničevalni naravi so ujete v pretekli čas, kjer »Spomin miži, / da ne bi štel izgub / in imen v poteptani travi«. Ekspresivna metaforika v naslednjih bolj metafizičnih razdelkih dobi krila. Analiza sanj s petimi pesmimi predstavlja dramaturški vrh zbirke zaradi čiste liričnosti, ki si jo Mermolja privošči, kot da mu mala, drobna sanja ne dovoli verzov o grozotah, vojnah in travmah današnjega časa. Cikel se konča z izginotjem pesnika, ki je daroval sporočila pobesnelemu vetru, da je razmetaval poletja in zime, dolge verze in kratke rime. Dialog z mrtvimi in razmišljanje o nekem drugem življenju se nadaljuje tudi v ciklu Čas nevidnosti. V desetih pesmih z estetsko izpiljenimi prispodobami je podana globlja refleksija o neskončnosti vesolja in časa, v eni od teh pa predstavi pesnika, ki »s premraženo roko / išče globino, tisto pod / snegom in pod ledeno zemljo, / ki v odkrivanju srčnih strun / rani s petjem telo do krvi«. Cikel desetih pesmi Drobtine prinaša krajše zapise, pa tudi različna sporočila. V prvi, Kratka avtobiografija, se pesnik sprašuje: »Kdo sem?« Naslov naslednje je odgovor: Zamejski pesnik. Pesniško poslanstvo, spomini na mrtve pesnike iz svojega okolja, samota in molk, zaklenjen v kletki upa. Na koncu knjige je v razdelku Za zaključek samo ena pesem, ki pa se kljub naslovu Vse izgine, ne konča turobno: »Iz žalostnih not se predrami up / in pomislim na obliko sanje, / ko leti v oblak kot / pravokoten zmaj, / ki ga otrok vleče z vrvico, ovito na prste; / rahel tresljaj življenja.« Prav v tem »rahlem tresljaju življenja« se skriva odgovor na vprašanje, zakaj Ace Mermolja zbirko Moj papirnati dom odpira z grenko meditacijo o nedobljeni nagradi. Verzi o nedobljenem družbenem priznanju na začetku knjige niso izraz užaljenosti, temveč pesnikov zavestni rez z zunanjim, materialnim svetom. Priznanja in nagrade pripadajo preteklosti, tektonskim premikom zgodovine, Trstu in zamejski stvarnosti, ki jo je pesnik popisoval več kot pol stoletja. Na pragu starosti pa pesnik, ki se nedvoumno sooča z minljivostjo lastnega življenja, a hkrati vztraja v pesniškem dialogu s svetom, spozna, da je edina resnična »nagrada« tista, ki ostane, ko vse zunanje izgine: to je sposobnost, da iz globine osamljenosti in mraza še vedno izvabi lirično sanjo. Postavitev uvodne pesmi je tako ključ, ki bralcu odklene celotno zbirko – je Mermoljevo dokončno slovo od hrupa sveta in prostovoljen vstop v tišino lastnega papirnatega doma, kjer je pomembno le še tisto, kar je metafizično.
• 
  Gajin svet 3 04.09.2026 3p

  Če je bil Gajin svet v prvem delu zmes romantične komedije in prvin kriminalke, nas tokrat preseneti njegova skoraj dvodelnost, nekako v prvi tretjini in sklepu spremljamo Gajino zgodbo o njeni prvi srednješolski romanci, pri čemer na lastni koži izkusi medvrstniško nasilje; v večjem delu filma pa se zgodba povsem zasuka v vojno kriminalni žanr z vrsto akcijskih prizorov po zgledu ameriških filmov z udarno glasbo in hitrimi rezi. Tema je ugrabitev njene mame, ki sodeluje z Zdravniki brez meja, in sicer v izmišljeni državi, kjer divja vojna. Poda se na pravo reševalno misijo, pri tem pa mora proti pričakovanjem združiti moči s kriminalcem Aleksom. Prvi film Gajin svet iz leta 2018 je bil dramaturško vsekakor bolj strnjen, gledalec pa se tokrat mora sprijazniti, da gre za obliko okvirne in vložene pripovedi, obe pa imata močno, spodbudno, tudi poučno sporočilo: da ni vse tako, kot je videti, da to ni razlog za pesimizem, da se zlo lahko spremeni v dobro, da nikoli ne obupaj in da pogum rešuje. Tako je zastavljen tudi eden od dveh osrednjih likov, kriminalec Aleks, ki ga igra odlični Jurij Zrnec, in seveda Gaja, Uma Štader, ki pristopa k svetu s samoumevnim pogumom in simpatično odrezavostjo Pike nogavičke. Aleks značajsko nekoliko spominja na očeta Lukea Skywalkerja iz Vojne zvezd, ko se odvrne od temne sile in stopi na pot dobrega; kot je videti, tudi Aleksa njegova intimna, družinska zgodba, ki je na tem mestu ne bomo izdali, prepriča, da Gaja ni samo nadležna otročela, ki se znajde ob njem, ko bi to najmanj hotel, in ji pomaga. Dodatna sled, da je bila Vojna zvezd do določene mere vzor za Gajin svet 3, pa je – poleg same vojne tematike – končna podelitev nagrad za pogum – spomnimo se, kako se konča prvi del izvirne trilogije. S temi referencami seveda ni nič narobe, dejstvo pa je, da nam je očitno ameriški pristop k oblikovanju značajev in same zgodbe že dodobra zlezel pod kožo. K temu lahko prištejemo tudi režijsko sicer spretne posnetke dogajanja z vojnega področja ali ilustrativne posnetke, ko namesto dialoga samo gledamo na primer zaljubljeno pomenkovanje najstniškega para, zraven pa igra glasba, vendar se zdi, da so ti včasih predolgi. Med igralskimi miniaturami je treba izpostaviti prepričljivo igrivost Ajde Smrekar v vlogi Gajine mačehe, pristnost Jerneja Kogovška v vlogi nespretnega mladega pomočnika inšpektorja in vživetost Mine Švajger v srednješolsko obstranko. Gajin svet 3 je film, namenjen mladini, ki ji bo najverjetneje blizu romantična komičnost in akcijskost vojne kriminalke, čeprav je verjetnost zgodbe marsikdaj precej upogljiva na račun komike, kot predstavnik malo starejšega občinstva pa si bom zapomnil predvsem duhovito plat Aleksa in Gaje in njun skupni, izstopajoči prizor s pravimi dramskimi prvinami.
• 
  Iztok Geister: Esej o otoku 31.08.2026 5p

  Piše Matej Bogataj, bere Igor Velše. Iztok Geister je od pesniških začetkov, ko je bil član konceptualistične skupine OHO, takrat s pomenljivim psevdonimom Plamen in s pesniško zbirko Parjenje čevljev kot najbolj znano in priznano iz tistega obdobja, prehodil dolgo literarno pot. V zadnjem času ga beremo predvsem v občutenih in poglobljenih esejih o naravi – o sobivanju, soodvisnosti in raznovrstnosti živalskih vrst v različnih biotopih. Izstopajo predvsem spisi o pticah, bil je tudi soustanovitelj Društva za opazovanje in proučevanje ptic, ki je s svojimi monitoringi opozarjalo na občutljivost naravnih habitatov, izpostavljenih intenzivnemu in monokulturnemu poljedelstvu, kemičnemu in biološkemu onesnaženju in nepremišljenemu prilaganju krajine potrebam človeka, kar potem plačujemo recimo s poplavami in sušami. Esej o otoku predstavlja naslednjo fazo njegovega pisanja, navdihuje se pri piscih, ki pišejo tudi na podlagi prebranega. Pri Geistru, kot je sam neženirano zapisal, tudi na podlagi televizijskih dokumentarcev o različnih stabilnih, včasih tudi ogroženih habitatih na eksotičnih in težko dostopnih, pogosto množičnemu turizmu tudi prepovedanih območjih po svetu. Pri tem je opazen Geistrov odmik v katalogizacijo, v sicer esejistično omejeno in osebno precejeno, pa vendar takšno oblikovanje različnih seznamov in nabiranje podrobnosti, kakršnega sta recimo obnovila knjižni molj in obsedenec s starimi rokopisi in deli mojstrov fantastike Jorge Louis Borges in Umberto Eco z obsedenostjo s seznami. Ali pa strastni erudit Predrag Matvejević s knjigami o kulturni pestrosti Sredozemlja ali nabirko zapisov o kruhu. Podobno kot njegov neoavantgardni vrstnik Ivo Svetina, ki je iz potovanja pomorščaka Barbose prozno in kar najbolj osebno izpisal skoraj fantastičen, pa vendar tudi na zgodovino naslonjen roman Malabar, tudi Geister v Eseju o otoku povzema popotne dnevnike in pričevanja zapisovalcev o velikih pomorskih ekspedicijah. Povzame Homerjevo Odisejo, ker se njene epizode dogajajo na otokih, obdela Robinzona in se ukvarja z velikimi odkrivanji, od Magellanove poti okoli sveta do Darwinovega potovanja z ladjo Beagle, omenja gusarstvo in usode nasedlih posadk, vse kar najbolj osebno precejeno in verjetno hote nezaključeno, skoraj naključno. Pogosto pač v službi citiranja obskurnih avtorjev, ob čemer pogosto upravičeno polemično precedi odnos do živali in domorodcev na na novo odkritih ozemljih, pa naj gre za nekdanje živalske portrete, kakršne je pisal Fran Erjavec, ali za predsodkov polne in do delov biološkega konglomerata nastrojenih popisovalcev živalskih vrst. Nekaterih izginulih, drugih ogroženih, če so se prilagodile majhnosti specifičnosti otoškega življenja in jih je potem doletelo odkritje človeka z vsemi boleznimi in živalskimi vrstami, ki jih takšno zavojevanje prinese. Ne le, da je Geister izpustil recimo Guliverjeva potovanja, kjer nastopajo plavajoči otoki in fantastične prikazni kot izraz notranje imperialne politike, tudi v poglavju o poimenovanju otokov po živalih se bolj naslanja na enciklopedično znanje kot na izkušnje iz akvatorija, v katerega se sicer rad spominsko vrača. Izpusti recimo zadrske in kvarnerske otoke, kot so Mišar, Mišnjak ali Zeča, da o poimenovanju jadranskih otokov po ribjih vrstah, kot je recimo Grujica, ne omenjamo. Vendar je takšna provizorična zasnova zbirke esejev, ohlapno nabranih okoli pojma otok, verjetno hotena. Čeprav se po zamahu zdi, da gre za koagulacijo, za zgoščevanje vedenja, za tisto, kar so včasih imenovali summa, pa je Geistrovo pisanje lahko kar najbolj osebno. Najbolj učinkovito takrat, kadar govori o eksotičnih pticah ali redkih, endemnih rastlinah, najbolj neposredno takrat, ko popisuje svoje stike z redkimi ptičjimi vrstami in morda najmanj posrečeno v poljudnem uvodnem delu, ko poskuša jezikoslovno zajeti pojmovni bazen ali v stilu poljudnih revij našteti vzroke za nastanek otokov. Kar navdušuje, je Geistrov optimizem; ne le zaradi nedavnih znova odkritih ptičjih oziroma živalskih vrst, za katere so mislili, da so izginile, tudi usodo koralnih grebenov vidi drugače od medijsko zapovedanega senzacionalizma in verjame v veliko regenerativno moč narave.
• 
  Iris Vinski: Da ne 31.08.2026 4p

  Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Zgoraj besedica, pritrdilnica da, spodaj besedica, nikalnica ne. Vmes pa črnina, črnina nekje med sajami in nočjo, kakršna je značilna za knjižno zbirko Črna skrinjica. V njej naj bi izhajale pesmi, ki pri drugih založbah iz različnih razlogov niso objavljive. Naslednji razlog za nastanek knjižne zbirke je način predstavitve knjig: Literarno društvo IA, ki ga vodi Dejan Koban, za predstavitve uporablja kar najrazličnejše pristope, kot so koncerti, plesni vložki in podobno. Najbolj pogost razlog za objavo v tej zbirki pa je, da takšne pesmi niso tržno naravnane, kar pa je nekoliko majav razlog, saj je produkcija pesniških zbirk presegla vsa pričakovanja, in trg pesniških zbirk pač ni tisti trg, ki bi zadeve reguliral. In prav pristajanje na netržnost poezije je adut Literarnega društva IA. Adut zbirke Črna skrinjica je tudi enotnost pri oblikovanju, ki je črna barva knjižnih platnic, vmesnih strani in črk, ter bledo rumenkasta barva opesnjenih strani v knjigi. Obe barvi delujeta dokaj mrliško. Povedano drugače: kaj le lahko skriva črna skrinjica oziroma kaj se le lahko pojavi med takšnima knjižnima platnicama? V primeru pesniške zbirke Iris Vinski je dualnost knjižne opreme še poudarjena z naslovom, ki je polaren: da, ne. In tu se pojavi še vprašanje vmesnosti: kaj je med da in ne? Funkcionalen odgovor bo navedek iz pesnitve z naslovom tovarna lukenj in razpok, katere tretji del se glasi: »morda bi morala postati zlobotrebec.« Izpostavljena pesnitev je ključna za doumetje zbirke da ne. Pesmi v zbirki ne sledijo ustaljeni izrazni obliki, ki naj bi bila sestavljena iz določenega števila kitic, zlogov, rim oziroma ustaljenega vzorca. Pesmi v tej zbirki so nametanke. Nametanke v smislu jezika, saj se v njej poleg knjižne slovenščine pojavljajo še druge oblike govornega izraza, kot so narečje, sleng, tujke in podobno, ter nametanke v smislu likovnega izraza, saj prehajajo v oblike tako imenovane konkretne poezije, v kateri videz pesmi oplemeniti njeno vsebino. Iris Vinski je v svojo prvenko združila usmeritve založbe oziroma literarnega društva. Je namreč tudi pevka pri skupini Tremor, ki poleg osnovnega punk-rokovskega izhodišča izvaja tudi druge zvrsti popularne glasbe. Njeno knjižno prvenko bi lahko označili z besedo hibridnost, kar v tem primeru pomeni, da je v teh pesmih vsakega po malo. Razdrobljenost v vsakršnem smislu je prednost, ki učinkovito deluje v povezavi z že omenjenimi možnostmi predstavitve pesmi, a za knjižno branje je takšen izpis pesmi moteč. Toda motnja ni slabost. Motnja je opozorilo. Motnja je tisto pojmovno polje, ki je določeno med besedicama da in ne. Verzi, ki se pnejo in padajo med vodoravnimi stihi, verzi, ki se pretirano ponavljajo, verzi, ki so razdrobljeni med rumenkasto obarvane strani, so verzi popularne kulture, ki ne prisega na enovitost izraza. Tako izpisane pesmi opozarjajo na način govorjenja, ko se hoče v kar najkrajšem času povedati kar največ. In prihaja do motenj, do nekakšnih pomenskih sklopov, ko ni prav jasen pomen, sporočilo. Ena od oznak za take pesmi bi bila tudi frfotave pesmi, kar naj ponazorita vodoravna verza iz pesnitve z naslovom organizatorka: več od glave ne morem odpreti, / pokopljite jo na pokopališču školjk. Zbirka Iris Vinski da ne se sklene s kar petimi zahvalami ženskam, ki so tehtno pripomogle, da je izraz pesmi divjost, nekonvencionalnost in predvsem obetavnost, ki pa ni ekstremni feminizem.
• 
  Igor Harb: Ko zemlja zdrsne za obzorje 31.08.2026 7p

  Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Nad znanstveno fantastiko nisem bila nikoli navdušena. Ne nad filmi, še manj nad literaturo. Prav tako nisem preveč navdušena nad vesoljem. Občudovanje od daleč – zvezde, sonce in luna, to ja –, če pa bi mi kdo ponudil zastonjsko potovanje tja gor, bi ga brez premisleka odklonila. Potem pa mi pride v roke odličen roman britanske pisateljice Samanthe Harvey V orbiti, v katerem en sam dan spremljamo posadko astronavtov na kroženju okrog Zemlje. Za njim pa me doleti še knjiga Ko zemlja zdrsne za obzorje. Na platnicah je zapisano: “Ko Zemlja zdrsne za obzorje je znanstvenofantastična romanca, ki se iz Slovenije prihodnosti izstreli v vesolje. Človeštvo je zakorakalo v kolonizacijo osončja z gradnjo vesoljskih postaj in baz na Luni in Marsu. Astronavtski poklic je med najbolj iskanimi in najboljše astronavte v Evropi urijo v Planici.” Obe knjigi sta me, proti pričakovanjem, navdušili. Pri obeh se pojavi isto ime – Igor Harb. Prvo je prevedel, drugo je napisal. In z njo posrečeno “vrgel rokavico” še kakšnemu slovenskemu piscu tega žanra. Saj ne, da jih v preteklosti ne bi bilo; še najbolj se mi je vtisnil v spomin Vid Pečjak z mladinskim romanom Drejček in trije marsovčki iz leta 1961. Gotovo pa še nisem brala tako žmohtnega primerka izpod domačega peresa, nekakšnega znanstvenofantastičenga križanca med ljubezensko zgodbo, kriminalko, akcijskim romanom in tehnološkim trilerjem. Čeprav se zgodba romana Ko Zemlja zdrsne za obzorje dogaja kar nekaj desetletij v prihodnosti, je zelo verjetna – pa saj nas niti vesoljski turizem, ki je bil pred kratkim še utopija, danes ne preseneti več. Pravzaprav ne vemo, ali se veliko v knjigi omenjenih stvari ne dogaja že zdaj, pa so nam zamolčane. K temu pripomoreta tudi zelo stvarna, živa in strastna glavna junaka: arheolog Frank Beddoe, ki preučuje izkopanine v Egiptu, in detektivka Julija Perun, polkovnica Solarpola, ki pride ponj, da ga odpelje na priprave na skrivnostno vesoljsko odpravo. In to v Planiško zvezdno mesto, ki se je razvilo iz Nordijskega centra Planica in v katerem se telesno in psihološko urijo astronavti za soočenje z največjimi izzivi človeštva. Julija že ima izkušnje z vesoljem, saj se je iz njega vrnila samo zaradi hude poškodbe in si zdaj, že rehabilitirana, želi le nazaj. Na Frankovo vprašanje, kako je tam v prostranstvu, odgovori: “Prvi pogled na Gajo te ubije. Dobesedno. Nekaj v tebi umre. Ampak se istočasno tudi rodi nekaj novega. Presunjen si kot še nikoli. Zaveš se, da si deležen spoznanja, ki ga niso zmogli doumeti Nefretete, Napoleon, Nietzsche, niti Norma Jean. A to hitro mine. Preveč se dogaja, da bi se lahko prepustil temu čudežu. Spremljati moraš kontrole, premikati stikala, se privaditi na lebdenje … Življenje te potisne naprej. Skrb za življenje, skrb za preživetje premaga ta globoka čustva, ampak zaveš se, da si zdaj drugačen človek.” Juliji se vrnitev v vesolje odmakne, saj mora postati Frankova mentorica pri njegovih vesoljskih urjenjih, tako da se zgodba skoraj vse do zadnjega odvija v Tamarju. A Julijina jeza zaradi zamude in Frankovo upiranje čustvom kaj hitro prerasteta v ljubezen. Skrivnost kot v vsaki dobri kriminalki ves čas visi v zraku, dogodkov in napetosti pa kljub temu ne manjka, saj je mednarodna ekipa izbranih kandidatov zelo pisana, vključno z nekaj zlobneži, ki povzročijo največ prave filmske akcije. Pisatelj posrečeno vkomponira nekaj pesniških aluzij, z novopečenima zaljubljencema se sprehodimo in zabavamo po živahni Ljubljani, ki ni več mesto, namenjeno turistom, ampak v njej polnokrvno uživajo njeni prebivalci, s celotno ekipo pa za obvladovanje izolacije in klavstrofobije preživimo noč tudi v kraški jami. V vesolje vstopimo šele v zaključnih poglavjih, in to tako intenzivno, da se na trenutke zdi, kot da smo tudi mi, vsaj v duhu, zapustili Zemljo. Predvsem so osupljivi verodostojni podatki, ki jih je Harb zelo poljudno in v premišljenem ritmu razporedil po knjigi. Hohmannova prenosna orbita, teraformiranje, vzpostavitev vesoljskih ekosistemov, gojenje opraševalcev – čebel in čmrljev – v vesolju, zaporedna vesolja, teleportacija, viskozne tekočine, protistresni gel, tirni top, hibernacija, pospeševalnik za kvantno deportacijo ... Bralcem pa bo gotovo ostal najbolj v spominu zelo čuten prizor skorajda plesno usklajenega lebdečega seksa, ki je tukaj čisto zares kozmičen. Roman Ko Zemlja zdrsne za obzorje se začenja pri egiptovski piramidi ter konča s piramido na Marsu in akrostihom Frankovega dvojnika, ki napoveduje zanimivo nadaljevanje. Čeprav pri žanrski literaturi ne pričakujemo visokih misli in razodetij, je Harbov roman prežet z duhom človeške pomoči in sodelovanja, kar je še ena odlika njegovega dinamičnega pisanja. Eden lepših odlomkov je tisti, ko Julija pomisli, kako bi na začetku kariere svojo izurjenost egoistično izkoristila le zase, po vseh izkušnjah v vesolju in rehabilitaciji pa je končno doumela bistvo skupnosti vesoljskega raziskovanja – da z osvojenim znanjem lažje pomagaš drugim, ko te potrebujejo. Saj te v vesolju, če si sam, nihče ne more slišati, ko pokličeš na pomoč. Tam zgoraj je tvoje življenje vedno odvisno od drugih. To zahteva zaupanje, iz tega pa se rodi vera v človeštvo. Kljub vsemu grdemu, kar vidimo tukaj na Zemlji. Morda se bo po izidu Harbovega romana sprožil plaz slovenske znanstveno-fantastične literature, tako kot je po Golobovem Jezeru skokovito narastlo število piscev slovenskih kriminalk. Ali pa so, kar bo najbrž bolj držalo, šele takrat prišli do izraza in uspeha tisti, ki so jih že prej pisali, a so zaradi podcenjenosti žanra ostali precej neopaženi.
• 
  Zasebno življenje 28.08.2026 4p

  Zasebno življenje Rebecce Zlotowski je kriminalna drama, ki to pravzaprav ni. Film se osredinja na lik Lilian Steiner, ameriško psihoterapevtko, ki živi v Franciji, igra jo Jodie Foster, in na prelom v njenem profesionalnem ter zasebnem življenju, ko izve za smrt svoje pacientke Paule. Lilian spoznamo kot izrazito hladno in racionalno psihoterapevtko z dolgo kariero, ki v meščanskem stanovanju sprejema paciente in posluša njihove takšne in drugačne tegobe. Njeno navidezno neomajnost in profesionalnost v filmu sprva zamaje obisk dolgoletnega pacienta, ki ji v obraz vrže dejstvo, da je po samo enem obisku hipnotizerke prenehal kaditi, česar mu ni uspelo v osmih letih obiskovanja njenih terapij. Pozneje Lilian izve še za smrt pacientke Paule. Ta naj bi umrla zaradi samomora s prevelikim odmerkom zdravil, ki ji jih je predpisala Lilian. Ko se Lilian pojavi na spominski slovesnosti, odziv moža pokojnice, ki jo od tam prežene, v njej sproži dvom v to, ali je res šlo za samomor. Lilian, ki ji vse od dogodka iz oči nepojasnjeno tečejo solze, se odloči, da bo zadevi prišla do dna. Iz psihoterapevtke se prelevi v detektivko, ki želi raziskati, ali nista morda Paulina hči ali pa njen mož kriva za njeno smrt. Če se sprva film še zdi kot klasičen primer zgodbe odločne posameznice, ki delo organov pregona vzame v svoje roke, pa v filmu Zasebno življenje pripovedne niti ubirajo vedno bolj nenavadne zasuke. Lilian postane obsedena z idejo kriminalne odgovornosti Paulinega moža, med drugim za pomoč nanovači svojega nekdanjega moža, s katerim se v vlogah amaterskih detektivov ponovno zbližata, odpravi pa se celo do hipnotizerke, ki poskrbi za Lilianine nadrealistične pobege v podzavest. Prav ti, nekoliko lynchevski prizori, gledalcu vedno bolj dajejo sumiti, da Lilian morda na svoji misiji ni več zares racionalna, in da je bolj kot hladna, že dolgo in vedno bolj izgubljena v svojem notranjem svetu. Ko jo med detektivskimi peripetijami spremljamo ob delu s pacienti, se zdi odsotna, kot da jih ne posluša zares, podobno deluje tudi v distanciranem odnosu do svojega odraslega sina. Čeprav se kriminalna nit večkrat zaplete in gledalci pričakujemo nekakšen spektakularen razplet, ki bo razložil številne nenavadne indice, ob izteku filma postane jasno, da vprašanje ni, ali je kdo ubil Paulo, temveč, da se je Lilian pravemu vprašanju –vprašanju, ali je za svojo pacientko storila dovolj in ali ji je znala zares prisluhniti, ko je bilo to potrebno – z igranjem detektivke v resnici želela izogniti, njene vse bolj bizarne ideje pa so rezultat občutka krivde, ki ga je poskusila na vse mogoče načine potlačiti. Čeprav morda nekaterim konec filma ne bo po godu, saj je precej bolj enostaven, kot so napovedovale mnoge pripovedne niti in predvsem, ker nekatere od njih niso do konca pojasnjene, je Zasebno življenje izjemno gledljiv filmski izdelek, ki bolj kot na natančnih razrešitvah gradi na žanrskih preobratih in glavnemu liku. Lilianine sprva nepojasnjene solze so bile morda preprosto solze žalosti, kar je nekakšen simbol za celoten film, v katerem se nepojasnjeno izkaže za precej očitno, kriminalna drama pa se razkrije kot psihološka drama, ki se ne jemlje preveč resno. Natrpan scenarij namreč spretno spaja kriminalne elemente in psihološke konflikte s humorno podstatjo, ki izhaja iz notranjih trenj osrednjega lika. Prav lik Lilian, ki prehaja od hladne profesionalke do nevrotične amaterske detektivke in nekdanje žene, ki se pusti omehčati nekdanjemu možu, pri čemer ji gledalci nismo ves čas naklonjeni, a nas uspe s prikupno humornostjo vseeno nasmejati, je namreč tisti, ki film poganja naprej. Jodie Foster pa nam je v Zasebnem življenju – in to v popolni francoščini – ponovno dokazala, da je kos še tako protislovnim likom in da ji igrivost avtorskega evropskega filma dobro dene. Recezijo je napisala Petra Meterc, iz oddaje Gremo v kino.
• 
  Bridki božič 28.08.2026 5p

  Kdo bi Pedru Almodóvarju očital, da se po 23 celovečercih ponavlja; mi bomo raje rekli, da se vrača k večnim temam ustvarjalne krize, krivde in ega. Pri 76 letih se sprašuje, ali je ustvarjalni princip, na katerem je zgradil celo svojo kariero, sploh legitimen. Po izletu v ustvarjanje v angleščini se Španec vrne k iztočnicam največje mojstrovine svojih zrelih let, drame Bolečina in slava. Še vedno ga namreč mučijo dvomi o etičnosti prenašanja resničnega življenja na film. Raúl je scenarist v srednjih letih in v primežu ustvarjalne krize. V svoj novi scenarij začne vpletati poglavja in osebe iz lastnega življenja. V tej zgodbi režiserka oglasov Elsa išče pot nazaj k filmski umetnosti. Medtem ko Raúl sedi pred tipkovnico, Elsino izmišljeno življenje pred našimi očmi zaživi enako polno kot življenje moža, ki si njeno usodo sproti izmišlja. Bridki božič je tako zgodba, ki se odvija na dveh vzporednih ravneh, in Almodóvar od gledalca pričakuje, da bo med njima našel vzporednice in ujemanja. Včasih nam ta ujemanja kar izrecno pojasni: Raúl se spominja, kako je pred dvajsetimi leti prvič doživel napad panike, in podobna usoda doleti tudi Elso. Po naključju pristane ravno v bolnišnici, v kateri je snemala svoj zadnji film, preden je to poglavje svoje kariere obesila na klin. Elso v njeni stiski za roko drži skoraj svetniški fant, mladi slačifant in gasilec Beau, ki deluje deloma kot idealizirana seksualna fantazija, deloma kot še eden od Raúlovih alter-egov in malce tudi kot njegov resnični partner Santi. Oba protagonista, Raúl in Elsa, imata torej globoko vdana partnerja, katerima sta dodelila zgolj podporno vlogo v svoji drami; tako Beau kot Santi obstajata samo v odnosu do svojih čustveno skopih ljubimcev. Zdi se, da nas Almodóvar svari pred tem, da bi se zaljubljali v umetnike: vsakogar so pripravljeni spremeniti v stranski lik svoje lastne melodrame. Če se je v Bolečini in slavi Almodóvar še spraševal, kako lahko osebna zgodovina navdihne umetniško ustvarjanje, zdaj njegov umetnik navdih išče predvsem zunaj sebe. Raúl in Elsa skoraj izključno popisujeta dogodke, ki niso njuna last: tragična smrt otroka, diagnoza neozdravljive bolezni, razpadajoče zakonske zveze prijateljev. Pokažeta nam sicer, kako se umetniško delo rodi, a pri tem iz procesa v celoti izpadeta empatija in uvidevnost do drugih. Raúl kot Elsa se v svojem pisanju igrata z ognjem: navdih črpata iz najbolj bolečih življenjskih epizod ljudi, ki so jima najbližje. V tej dimenziji se naša dvodelna zgodba razcepi še enkrat: kakšno priznanje poskuša po ovinkih iz sebe iztisniti Almodóvar sam? Avtofikcijo je ustvarjal, še preden je žanr sploh dobil to ime. Koga je izdal, na čigava čustva se je prisesal za svojo lastno umetnost in kakšne demone poskuša izgnati z Bridkim božičem? Umetnost posnema življenje in življenje posnema umetnost. Oba režiserja v filmu travme svojih najbližjih za dramatično napetost uporabita s tako lahkoto in sta svoje početje pripravljena braniti tako odločno, da je treba sklepati, da je tudi Almodóvar vse etične zadržke pri sebi že zdavnaj razrešil in ranjena čustva okolice pripisal kolateralni škodi. Osrednja dilema filma se tako zdi "razrešena", še preden dobi poln razmah; Almodóvar kakršnemu koli nasprotujočemu stališču ne odstopi dovolj manevrskega prostora, da bi lahko verjeli njegovi domnevni dilemi in razklanosti. Bridki božič je mea culpa, v kateri nobeden od treh umetnikov – Raúl, Elsa in predvsem Almodóvar – ne čuti kake pretirane krivde. »Spomin, prepleten s fikcijo, je vedno fikcija,« zaključi Raúl. Bridki božič je težko razumeti drugače kot osebni manifest, kot samokritiko in hkrati že tudi apologijo velikega mojstra, ki se ozira na svojo polstoletno kariero. Tema bolečine, ki je povezana z umetniškim ustvarjanjem, je njegova stalnica. Tokrat ji dodaja tudi nežno obsodbo umetnika, ki je tako zaverovan vase in v lastno bolečino, da ni zmožen zares videti ljudi, ki ga imajo radi. Avtorica recenzije je Ana Jurc, iz oddaje Gremo v kino.
• 
  Nataša Velikonja: Ključi 24.08.2026 6p

  Piše Sanja Podržaj, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič Pesniška zbirka pesnice, esejistke in prevajalke Nataše Velikonja preseneti že na prvi pogled, in to dobesedno. Oblečena je v črn ovitek, na naslovnici pa ne najdemo naslova in imena avtorice, ampak kar pesem. Na ta način v zbirko vstopimo, še preden knjigo zares odpremo. Zadnja platnica, ki običajno vabi z blurbom, je prazna, tudi na zavihkih in v notranjosti knjige ni nobenega spremnega besedila o zbirki ali o avtorici. Brez dodatnih besedil smo bralke postavljene pred golo poezijo, ki nas vabi, da se z njo soočimo neposredno, se ji prepustimo brez obljub in pričakovanj, brez kakršnih koli usmeritev. Čeprav so naslovni ključi vodilni simbol zbirke, ključa za branje ne potrebujemo. Pozornost pri oblikovanju pa je samo pika na i pri konceptualni dodelanosti celotne zbirke. Gre namreč za pesmi v prozi, ki se med seboj smiselno nadaljujejo in povezujejo v tekočo pripoved, kot bi se drug za drugim nizali filmski prizori. Pesmi so pripovedne, neposredne, iskrene in globoko intimne. Zdi se, da je odsotnost vseh spremljevalnih besedil način, da bi se kar se da otresle vseh oznak in kategorij, ki bi se nanje brez dvoma nalepile. Lezbična poezija, družbeno kritična poezija, aktivistična poezija, izpovedna poezija … karkoli od tega bi uporabili, da bi lažje zagrabili snov zbirke, bi bilo premalo, preozko in pravzaprav nepošteno do pesmi. Njihovo vsebino najbolje opišejo verzi: »Rada pišem o vsaki stvari in stvari je toliko, kolikor jih naberejo duša in oči, pa še vse onkraj, življenje je obsežno, jaz pa ne znam zapirati oken in vrat, in tako me ta nabor preganja, ...« Pesniška snov je življenje samo oziroma tisti drobec, ki ga pesnici uspe ujeti in zapisati. Seveda je ta neulovljivost, to izmikanje kategorizaciji, za akademsko ukvarjanje s poezijo in z umetnostjo nasploh nekaj neulovljivega. In pesmi same izražajo nasprotovanje temu akademskemu pristopu in pravzaprav celotni akademski sferi, ki je ločena od stvarnega sveta in po njem pravzaprav nima nobene potrebe. Pesnica to primerja z zaprtim boksom in izpostavlja ključno razliko med tistimi, ki umetnost ustvarjajo, in tistimi, ki se z njo akademsko ukvarjajo. Pesniki ne morejo biti pesniki – delajo kot redarji v klubih, učijo jogo, lektorirajo, so osebni asistenti, delajo v knjigarnah, oglaševalskih agencijah in tako naprej, medtem ko so akademičarji lahko akademičarji, imajo redno zaposlitev in vse ugodnosti, ki sodijo zraven. Pri tem pa pesnica ne izpostavlja umetnikov oziroma natančneje pesnikov kot neko posebno kategorijo, ampak jih postavlja ob bok vsem prekarnim delavkam in delavcem – prodajalki v pekarni, sezonskim delavcem na poljih, delavki v trafiki, natakarici, pa tudi novinarkam, fotografom in tako naprej. Vsem je skupna izkušnja negotovosti, nestabilnosti in finančne stiske. Takšne stiske tudi literarna nagrada – četudi ena najprestižnejših, kot je Jenkova, ki jo je Nataša Velikonja prejela leta 2022 za zbirko Prostor sred križišč – ne more odpraviti. Kot je zapisala v eni izmed pesmi, denar traja kakšna dva meseca. Čeprav dobršen del zbirke Ključi govori o negotovi finančni in stanovanjski situaciji pesnice, ki delo na področju kulture opravlja že večji del svojega življenja, ta tema ne prednjači pred drugimi. Morda pa bi lahko rekli, da je v tem trenutku najbolj aktualna glede na negativen odnos do kulturnikov in dela v kulturi ter na izjave ministrice za kulturo o tem, kako naj bi nastajala vrhunska umetnost. Potrebovala naj bi predvsem težke življenjske preizkušnje. Nataša Velikonja je leta 1994 objavila prvenec Abonma, ki velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko pri nas. Po tem je objavila še sedem pesniških zbirk, sedem esejističnih del in mnogo prevodov, ob tem pa napisala še številne članke za domače in tuje publikacije. Odločitev, da bo življenje posvetila pisanju, knjigam in literaturi, ima svoje, predvsem materialne posledice, ki usmerjajo tok življenja. Pesnica, ki piše o svojem življenju, ne more mimo tega, prav tako kakor ne more mimo homoseksualnosti. V eni izmed pesmi piše »mnogo več in spet vse več jih misli, da homoseksualnost ni umetniška snov.« Pesničina pozicija je nasprotna – vse, kar je del življenja, kar je del umetnice, je umetniška snov. Njena zgodovina, njen vsakdan, njene želje in fantazije, upi, pričakovanja, prepričanja … Osebno je politično in osebno je pesniško, zato je lahko ena sama pesem izpovedna in angažirana hkrati. Čeprav se kritiki temu ne moremo povsem izogniti, je poezijo najlepše brati brez razčlenjevanja, jo zajeti v vsej kompleksni in včasih tudi kontradiktorni celoti. Zbirka Ključi je ne nazadnje zbirka o ljubezni, tako tisti romantični, lezbični, kot tudi ljubezni do družine, prijateljev, domačega mesta in seveda knjig, branja in pisanja. Čeprav Nataša Velikonja piše o svojih stiskah, ki so neposredno povezane z njenim poklicem, ni čutiti obupavanja, ampak bolj neko kljubovalnost, vztrajnost in predanost. Zbirka se začne z bolj družbenimi tematikami, pesničinim socialnim položajem in stanovanjskim problemom, temu pa se postopoma pridružujejo tudi pesmi o ljubezni in družini ter osebni zgodovini. Bolj ko se bližamo koncu, močnejša je simbolika ključev iz naslova. Nekateri ključi odpirajo vrata doma, drugi ne odpirajo ničesar več. So ključi, ki jih izgubimo, in so ključi, za katere ne vemo več, čemu služijo. Imamo ključe, ki so samo naši, in ključe, ki si jih delimo … Majhen predmet z veliko simbolike je Nataša Velikonja spretno uporabila za upovedovanje svoje izkušnje, v kateri pa se izkristalizira tudi marsikaj univerzalnega.
• 
  Vid Karlovšek: Destrukcije 24.08.2026 6p

  Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Prvo, kar nam ob prebiranju pesniške zbirke Vida Karlovška Destrukcije pade v oči, je domiselna igra z jezikom. Ta se iz pesmi v pesmi stopnjuje, besedne zveze se ponavljajo in hudomušno preobračajo kot v kakšni ludistični igri, pri čemer se pesnik posveča zlasti njihovemu zvenu in z njim povezanimi asociacijami … Tako v pesmi z naslovom steklina pesnik zapiše: “...steklena zver sem / lomim se na prepihu jezika …”, v pesmi razpoke samote pa se filozofsko razpiše o smislu in praznini, ne da bi zapustil prizorišče temačne groteske in semantične igre z besedami: “... hranim se / z razžrtimi ličinkami / besed ruševin / pregriznem vratove /pomenom imenom / znanega / hranim / pepel/ pogorišča / pogovora / da ga raztrosim / po poljih praznine / odhajam / zapuščam podobe / smisla bistva / odhajam / polzim skoz / razpoke samote / odhajam / da ne bi odšli drugi ...” Že v naslovu pesmi verz = zver je vidno preigravanje s črkami v besedi verz. Ta v nadaljevanju postaja čedalje bolj pasji in zverinski, saj renči in hkrati šklepeta od mraza: “tisti ki cvili / je skoraj vedno / sam če se mu / približaš bo zelo / verjetno kazal / zobe in pritajeno / renčal obenem / pa bo še vedno / podrhtaval od / mraza.” Motiv animalizma, ki hodi z roko v roki s samoto in odtujenostjo, je viden tudi v pesmi koraki drdrajo, pri kateri zaznamo utesnjenost ob vrženosti v svet birokracije in večnega izpolnjevanja nesmiselnih obrazcev, ki razgaljajo brezobraznost sodobne družbe: “... povsod sami / obrazi obrazci / brezobraznosti / obrazložitve / misel se prostituira / na konici jezika / usmiljenje / cviljenje / da ne pozabiš živeti / žival …” Včasih se pesniku oz. lirskemu subjektu zazdi, kot bi se besede kot trop sršenov namnožile v ozkem grlu telesa in se spremenile v “zabuhel krik”, spet drugič občuti sebe kot rahel kup pepela, ki lahko kadarkoli zaneti požar ali pa – tako kot v pesmi rekviem – zareže v tuje misli: “... nabrekla koža / je zrela za pok / prediren zvok / zareže v tvoje misli / naenkrat pomrejo / vsi smisli / in up se upepeli.” Vid Karlovšek v svojih Destrukcijah po eni strani eksistencialistično secira biblijske reke, kot je “prah si in v prah se povrneš”, po drugi pa se zdi, kot da si vizualizira besede kot kamnite bloke, ki se pred njim lomijo na prafaktorje, medtem ko čaka bodisi na strelo, ki bi jih dokončno spremenila v pepel, ali pa na prebuditev svoje moči, s katero bi iz njih zgradil piramido. Vendar pa subjekt – tako kot v pesmi pepel postajam – postaja skalnat in poraščen s trnjem, ki grozi vsakemu, ki bi se mu preveč približal: “ ...prebodem te praskam / s sebe kamen krušim / da odpade z mene / zadnji kos rjovem kot / žival kot stroj / streljam / besede v prazno v prah / se krušim pepel pa se / sesuva sam vase z vsako / kretnjo vsakim pišem vetra / pišem verze in čakam da / trešči strela v to kamnito / gmoto v ta kup pepela toda / noč je prazna in tiha / prodira v vse spomine / in ne mine in ne mine / le čedalje / tišja je.” Sublimnost poezije Vida Karlovška se najbolj kaže v ljubezenskih pesmih, kjer subjekt prepoznava temeljno zavezanosti smrti, hkrati pa v združitvi z Drugim oz. Drugo ugleda plastenje oz. podvajanje samot, tako da v pesmi o ljubezni rahločutno zapiše: “... slina s slino se spoji / las z lasom se zaplete / kost ob kost se skruši / penetracija v zavest / stokanje dveh samot / dvojnega molka / zaritega v prst / jezika / neutrudno / spajati se / spati spati / zgrabim te / raztrgam / umorim / v svoji srčni krvi / utopim / ljubezen moja.” Eros-thanatos je viden tudi v številnih drugih pesmih, kot so francoski poljub, akt, ti ki si smrt, motiv meduze in še bi lahko naštevali … Razpoke jezika, gmoto molka in kamnite bloke tesnobe pesnik doživlja tako na metafizični in metaforični kot na povsem telesni ravni, kar s ponavljanjem besednih zvez in uvodnimi aliteracijami prinaša zvočnost, ritem in celo melodičnost, ki je zlasti na nastopih v živo tako zelo dobrodošla. Po drugi strani pa se Karlovšek poigrava tudi s preoblikovanjem klasičnih pregovorov, na primer “človek človeku molk”, in njihovim umeščanjem v drug jezik. V Baladi o črnem vesolju z umeščanjem besede “črna” v različne kontekste in situacije na posrečen način prikaže depresivno vzdušje dolgočasne nedelje: “… črn je bog / črn in ubog / črne so dežne kaplje / ki zdrizasto kapljajo / s črnega neba / črno je sonce / črno kot ogromno / ognjeno oglje / črni so njegovi žarki / ki sijejo skozi črna okna / v črne obraze / črnih državljanov / in njihovih črnih mačk / ki tekajo čez črno cesto …” Pesmi Vida Karlovška so ekspresionistične in doživljajske, zdi se, kot bi pesnik želel svoje notranje stanje preliti v bralca oz. bralko, ki se na posameznih mestih brez dvoma lahko poistoveti z lirskim subjektom. Destrukcije so primeren naslov za zbirko, pri kateri dobimo občutek, da se pesnikova samota in samota bralca eksponentno približujeta, dokler na neki točki ne trčita in se sesujeta v prah. Nato pa kot ptič feniks poletita proti obzorju, ustvarjenemu z novo serijo poigravajočih se besed … nad oazo “presejanih” verzov, ki presekajo s praznino.
• 
  Samo Kreutz: Lomljene poti 17.08.2026 6p

  Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Jure Franko. Pesnik in pisatelj Samo Kreutz je avtor dvanajstih knjig v slovenskem jeziku in šestih v angleščini. V kratkoprozni zbirki Lomljene poti ponuja v branje osem zgodb, v katerih vsakič znova vznika sodobni “zlomljeni” človek, ki razgalja potrošniško družbo 21. stoletja, iz katere na vsak način želi pobegniti. Bodisi prekine z dobro plačano službo in družino bodisi postane pozoren na razpoke v neoliberalni ideologiji, ki zazevajo ob ravnanju z brezdomci, vaškimi posebneži, neindoktriniranimi protestniki in nič hudega slutečimi živalmi … Stil pisanja variira med realističnim, nadrealističnim, znanstveno-fantastičnim in poetičnim in na trenutke se zazdi, da se znajdemo v možganih protagonista, o katerem ugotavljamo ali je umetniški genij, psihotik ali le izjemno senzibilno bitje, ki se v polni meri zaveda vpliva nezavednega na manifestacijo stvarnosti. Čeprav nas naslovnica s fotografijo dveh dečkov in razrite zemlje v ozadju navdaja z mislijo, da gre za realistično zasnovan potopis, nas že prvi zgodbi Dom, ki se zgodi in Prvič s prababico k maši “prizemljita” s svojim poetično-filozofskim slogom in polemiziranjem na temo begunstva in krščanskih stereotipov. V zgodbi Indigo in jaz, ki v podpoglavjih razpne ves barvni spekter refleksij pisarniške delavke, ki se poleg pritiska nadrejenih in sodelavcev morebiti sooča tudi s svojo avtističnostjo, ugotavljamo preplet subjektivnih misli in objektivne realnosti. Protagonist zgodbe Ugrez v obdobju korone ugotavlja, da vsi ljudje niso ujeti v ideološki diskurz o “reševanju drugega”, čeprav v procesu razsvetljevanja izgubi soprogo in sina in tudi delovno mesto. Zdi se, da ga preplavi notranji mir prav ob ugotovitvi, da se tam zunaj nahajajo ljudje, podobni njemu, z zasejanim dvomom o celem naboru rekvizitov in strategij, vpeljanih skupaj z novodobnim medicinskim imperativom: “In začutil je olajšanje. Vseobsegajoče. Morda zato, ker je bil končno zunaj, izven dosega te družbe, in je popoldanski piš vstal, da bi prevetril prostor pred njim. Mogoče. Ali pa morebiti zaradi tega, ker jih je videl. Ljudi. Ogromno njih, kako so hodili sem in tja. Počasi, sproščeno. Predvsem pa … brez mask. Zdaj si je lahko spet domišljal, niso še vsi – prodani.” Čeprav se zgodba zasuka v smer maščevanja bogatemu in nadutemu šefu, pisatelj ne pozabi omeniti taborov, ki so se oblikovali v času epidemije covida, in medsebojnega obtoževanja naših in vaših, cepilcev in “antivakserjev”. Zgodba je zanimiva tudi zato, ker ponuja pogled v delovanje možganov in ustvarjanje prepričanja na podlagi retoričnih fraz in vizualizacij, ki lahko pripeljejo do dramatičnih razsežnosti. Primer magičnega realizma, ki ga povzroča lucidna samohipnoza, je zgodba, Simon med stvarmi. Brezdomec Simon, ki je s svojo prisotnostjo tako rekoč sestavni del velikega trgovskega centra, namreč izgine, njegovo dušo pa zajamejo izpovedi goloba, otroka iz soseske, ženske in varnostnika in s svojimi pričevanji odkrivajo koščke mozaika njegovega življenja in izginotja. V nekem trenutku se pojavi Simonovo vsevidno oko in se zlije s poletom ptice, ki zakriči: “Izginotje je zlitje s tem, kar ljudje spregledajo.” In v nadaljevanju: “Kot bi zamaknjenost v trenutku popustila, so se mimoidoči začeli prisiljeno nasmihati drug drugemu. Niso več vedeli, zakaj so se zbrali tukaj. Ali pa so potihoma govorili o nekom, ki asfalt spreminja v vodo.” Čudeži, ki se dogajajo protagonistom zgodb so možni zaradi prekrivanja različnih dimenzij subjektivne realnosti v skupinsko hipnozo, pisatelj pa z njihovimi citati tke simbolne vezi, s katerimi vnaša v fizikalni svet magijo kot čarovnik, ki se zaveda vpliva besed na konkretna dejanja. Tudi zadnje tri zgodbe so polne ekspresionističnih refleksij in simbolike, povezane z zvokom, glasbo, barvami in doživljanjem vojne oz. miru, ki ga protagonist zgodbe Beethoven ni odgovoril tako vztrajno išče. V dnevnik si zapiše: “Mir ni odsotnost sovražnika. Mir je takrat, ko lahko sovražniku rečeš – ti si del moje simfonije.” Zgodbi Kleejeva zanka in Tri spirale modrine sta poklon dvema imenitnima slikarjema, Paulu Kleeju in Van Goghu, ki sta se navduševala nad metafiziko svetlobe, barv in glasbe. Pisatelj odslikava zgodbi, kot bi nanašal barve na platno, in se pri tem poigrava z ekspresionizmom in nadrealizmom. Čeprav v opisih lahko začutimo tudi pisateljevo bit, kako vibrira z bitjo umrlih umetnikov, pod njo zaslutimo (z)lomljenost sodobnega človeka, ki išče prizemljitev za svoja hrepenenja in besede, s katerimi bi lahko opisal svojo razcepljenost v poblaznelem svetu nadrealnih pričakovanj, klasifikacij in semantičnih paberkovanj, ki se dostikrat vrtijo v začaranem krogu. Kratkoprozna zbirka Sama Kreutza Lomljene poti, ki v uvodu nosi domiselno posvetilo “tistim, ki nosijo namesto zemljevidov – brazgotine”, je namenjena posamezniku, ki se zaveda svojih ran in brazgotin, ki jih prekrije čas, je počastitev skozi uprizoritev njegovih notranjih bitk, ki jih zrcali sodobna družba. Avtorja moramo pohvaliti za inovativen stil, ki se na določenih mestih pojavi kot nadrealističen kolaž različnih žanrov, in za strukturo zbirke, zastavljene kot luciden hologram, ki ga lahko hkrati beremo na več diskurzivnih ravneh.
• 
  Nika Nikolič: Zataknjeni v vezju 17.08.2026 5p

  Piše Matej Bogataj, bere Igor Velše. Nika Nikolič je v literarni prostor vstopila z romanom Nekadilci brez otrok, kjer je že v naslovu priklicala nemogočo situacijo najemojemalcev; od njih lastniki stanovanj zahtevajo čim manj motenj, ki bi jih lahko prinesli neukrotljivi otroci, tudi čim manj sledi na inventarju, ki bi ga recimo pustil tobačni dim. V romanu sledimo zgodbi punce, ki s priložnostnimi deli zasluži preveč za podporo, a ne dovolj za preživetje. Hkrati je njena bivša cimra enostransko prekinila komunikacijo in se izmika, kar protagonistki jemlje mir, predvsem pa se zateka v notranji svet, v sanjarjenje, s katerim kompenzira občutek nemoči v vsakdanjem življenju. V lastnih sanjarijah je seveda bistveno bolj pogumna, spretna in uspešna kot v realnosti, pri popisovanju drsenja med svetovi pa je v pisavi Nike Nikolič opaziti, da je ukvarjanje s terapijami njeno poklicno področje in da se na vsakovrstne odklope od realnosti, pretežno nefunkcionalne, spozna. To je očitno tudi v romanu Zataknjeni v vezju. V njem obrobna in v bistvu anarhistična skupnost na meji urejenega in urbanega sveta, ki je dodobra reguliran in so pravila toga in nesprejemljiva, poskuša živeti avtonomno. Vodi jih spretna izdelovalka robotov za zabavo in prosti čas, nekakšnih idealnih spremljevalcev, ki jih potem čustveno in telesno nepotešeni klienti najemajo za zmenke. In podobno. Kot ena od strank najame robota tudi nekakšna inšpektorica, ki skrbi, da tisti z obrobja mesta ne bi kršili mestnih predpisov o tem, kaj roboti smejo početi in kakšno programsko opremo lahko vsebujejo; seveda je tudi to določeno, saj gre za družbo prihodnosti, ki je družba popolnega nadzora, patrulj nekakšni androidov, ki vdirajo v sisteme robotov in preverjajo njihovo ustreznost in zakonitost njihovega programiranja. Ob tej grožnji za anarhistično skupnost, ki se preživlja z izposojo in izdelavo robotov in so ji očitno na sledi, pa ji grozi tudi porušenje hierarhije v mafijskem podzemlju; skupina, ki je komuno ob plačilu varovala pred konkurenčnimi kriminalnimi in izsiljevalskimi tolpami, doživlja notranjo preobrazbo, stari vodja, ki je zagotavljal stabilnost, izgublja moč in se počasi umika, na vrh pa prihajajo novi ljudje. Avtorica v romanu zaostruje tendence sedanjosti, recimo totalni digitalni nadzor, regulacijo odnosov med roboti in programi in uporabniki. Hkrati nas postavlja na prizorišče, ki ga poznamo iz nekaterih distopij, v katerem je družbeno tkivo tako načeto, da prevladuje moč in večina slepo sledi nevidnim odločevalcem in njihovim zapovedim, ne da bi se spraševali o smiselnosti vsega skupaj. Tisti ki iščejo alternative in se naselijo v pravni in ostalih prazninah med skupnostmi, torej znanilci novega in uporniki, pa postopno izginjajo s prizorišča. Svet v romanu Zataknjeni v vezju je hipertehnološki. Stroji so že postali tako podobni ljudem, da jih je težko ločiti, predvsem pa je njihove odzive mogoče usmerjati z dodajanjem recimo empatije, humorja ali poželenja, seveda simuliranega in programiranega. Veliko prostora je namenjenega popisovanju različnih strojnih odzivov na spremenjene okoliščine delovanja, kar seveda vodi to pisavo v razsežnosti, kjer so čustva in osebnostne lastnosti zabrisane, nejasne, predvsem pa izginjajo. Hkrati ravno to poudarja vlogo nezavednih procesov, tudi pri tistih, ki še nismo v kibernetskih časih in tehnološko sproženem delovanju. Človek, kakor se zrcali v robotu, se tako kaže kot vsota nenadzorovanih reakcij in motivacij. Čustva kot nekaj v evoluciji pridobljenega so nepotrebna v hipu, ko jih lahko še bolj od originalov poustvarijo roboti. Hkrati pa ravno supertehnologizacija sveta malce potegne tudi na že preigrane viže iz distopičnega in znanstvenofantastičnega žanra, najprej kar na roman Mi Jevgenija Zamjatina izpred dobrega stoletja. Nika Nikolič se tako v romanu Zataknjeni v vezju navezuje na temelje znanstvene fantastike, pa tudi na obuditev in razcvet žanra, ki ga je v zadnji tretjini prejšnjega stoletja s potovanji v vesolje spodbudila realna možnost srečanja s tujimi, nezemeljskimi inteligencami, danes pa se napaja iz možnosti in pasti, ki jih v svet prinaša vse večja raba umetne inteligence.
• 
  Andreja Blažič Klemenc: Življenje potuje skozme 17.08.2026 9p

  Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Jure Franko in Maja Moll. Poezija primorske avtorice, profesorice in prevajalke Andreje Blažič Klemenc je meditativna, lirična in osredotočena na bivanjska občutja. Njen slog zaznamujejo subtilni stilistični utrinki, krajše pesniške oblike in globoko zaupanje v moč in izraznost besede. V pesniškem prvencu Naj me beseda iz leta 2013 je zajela v čas ujete trenutke, prebliske in raziskovanje bivanjskih pojavnosti od rojstva, hrepeneče bližine, samote, pa vse do svetlobe in vedrine, pogosto opuščanje ločil pa poudarja neskončnost in odprtost povedanega. Novo pesniško zbirko Življenje potuje skozme predstavljajo krajše meditativne impresije in premisleki o medprostorih bivanja. Naslov ni mišljen kot vdanost v usodo, temveč kot vabilo na duhovno potovanje s pogledom, usmerjenim proti umiritvi, tišini in harmoniji, od koder se znova polna moči vrača k zunanjemu svetu s sporočilom, da je vsak posameznik zares živ in svoboden šele takrat, ko sam postane gradnik svojega prostora: ko izprazni liste preteklosti, da lahko nanje napiše brezmejnost prihodnosti. Zbirka je manifest bivanja lirske govorke Pesmi so razvrščene v pet različno dolgih ciklov. Prvi cikel Življenje potuje skozme je popoln krog ustvarjalne in duhovne preobrazbe od absolutne tišine do izbruha življenjske energije. Je nekakšno pesničino vnebovzetje besede. Želja po stvarjenju neskončne beline nepopisanih listov (Napisati bi bilo treba) ni poziv k praznini, ampak k radikalnemu očiščenju. Da bi lahko zapela resnično odo življenju, mora najprej pobrisati odvečne besede, hrup in družbeno pogojeno vseenost in ravnodušnost. Belina postane prostor novih možnosti, v katerem se briše meja med tukaj in onkraj. Je duhovno platno, na katerem se združita zemeljsko bivanje in onstranska večnost, pri čemer pasivni mir pesnice ne zadovolji. Vstop skozi nova vrata z iskricami v očeh, ki simbolizirajo trenutek navdiha, je njena zavestna odločitev za ponoven vstop v svet, le da tokrat pod lastnimi pogoji. Prežeta z notranjim mirom se znova obrne navzven. Življenje, ki je prej potovalo skozi lirsko govorko kot tiha reka, se zdaj prelije v dinamično, iskrivo ustvarjanje (Diši). Izkaže se, da njeno iskanje tišine ni namenjeno begu pred svetom, temveč pripravi na to, da svet objame z vsemi njegovimi ponujenimi možnostmi. V pretresljivem kontrastu drugega cikla Zatišje navznoter, ki deluje kot katarza skozi temo, se njen pesniški svet sooči z najtemnejšimi silami sodobnega sveta, a z jasnim ciljem, da bo našla pot od apokalipse do odrešitve. Glasniki teme izvajajo radikalno destrukcijo bivanja, kar pomeni razkroj iluzij in neposreden napad na človečnost in sočutje. Metafora hologramov, ki ugasnejo, razkriva, da je velik del sodobne resničnosti le umeten konstrukt, projekcija in lažna svetloba (Glasniki teme in niča). V najgloblji točki, kjer ni več hologramov in družbenega hrupa, Andreja Blažič Klemenc končno doseže absolutno jasnost. To ni več iskanje, ampak védenje, trdno eksistencialno sidro. Čeprav so glasniki teme prinesli grozote, pesnica prav v tej ogoljeni resničnosti najde počitek (Zazdi se). Ko se zave »kdo smo in čemu«, je zunanja tema ne more več uničiti, temveč pomeni očiščenje: izbriše nepomembno, da lahko v miru in tišini znova prepozna svojo izvorno bit in smisel bivanja. Če sta prva dva cikla nihala med družbeno katarzo in iskanjem bivanjske svobode, gre v tretjem Ptica sem v tvoji krošnji za izrazit čustveni in metafizični prelom. Pesničin prehod od boleče nostalgije in hrepenenja do pomiritve z izgubo je kot elegija, ki se prelevi v svetlobo. Namesto obupa nad smrtjo izbere vero v nevidne vezi, ki ostajajo. Preteklost in sedanjost, zemeljski rečni breg in neskončno modro nebo se zlijejo v eno. Pesnica ugotovi, da tisti, ki so odšli, ne izginejo, temveč postanejo pokrajina, nebo in svetloba. Smrt zanjo ni konec, ampak se preobrazi v varujočo, nevidno navzočnost. Onkraj postane prostor, od koder ljubezen še vedno zre nanjo in jo spremlja na njenem bregu (Najbrž prisluškuješ). Četrti cikel Mirujem in opazujem rast se začne s kratko pesmijo Hvalnica nečasu, ki je ključ do globljega razumevanja poezije Andreje Blažič Klemenc. Nečas je zanjo dar, ki prisili svet, da se ustavi. Ko se je motnje zunanjega sveta več ne dotikajo in se prisili k pogledu vase, se notranji uvid in pravo razumevanje sveta izostrita. Iz zunanjega zatišja preide v globoko osebno, intimno pokrajino, kjer se zunanje spremembe letnih časov zlijejo z notranjim zorenjem. Avgustovski obet jeseni ni slovo, ampak zorenje in žetev življenjskih spoznanj. Ko zunaj »sneži v gluho noč«, postanejo besede mehka postelja in edino pravo zatočišče. Zima s svojim »ksilofonom hladu« prinaša estetsko lepoto, a ne more zamrzniti tistega, kar je v ljudeh živo. Bistvo človekovega obstoja in ustvarjalnega navdiha v samoti zime dobi novo, čisto in nesmrtno obliko. Zunanji svet zmrzuje in izginja, tisto, kar je resnično žlahtno, pa ostaja. Zaključni niz šestinpetdesetih večinoma drobnih pesmi z naslovom V soju plešoči list tvoje veje.je najdaljši in predstavlja sintezo, kjer se lirska govorka s prehodom v prvo osebo množine zlije z univerzalno človeško izkušnjo. Dogodki postanejo zrcala, v katerih gleda(mo) sebe. Čas se ustavi. Linearno dojemanje preteklosti, sedanjosti in prihodnost izgine, zlije se v točko izvora. »Drsimo / skozi negibni čas / v enost pradavnine, / obrazi dogodkov so uprti v nas. / Gledamo jih, v njih sebe, / in gnetemo spomine prihodnosti.« Simbolika spominov prihodnosti je tu paradoksalna, saj če je čas negiben, se je vse že zgodilo in se hkrati šele bo. V pesmi Tam je luč dne in tema obenem kroglast prazačetek, ki je kot simbolika kroga popolna oblika brez začetka in konca. In prav tam, kjer tema in luč ne izključujeta ena druge, ampak soobstajata v harmoniji, doseže pesničin 'jaz' razsvetljenje ter sprejme vse dele sebe in sveta. Zadnja pesem Drobir na situ dneva deluje kot odrešitev: »Mirno se razgledujem, / srce mi igra od vznesenosti, / tako blizu mi je vse najdražje, / tako krepčilna je bližina vseprežetosti.« Potovanje skozi vesolje se izkaže za potovanje domov, iz intelektualnega opazovanja kozmosa v čisto, izkustveno radost bivanja. Samota izgine, saj je pesnica na koncu vendarle našla globoko duhovno pripadnost svetu. Naslov pesniške zbirke Življenje potuje skozme potrjuje, da je potovanje Andreje Blažič Klemenc obrodilo sadove. Pot skoz dež besed, negibni čas in prosti pad je varno pripeljala nazaj v prvobitno dobroto, v zibelko novih začetkov.